Alestorm z rumom sedmega ruma ‘razdrli’ zagrebški Boogaloo (2023)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2023
0 242

Nastopajoči: Keops / Elvenking / Alestorm
Datum: sreda, 15. 11. 2023
Lokacija: Zagreb / Boogaloo / Hrvaška


Alestorm so vrste fenomen! Ko jih je pisec sledečega eseja prvič opazoval na odru v dopoldanskih urah v poletju leta 2009 sredi nemškega Bang Your Head!!! festivala, ni našel v njihovi predstavi prav ničesar kar bi ga premaknilo. Prav nasprotno. Zaradi ‘gargamelskega’ Christopherja Bowesa in njegove druščine je imel davnega 26. 6. 2009 in sredi nemškega Balingena precej pokvarjen uvod v novi dan.

Zakaj so Alestorm vseeno postali fenomen in zakaj so pravzaprav postali skozi čas ena najbolj obleganih skupin, pa ni težko odgovoriti. H generični glasbeni substanci dodaš sam način podajanja te substance. Ne glede na to, da igrajo Alestorm od vsega začetka power metal, se trudijo ugajati množici kot skupina ki je vse drugo prej kot skupina, ki bi pripadala žanru heavy metala. In to so skozi leta le poglabljali, ko so vztrajali pri svoji, iz alkoholne sopare zvarjeni verziji metala, imenovani pirate metal. In to je treba na nek način ceniti. Spoštovati. Premogli so, ne le dovolj vneme in ambicij, pač pa tudi podivjane pootročene prefriganosti ter poguma, da je vsa reč vžgala. Za vztrajnost so postali konkretno nagrajeni. A primerov nove ere revitalizma v power metalu je kup. Le pravo nišo je treba zavzeti. Tu so Sabaton, Powerwolf, Gloryhammer. In tej družini, ki je s pravljičarskim pripovedništvom ter scenografijo (podprto tudi z alkoholnim razvratom) opremila glasbeno generičnost, vse bolj jasno sledijo torej tudi (naši) pirate metalci Alestorm.

“Seventh Rum Of A Seventh Rum”, sedmi studijski album, je Alestorm v našo regijo pripeljal naposled (po daljšem času) tudi na koncerte klubske scene (bend sicer zelo dobro poznamo iz festivala Metaldays). Če me spomin ne vara so leta 2014 z Brainstorm nastopili v ljubljanski Gala Hali (še prej pa leta 2011 in 2009)? Dan po drugem nastopu v Ljubljani aktualne turneje imenovane “Weird Kinda European Tour Thing Winter 2023”, so se piratski metalski kratkohlačniki s svojo pivsko nevihto škotskega izvora, ustavili še v zagrebškem Boogalooju. Da je bend postal skozi čas izjemno priljubljen zlasti med novo generacijo ljubiteljev metala, je nakazovala dolga vrsta pred pogrinjkom z uradnimi spominki skupine, ki so veselo pričeli kopneti kmalu potem, ko so se vrata Boogalooja odprla. Takoj ob pol sedmih zvečer. In te vrste kar ni in ni bilo konec. Tudi med Elvenking koncertom ne.

A gremo po vrsti. Ob sedmi uri so se na oder povzpeli obetavni reški heavy metalci Keops. Bend s konkretno kilometrino in tremi albumi v žepu. Na tretjega smo čakali do lanskega leta in…. Dočakali? Bend je po konkretni prevetritvi postave in potem, ko je prešel iz kvarteta v kvintet, namreč konkretno potrkal na duri mednarodne prepoznavnosti. “Road To Perdition”, odpet v angleškem jeziku, je namreč odlična stvaritev, ki je naletela na zelo dobre ocene in kritike tako doma na Hrvaškem, kot v tujini, bend pa na krilih uspešnega tretjega albuma, že ustvarja material za njegov naslednik. V minutaži dobre pol ure, so se Keops predstavili kot prekleto dobro naoljena koncertna mašinerija, ki je odlično izkoristila dano priložnost. Njihov epski, a mračno bombastičen heavy metal, podprt seveda z ikonografijo starega Egipta (tudi v oziru aranžmajev), je publika v Boogalooju že dobro poznala in vokalistu Zvonimirju Špacapanu se niti ni bilo treba mnogo truditi, da pripravi Boogaloo, ki se je v času nastopa skupine pridno polnil, do konkretnejših povratnih odzivov. Bend je tako odigral v konkretni meri album “Road To Perdition” ter predstavil tudi povsem novo skladbo The Machine. Odlična izbira. Nasploh za obiskovalce mojega kova, ki skupine do srečanja v živo še nis(m)o poznali. Navkljub ne najbolj idealnemu zvoku, je bend imponiral s svojo zagrizenostjo in srčnostjo. In v tem je seveda glavni čar!

Elvenking, posebni gostje, so vskočili na Ljubljanski in Zagrebški nastop med Alestorm turnejo. Našla se je namreč časovna ‘luknja’ sredi evropskega dela turneje, ki jo Alestorm opravljajo z nemškimi medieval metalci Saltatio Mortis. V vlogi predskupine, saj so Saltatio Mortis v Nemčiji pač orjaški – datumi turneje pa gravitirajo z razkošnim prebitkom prav na Nemčijo. Alestorm so zato novembrsko datumsko luknjo izkoristili za obisk Ljubljane in Zagreba. In k sreči so se Elvenking izkazali za razpoložljivo skupino, ki je za vlogo ogrevanja več kot priročna. Našli so čas, da vskočijo v vlogo posebnih gostov, bili so vrsta ekskluzive. Z domicilom v kraju Sacile pri Pordenonu, kar je blizu. Streljaj od Slovenske meje, pa tudi od Zagreba. Vendar je tu globlja vez. Elvenking so bili predskupina na lanskoletni junijski turneji Gloryhammer. Na njej so 22. 6. 2022 nastopili tudi v ljubljanskem CUK Kino Šiška – in tega ne gre pozabiti! Zakaj to izpostavljam? Pri Gloryhammer deluje na poziciji klaviaturista Christopher Bowes – glavni lik Alestorm. Četudi Christopher z Gloryhammer ne nastopa na turnejah, pa očitno skrbi za Alestorm in Gloryhammer pri bukiranju koncertov isto osebje, ki mdr. ni pozabilo niti na geografsko ‘priročnost’ Elvenking. Skratka stvari so včasih bolj povezane med seboj, kot si lahko mislimo.

No, po samem stažu pa lahko Elvenking pošljejo Alestorm kadarkoli po cigarete. Italijani delujejo od leta 1997 dalje in če ne bi v tistem času bili njihovi rojaki Rhapsody (danes Rhapsody of Fire) tako uspešni že s prvima dvema albumoma, bi verjetno danes Elvenking nosili primat največje mednarodno uspešne skupine v power (folk) metalu, ki je kadarkoli izšla iz Italije. Bend je v karieri nanizal serijo odličnih studijskih albumov, ki posedujejo izrazito muzikalno nalezljivost, podprto z jasno folk navdahnjenostjo, kjer je koketiranje z momentom poganstva jasno nakazano, vse to pa je skozi čas rezultiralo v tem, da spremljajo zadnja leta Elvenking predane čete privržencev. Doma in v tujini. In to je potrdil Boogaloo. V eno urnem nastopu so Elvenking dvignili kvišku celo prizorišče. Od prvih vrst, ki so bestialno obvladovale verze, do zadnjih. Enovito!

Davide ‘Damnagoras’ Moras, z rogovjem nataknjenim na lobanjski svod, ostaja magnet svoje sorte, kvintet pa izraža izredno odrsko kalibracijo usklajenosti, čemur poveljujeta izkušenost in rutina. Damni dela družbo kot drugi originalni član zasedbe kitarist Aydan, na njegovi levi (gledano z odra) se mu priključuje še drugi kitarist HeadMatt. Tu so še basist Jakob, bobnar Symohn in violinist Lethien. Zelo dober zvok skozi nastop, v katerem je bend polagal glavnino pozornosti na promocijo obeh zadnjih “Reader of the Runes” studijskih dosežkov. A so Elvenking skupina, ki poskrbi tudi za izvedbo takšnih komadov, ki so nastali pred sedemnajstimi leti. Z izvedbo skladb The Wanderer in sklepno naslovno njihovega tretjega studijskega albuma “The Winter Wake”, so nas vrnili v zlate čase prvega revival vala power metala.

In tu je znova? Tisti orjaški gumijasti racman. Grotesknost, ki prekaša izbrane like animiranih Looney Tunes filmov, pomeni danes za Alestorm odskočno desko s katero so fantje v zadnjih letih skokovito pridobivali naklonjenost nove generacije ljubiteljev metala. Ti pa niso nujno metalci. Kot je tudi vse kar počnejo Alestorm na odrih, povsem nemetalsko. In prav v tem je hec. Kup folka nališpanega in nakičenega v pirate in piratinje, z obveznim pivom v roki. Na Alestorm se ga moraš priti nasekat. Praviloma že. Če si upaš seveda. Torej ne vedno sredi tedna. Ljudje, ki so med koncertom zatavali do šanka, so si večkrat privoščili le kozarec vode. Nezaslišanost ‘fekalij’ (v očeh true metalca). True? Kaj je že to? Je kdo še živ? Zakaj torej kozarec ‘odrešitve’ (beri: vode)? Zaradi strahu pred modrimi srajcami, ali pa preprostega dejstva da denarja za kaj več enostavno ni? To je torej nova generacija. Malo bolj disciplinirana. Bistven pa je brezbrižen žur. In tega je med Alestorm koncertih v prebitku. Točno po to pride publika. V splet parodije in zabave. Ko se pojavi na odru kitarist Mate Bodor z zategnjenimi travnato zelenimi svileno-svetlečimi telovadnimi hlač(k)ami, ki skorajda kradejo pozornost pevcu Christopherju Bowesu, veš da je vrag dostavil dodatno krepostno šalo na oder. Bowes si je zlomil/zvil roko tik pred prihodom v Ljubljano, tako da jo je tudi v Zagrebu pestoval. Tako na odru ni bilo njegovega znamenitega ‘prvega ubijalca heavy metal ikonografije’, to je klaviatur v obliki key-tar-a. A je mož s škotsko kiklo, ‘regular Joe’ (hvala za namig Denis) čepico, svojo neizpodbitno karizmo in polka-keltskim marširanjem ter korakanjem, strumno stoječ na podestu, vseskozi držal publiko ob sebi, da mu je ta pogoltno hlastala iz rok.

Čudovita energija. Vse povsod sam pozitivizem. Vedrina. Sproščenost. Občutek pripadnosti veliki družini, ki jo druži glasba. To je vse kar rabiš. Sploh za odklop v sredo zvečer sredi hrvaške prestolnice. Nora izbira glede destinacije. Kaj ni v Ljubljani nič bliže? Kaj niso tam igrali Alestorm dan prej? Ahhh… Pride z leti. Verjemite staremu, a nepotešenemu prdcu.

Karkoli je postoril Christopher, je postorila tudi publika v Boogalooju, ki je padala občasno v pravi trans privrženosti. Predanosti. Zvestobe. Občutek odzivanja publike je prej podoben koncertu kakšnih Dropkick Murphys, kot zasedbam heavy metalskega pedigreja. Neverjetno je kako ljudje obvladujejo ne le verze, pač pa točno vedo kaj sledi v določenem delu nastopa skupine. Rituali so utečeni. Folk polka metalski marš. Na vse strani. V vse smeri. Odzivanje. Kemija. Z roko v roki. To je pristnost, ki jo prinese takšna zabava. Čas in prostor sta izginila. Bend je headlinerski nastop podaljšal za pet točk (iz običajnih 13., ki jih sicer izvaja kot predskupina Saltatio Mortis). Na odru ni manjkal niti tip z glavo morskega psa.

Alestorm so v Boogalooju torej ‘ubili’ publiko. Pravzaprav so dosegli poanto obiska hrvaške prestolnice, ki jo lahko naslovimo tudi obratno. Publika se je prišla ‘ubit’ na Alestorm žurko. Praznovanje nevihtne drsalnice hektolitrov škotskega piva, ki je brizgalo in špricalo z vsepovsod, stik publike z največjimi favoriti repertoarja in katapult naravnost v nedrja absolutnega odklopa. Za uro in pol. V svoj svet. Svet fantazmagorično gnijočih piratskih zombijev, ki prilezejo iz kriptičnih globin karibskega morja, naravnost iz črevesja mastnih (dva in pol metrskih) zelenih muren (Gymnothorax funebris), obilno prerasli z algami (ob katerih se islandski kelp skrije) in tentaktli orjaških morskih vetrnic, lovkami orjaških lignjev, ob bučnem spremstvu ‘pieces of eight’ kričanja. V svojevrstni svet orgije podprte z neskončnimi rundami ruma in seveda, nevihte škotskega piva. Neverjetno kam so prišli torej Alestorm. In osvajanje množic pri tem še ni končano. Naj jih brca in grebe protetika lesenih nog in zapestnih ‘Captain Hook’ kavljev še na mnoga leta.

Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Keops setlista:
1. Unconscious Mind
2. The Machine
3. Road to Perdition
4. My Soul Released
5. Rise Again
6. Trauma
7. When I Remember
8. Keops

Elvenking setlista:
1. Rapture
2. The Hanging Tree
3. Draugen’s Maelstrom
4. Pagan Revolution
5. Silverseal
6. Moonbeam Stone Circle
7. Bride of Night
8. The One We Shall Follow
9. The Wanderer
10. The Divided Heart
11. Elvenlegions
12. The Winter Wake

Alestorm setlista:
1. Keelhauled
2. No Grave but the Sea
3. The Sunk’n Norwegian
4. Walk the Plank
5. Alestorm
6. Under Blackened Banners
7. Treasure Chest Party Quest
8. Hangover (orig. Taio Cruz)
9. Wenches & Mead (s srednjim delom v “For Dogs” verziji)
10. 1741 (The Battle of Cartagena)
11. Mexico
12. Pirate Song (z Manowar introm)
13. P.A.R.T.Y.
14. Captain Morgan’s Revenge
15. Shit Boat (No Fans)
—dodatek—
16. Drink
17. Zombies Ate My Pirate Ship
18. Fucked With an Anchor


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki