Nepozaben večer sredi Padove v družbi Alana Parsonsa (2015)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 49

“Gospod Parsons je vnovič demonstriral popolno zvočno perfekcijo in uprizoril praktično brezhiben nastop med katerim smo, poleg nekaterih najbolj znamenitih The Alan Parsons Project standardov, slišali tudi nekaj manj razvpitih skladb, ki so obudila nostalgijo po davnih časih, ko je na radijskih valovih  prepričljivo prevladovala kvalitetna glasba. “

Lokacija: Padova / Gran Teatro Geox / Italija
Datum: 26.03.2015


Dvorana Gran Teatro Geox, ki se nahaja v Padovi (Italija), je tokrat gostila nastop legendarnega glasbenika, producenta in zvočnega inženirja Alana Parsonsa ter njegovega imenitnega spremljevalnega banda, kar je bil dogodek katerega ljubitelji perfekcionistično aranžiranega art rocka enostavno niso smeli zamuditi. Priložnost, da bi lahko v živo spet slišali Alanove nesmrtne hite kot so denimo “Eye In The Sky”, “Don’t Answer Me”, “Prime Time”, “I Wouldn’t Want to Be Like You”, “Limelight”, “Time” ter ostale mojstrovine se ne ponudi ravno vsak dan, tako da ni bilo nobeno presenečenje, ko je bila dvorana Gran Teatro Geox skorajda razprodana. Italijani so, poleg Poljakov, eden redkih evropskih narodov, ki tudi v sodobnih časih, še vedno obožujejo različne vrste progresivnega rocka ter ponavadi nikdar ne razočarajo, kar se tiče števila obiskovalcev na takšnih koncertnih dogodkih.

Alan, katerega je na odru spremljalo še sedem glasbenikov, je tudi na tej turneji predstavljal nekatere največje klasike iz obdobja kultne zasedbe The Alan Parsons Project, katero je v svojih mlajših časih vodil skupaj s pokojnim škotskim pevcem in skladateljem Ericom Woolfsonom. Od našega zadnjega srečanja se je Alanova spremljevalna zasedba malenkostno spremenila, saj je Parsonsovega običajnega klaviaturista Toma Brooksa tokrat nadomeščal njegov ‘rezervist’ Manny Foccarazzo, medtem ko se je bandu pridružil dodatni kitarist/spremljevalni pevec Dan Tracey. Najbolj fascinantna stvar pri Alanovem bandu je ta, da so prav vsi člani banda, na čelu z glavnim vokalistom B. J. Olssonom, imentni pevci, tako da se je v tem večeru na različnih izvedbah izmenjalo kar pet različnih pevcev; Olsson, Tracey, glavni kitarist Alastair Greene, saksofonist/pevec Todd Cooper in seveda maestro Parsons, ki se je vnovič izkazal na obeh njegovih največjih hitih. Celo bobnar Danny Thimpson, ki se je v tem večeru pošteno nagaral, je pomagal na mikrofonu, medtem ko je za neverjetno bogatje spremljevalne vokalne harmonije vneto skrbel tudi basist Guy Erez.

Alanova tovarišija je svoj ambiciozni nastop, ki je poleg The Alan Parsons Project standardov vseboval tudi eno popolnoma novo solo skladbo z naslovom “Do You Live At All”, odprla z “Eve” (1979) inštrumentalom “Luciferama”. Temu je sledil “Damned If I Do”, še ena priljubljena skladba z omenjenega albuma, ki je predvsem na račun strastne Olssonove vokalne predstave dvorano dodobra napolnila z energijo. In to je bil šele začetek koncerta! Maestro Parsons je tokrat po obleki, kjer ni manjkal obvezni šal, nekoliko spominjal na kakšnega pastirja s Šarplanine, medtem ko iz leta v leto po videzu postaja vse bolj podoben legendarnemu jugoslovanskemu filmskemu igralcu Pavletu Vujesiću. Po svojem starem običaju je stal približno na sredini odra, pred sintetizatorjem ter s kitaro okrog ramen, tako da smo imeli v tem večeru priložnost na odru gledati kar tri kitariste. Med njimi je ‘šov’ vsekakor ‘ukradel’ Alastair Greene, ki je izjemen kitarski virutoz ter obenem dober tudi v vlogi glavnega pevca, kar je demonstriral na klasikah “I Wouldn’t Want to Be Like You” in “Prime Time”.

Gospod Parsons je glavno vokalno pobudo prevzel na sloviti hit baladi “Don’t Answer Me”, ki je s svojim nostalgičnim refrenom tudi tokrat omrežila celotno občinstvo. Skladbo “Days Are Numbers (The Traveller)” je Alan posvetil pokojnemu Ericu Woolfsonu, kar je bila od njega vsekakor nadvse lepa poteza, obenem pa je ta izvedba sodila med najbolj prijetna presenečenja tega večera. Saksofonist Cooper je dobil priložnost, da se izkaže na skladbah “Breakdown” in “The Raven”, ki sta se ‘prelili’ druga v drugo, medtem ko ni nič manj navdušil na vselej zabavnem “Psychobabble”. Enega izmed najbolj ganljivih trenutkov večera je, po pričakovanju, predstavljala izvedba nepozabne “The Turn of a Friendly Card” (1980) balade “Time”.

Omenjeni album je še danes eden izmed Alanovih najljubših TAPP dosežkov, tako da je njegov band tudi v tem večeru izvedel dvajsetminutni venček skladb, sestavljenih iz nekaterih najbolj znamenitih “The Turn of a Friendly Card” trenutkov. Obe “Stereotonomy” (1986) klasiki, balado “Limelight” ter melodični rocker “In The Real World”, je suvereno odpel novi, dodatni kitarist Dan Tracey, ki se je izkazal za odlično pridobitev. Po melanholičnem “Old and Wise” ter pomenljivem “What Goes Up” je napočil čas za vrhunec večera. Po kultnem inštrumentalu “Sirius”, katerega so v devetdesetih še dodatno popularizirali NBA prvaki Chicago Bulls, je na vrsto prišel Alanov največjih hit, “Eye In The Sky”, pri katerem je pod oder povabil tudi občinstvo, ki je bandu navdušeno pomagalo pri pevskem trudu. Po nepopisnem navdušenju se je Alanov band podal na kratek odmor ter se vrnil nazaj na oder s kar dvema energetskima katalizatorja v podobi klasik “(The System of) Dr. Tarr and Professor Feather” ter “Games People Play”. Žal v tem večeru niso prišli še enkrat na oder, saj na nekaterih koncertih za drugi dodatek ponavadi odigrajo nadvse ganljivo power balado “Don’t Let It Show”.

Gospod Parsons je vnovič demonstriral popolno zvočno perfekcijo in uprizoril praktično brezhiben nastop med katerim smo, poleg nekaterih najbolj znamenitih The Alan Parsons Project standardov, slišali tudi nekaj manj razvpitih skladb, ki so obudila nostalgijo po davnih časih, ko je na radijskih valovih  prepričljivo prevladovala kvalitetna glasba. Njegov band, je bil ob fenomenalno dobrem ozvočenju, tako kot vselej, neverjetno uigran ter brezhiben pri vokalnih harmonijah in če se že more najti vsaj ena pomanjkljivost je to Alanov vokal, ki je z leti nekoliko oslabel, vendar je to za njegova leta nekaj precej običajnega. Za glasbenika, ki je v obdobju, ko je še sodeloval z Woolfsonomi, svoj edini koncertni nastop izvedel šele leta 1990, ko so The Alan Parsons Project že praktično razpadli, nakar mu je zadišala solo kariera in koncertne turneje, je skorajda ironično, da je na stara leta začel uživati v koncertnem nastopanju. Še sreča, da je temu tako, kajti na ta način njegovi zimzeleni še vedno ohranjajo svojo moč tudi ‘v živo’ in morda nad Alanovo TAPP in solo dediščino navdušijo tudi, kakšnega vnuka, ki pride na Alanov koncert v spremstvu generacije poslušalcev, ki je v tem večeru prevladovala.

avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. Luciferama
2. Damned If I Do
3. Don’t Answer Me
4. Breakdown
5. The Raven
6. Time
7. I Wouldn’t Wanna Be Like You
8. Days Are Numbers (The Traveller)
9. Psychobabble
10. The Turn of a Friendly Card (Part One)
11. Snake Eyes
12. The Ace of Swords
13. Nothing Left to Lose
14. The Turn of a Friendly Card (Part Two)
15. Do You Live At All
16. Limelight
17. In the Real World
18. Old and Wise
19. What Goes Up
20. Prime Time
21. Sirius
22. Eye in the Sky
—dodatek—
23. (The System of) Dr. Tarr and Professor Fether
24. Games People Play

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X