Nepozabna lekcija koncertne perfekcije z Alanom Parsonsom (2013)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 55

“Dunajski nastop Alan Parsons Live Project ni moč označiti za nič drugega kot za čisto zvočno perfekcijo, kakršno človek dandanes lahko doživi le še na peščici koncertov tistih  glasbenikov, ki so večino svoje kariere posvetili artrockovski prefinjenosti in dovršenosti. “

Lokacija: Dunaj (Wien) / Gasometer / Avstrija
Datum: petek, 22.03.2013


Nabito polna dvorana Gasometer je gostila legendarnega artrockovskega glasbenika in producenta Alana Parsonsa, ki se je s svojim spremljevalnim bandom prvič v svoji dolgi karieri oglasil na Dunaju. Gospod Parsons se je pod nazivom ‘Alan Parsons Live Project’ nahajal ravno sredi ambiciozne turneje, imenovane ‘Greatest Hits Tour’, kar pomeni, da je izvajal vse znane in malo manj znane hite iz obdobja legendarne skupine The Alan Parsons Project. Sloviti producent, ki si na odru krajša čas z igranjem kitare ter dodatnega sintetizatorja, pa tudi s petjem tistih verzov, na katerih je svoje dni pustil pečat žal že pokojni pevec Eric Woolfson, je s seboj pripeljal ekipo izjemno nadarjenih glasbenikov, od katerih so kar trije opravljali (tudi) pevske naloge. 

Alanova četa je svoj nastop odprla s kultnim inštrumentalom »I Robot«, ki izvira z istoimenske konceptualne mojstrovine iz leta 1977. Poleg tega, da gospod Parsons diha in živi za svojo glasbeno zapuščino in nenehno teži k popolni odrski zvočni perfekciji, ostaja tudi spreten podjetnik, zato ni bilo presenečenje, da nas je med nastopom navdušeno opomnil na dejstvo, da je »I Robot« v letu 2012 praznoval 35. obletnico izida in bo v ta namen ponovno izšel kot posebna, razširjena izdaja. Hkrati je bil precej manj navdušen nad dejstvom, da je od tedaj preteklo ogromno število let, saj legendarni producent letos praznuje že 66 let. 

Njegovi odrski tovariši, kot je denimo odlični glavni pevec Paul Josef ‘PJ’ Olsson, ki je nase v tem večeru prvič opozoril z odlično vokalno izvedbo energijskega katalizatorja »Damned If I Do«, so bili po pričakovanju opazno mlajši. Alan in družba so že v prvem delu nastopa z legendarno power balado »Don’t Answer Me« postregli z enim izmed največjih ‘Project’ hitov. Tu je gospod Parsons prvič nastopil v vlogi glavnega pevca, medtem ko so ga na spremljevalnih vokalih odlično pokrivali Olsson, kitarist Alastair Greene in saksofonist Todd Cooper. Slednji je med »Don’t Answer Me« navdušil tudi z energično saksofonsko solažo, sicer pa se je večkrat izkazal tudi kot odličen vokalist. Bobnar Daniel Thompson je svojo bobnarsko postavitev rušil z neverjetno močnimi zamahi, ki so večinoma mehkim aranžmajem Alanovih klasik dodali spodobno dozo udarnosti. Pri pletenju še dandanes inovativno zvenečih ritmičnih nians ga je zvesto spremljal basist Guy Erez. Kitarist Greene se je odlično znašel v vlogi ‘namestnika’ legendarnega Iana Bairnsona in nas večkrat osupnil z živobarvnimi solažami. Klaviaturist James Brooks pa je v Alanovi sintetizatorski družbi marljivo skrbel za pestro ponudbo klaviaturskih tekstur, predvsem za veličastne orkestralne aranžmaje, ki jih je bilo v tem večeru resnično v izobilju. 

Večinoma sivo- in redkolasa publika je že po prvih minutah koncerta komajda zadrževala svoj nenadno prebujen elan, da ni vstala s stolov, saj se je ob poslušanju nekaterih največjih radijskih hitov iz svoje mladosti marsikateremu orosilo oko. Temu je sledil izjemno zvit in duhovit venček, sestavljen iz klasik »Breakdown« in »The Raven«, ki sta nas v duhu uspešno vrnili nazaj v zgodnje obdobje Alanovega ustvarjalnega opusa. Prelepa balada »Time« je bila prva v seriji izvedb s kultnega albuma »The Turn Of A Friendly Card« (1980), ki je bil Alanov najuspešnejši album v srednji Evropi oziroma na nemško govorečem območju, kar je pomenilo, da ga je večina zbrane publike tudi najbolje poznala. Eno izmed lepših presenečenj med skladbami, za katere ni bilo samoumevno, da se bodo znašle na koncertnem repertoarju, je bila fenomenalna izvedba epske mojstrovine »La Sagrada Familia«, originalno s poslednjega ‘Project’ albuma »Gaudi« (1987). Precej bolj znan in priljubljen hit »I Wouldn’t Want To Be Like You« je svojim funky utripom vnovič poskrbel, da je vzdušje v dvorani doseglo skrajno točko vrelišča. 

Belolasega starčka z oguljeno majico ene izmed prejšnjih turnej Alanove zasedbe je pod vplivom alkoholnih substanc med nogometnim vpitjem refrenov začelo iz minute v minuto vse bolj zvijati v vnemi, da bi navzoče v dvorani nekako opozoril nase. Nenadoma je pozabil na količino križev na svojem hrbtu in očitno mislil, da je ponovno star trideset let, zato je skočil na svoj stol ter začel z vso silo skakati po njem kot kaka ovlažena najstnica na koncertu Justina Bieberja. Stol med pozibavanjem po pričakovanju ni dolgo zdržal njegove nezanemarljive teže. Sivec je naposled izgubil ravnovesje in z vso silo, kolikor je bil dolg in širok, na poševen način telebnil v drugo vrsto, kjer so ga šokirano in z neodobravanjem opazovali njegovi večinoma priletni rojaki. Še dolgo po tem, ko se je z močnim alkoholnim nabojem podprti Alanov privrženec s pomočjo kolega uspel pobrati in obrisati roke od ostankov piva, ki so se nahajali natanko tam, kjer je padel, se je z eno roko držal po razboleli hrbtenici, kar pa ni omajalo njegove hrupne koncertne vneme, da ne bi še večkrat med koncertnim nastopom zavreščal svojih najljubših verzov.

 Tudi preostala publika ni kaj dosti zaostajala v svoji vnemi, saj so po odličnem »Turn Of A Friendly Card« venčku, ki je vseboval oba »Card« dela, »Snake Eyes«, »The Ace of Swords« in očarljivo balado »Nothing Left To Lose«, nenadoma vstali s sedežev, kar je Alana in tovarišijo pošteno razveselilo, a tudi precej presenetilo, saj gotovo niso vajeni, da bi takšna evforija vladala že v prvem delu nastopa. V tem večeru smo slišali tudi tako kultne skladbe, kot so »Pyramid« (1978) standard »What Goes Up«, inštrumentalni venček »Lucifer/Mammagamma« in še dandanes sila zabavni »Psychobabble«. V drugem delu nastopa pa je napočil čas za smetano ‘Project’ hitov, ko se je publiki skorajda popolnoma zmešalo med fantastičnima verzijama »Don’t Let It Show« in »Prime Time«.

 Vse to pa ni bilo še nič v primerjavi s težko pričakovanim vrhuncem večera prek genialnih izvedb dveh najbolj priljubljenih in znanih ‘Project’ klasik, legendarnega inštrumentala »Sirius«, ki so ga svoje dni pred tekmami še v obdobju Michaela Jordana uporabljali Chicago Bulls, ter »Eye In The Sky«, ki ga poznajo tudi številni tisti, ki sicer nimajo pojma, za katerega izvajalca gre, kadar ta zimzelen slišijo na radiu. Dodatek je prinesel izjemno lepo presenečenje v izvedbi »Tales of Mystery and Imagination« (1976) klasike »(The System of) Dr. Tarr And Professor Fether«, kjer smo bili vnovič navdušeni predvsem nad izjemnimi vokalnimi harmonijami. Med balado »Old & Wise« so se številni sivo- in belolasi obiskovalci koncerta, ki so bili v družbi partnerice oziroma partnerja, kako primerno temu trenutku, objeli, morda celo prvič po več desetletjih zakona. Za zaključek koncerta pa so Alan in njegovi ‘podaniki’ izvedli »Games People Play«, enega najboljših energijskih katalizatorjev v karieri legendarnega producenta, ki je v svojih mladih letih v vlogi zvočnega inženirja sodeloval tudi s takšnim legendami, kot so Beatli in Pink Floyd.

Dunajski nastop Alan Parsons Live Project ni moč označiti za nič drugega kot za čisto zvočno perfekcijo, kakršno človek dandanes lahko doživi le še na peščici koncertov tistih  glasbenikov, ki so večino svoje kariere posvetili artrockovski prefinjenosti in dovršenosti. Ozvočenje je bilo ves čas fenomenalno in vse izvedbe so zvenele kot preslikave studijskih izvirnikov, medtem ko je bil band nenehno vrhunsko razpoložen in je ves čas užival v brezmejni podpori neverjetno vzhičene publike.

avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. I Robot
2. Damned If I Do
3. Don’t Answer Me
4. Breakdown / The Raven
5. Time
6. La Sagrada Familia
7. I Wouldn’t Want To Be Like You
8. Turn Of A Friendly Card
– Turn Of A Friendly Card (part one)
– Snake Eyes
– The Ace Of Swords
– Nothing Left To Lose
– Turn Of A Friendly Card (part two)
9. What Goes Up
10. Lucifer / Mammagamma
11. Psychobabble
12. Don’t Let It Show
13. Prime Time
14. Sirius
15. Eye In The Sky
—dodatek—
16. Dr. Tarr And Professor Fether
17. Old & Wise
18. Games People Play


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X