Amorphis: Halo

0 43

Založba: Atomic Fire Records
Datum izida: 11. 2. 2022
Produkcija: Jens Bogren
Dolžina albuma: 55.45 min.
Zvrst: Melodic Death Metal/Progressive Metal
Ocena: 9.0/10


Amorphis so vstopili v leto 2022 s sklepnim albumom trilogije,  ki jo je skupina začela z albumom »Under The Red Cloud« (2015) in nadaljevala z naslednikom »Queen Of Time« (2018). »Halo« je že štirinajsti studijski album te dolgožive in sploh v zadnji dekadi izjemno kreativne finske skupine. V vsem silno konsistenten, kakovostno enakovreden naslednik obeh predhodnikov in na trenutke naravnost briljanten, če ne kar odličen. Toliko uvodoma za vse, ki se ne želijo utapljati v nadaljnjih odstavkih tega recenzentskega eseja.

Bend se je po slogovni tranziciji, ki beleži prvo ero delovanja, nekako ustalil ob glasbeni formuli, ki jo je zastavil z albumom »Eclipse« (2006) in učvrstil s »Skyforger« (2009), ki so ga z nadaljnjimi albumi izpopolnjeval in negoval do ekspresivnega optimuma. Skupina ostaja torej zvesta tem prvinam tudi z najnovejšim izdelkom in zveni, kot zvenijo lahko edinole Amorphis.

To nakaže že takoj uvodoma Northwards, ki dejansko povzame na enem mestu vse, po čemer prepoznaš hipno Amorphis. Jedka, mračna, bolščava kitarska fraza, ki nagovarja dramatično a obenem bombastično, se v mid eight pasaži prične razvijati izrazito progresivno, nekateri kitarski ornamenti pa dodajajo znova tisti folk dotik. Tu je briljantni vokalni doprinos Tomija Joutsena, ki že po tradiciji bravurozno alternira med grčanjem in čistim melodičnim vokalom. Gradacija vzdušja dosega krešendo v zapomnljivem in ultra-muzikalnem napevu. Melanholija, misticizem!

Večina skladb nosi tendenco po progresivnometalskem razvoju, večkrat tudi zavoljo ritmičnih rešitev oziroma struktur, ki jih plasira dinamično in raziskujoče bobnanje izkušenega Jana Rechbergerja, obenem pa je ta element silo spretno zakrit z razvojem bombastične muzikalnosti, ki v refrenskih napevih, kot je ujet v When The Gods Came, naslovni skladbi ali fenomenalni The Moon. Seven Roads Come Together se odpira z motivom, ki je že dobro znani in deluje, kot da bi ušel s »Skyforger«, vendar pa je zlasti razvoj te kompozicije izkaz izjemne komponistične zrelosti in izkušenosti skupine.  V nadaljevanju je skladba zasnovana progresivnometalsko, ki pa jo poganja deathmetalsko mračnjaštvo na eni strani ter šcepci folk estetike na drugi strani. Ena najbolj dovršenih kompozicij albuma, ki bi lahko na poziciji otvoritve z lahkoto zamenjala sicer nič manj odlično in mračno Northward. Ob maloprej omenjenih Northward in Seven Roads Come Together, naletimo na enega deathmetalsko jbolj nasršenih momentov tudi v kitici skladbe The Wolf, ki jo zaznamuje tipski atmosferični preskok v ultra muzikalni refrenski napev. Trik, ki sodi v tipsko Amorphis nomenklaturo aranžiranja. Skupina izkorišča ‘mid-eight’ pasaže za globoko domiselne in pretkano detajlirane modulacije v katerih se posledično odklonijo tudi razpoloženja znotraj skladbah na povsem drug nivo. Tu se skladbe razvijajo do mere celo nepredvidljivo (npr. integracija zbora s folk napevom v ‘mid-eight’ pasaži skladbe The Wolf). Pri tem skupina niti za hip ne izgubi izredne in visoko inteligentne niti za vzdrževanje komponistične kompaktnosti.

Tudi preostanek albuma je zastopan z tipsko formo komponiranja, ki so jo Amorphis pač izpilili do potankosti, v njej pa znova imponirajo tudi z mojstrskim vpenjanjem simfoničnih elementov. Album predstavlja skupina s silovito vehemenco, ki ni opasana le z melanholijo in mistiko, pač pa tudi z ‘zloveščimi zamahi’. Novemu materialu se ljubitelji te skupine tudi tokrat niti za hip ne bodo mogli upirati.

Vprašanje bi bilo kako bi izgledal album »Halo« brez vseh teh ‘lockdownov podvigov’ in čudnih časov nerazumljivega, nepretrganega omejevanja s strani ‘mučiteljev’ v katerih živimo zadnji dve leti. Če vsega tega scenarija ne bi bil, bi izšel album Halo« verjetno že dve leti prej, ali pa bi Amorphis v obdobju zadnjih štirih let posneli in izdali namesto enega, dva albuma. Kakorkoli filozofiram, je eden izmed obeh kitaristov, to je Esa Holopainen v vmesnim času med albumom »Halo« in predhodnikom »Queen of Time«, v lanskem letu izdal fenomenalen samostojni studijski album Silver Lake (Rockline recenzija), ki sijajno in kot na dlani beleži od kod jemlje eden glavnim komponistov Amorphis materiala, svoj kreativni navdih. Vezi med samostojnim albumom Ese Holopainena in novim Amorphis albumom je v smislu odklonov od tipskega Amorphis formata, težko iskati, se pa »Halo« tovrstnim odklonom, ki za Amorphis niso ravno tipski, približa prav v svojem sklepnem dejanju, to je baladno koprneči in akustični My Name Is Night, kjer zapusti pečat vokalno gostovanje pevke Petronelle Nettermalm (Paatos), ki se vključi z Joutsenom v presunljiv vokalni duet. Ta skladba ponudi še en atmosferični odklon albuma, ki po drugi plati vzbudi s peresno lahkoto neusahljivo žejo, da si album »Halo« zavrtiš znova.

Bend izdaja na relativno regularni bazi kakovostno konsistentne studijske izdelke, ki so izredno izpiljeni in dovršeni. To velja tud za najnovejši studijski izdelek, ki zadržuje glasbene koordinate predhodnika »Queen of Time« in s katerim ob prvem poslušanju skupina niti ne preseneča več. Ko pa album poslušaš večkrat, odkrivaš na njem kup detajlov ob katerih se ne moreš načuditi, saj gre za dejanja domiselno iskrivih in prefriganih rešitev, tako komponiranja, kot aranžiranja. Amorphis ostajajo torej tudi z albumom »Halo« veliki mojstri svojega posla. Lahko rečemo mojstri rokovanja s svojo glasbeno recepturo, ki ostaja edinstvena zmes melodičnega death metal, progresivnega metala, ter teatralnega vnosa folk in simfoničnih elementov. Četudi skupina ne prinaša nič novega, vzbuja njen unikatni glasbeni izraz tudi na novih glasbenih izdelkih vselej dovolj vznemirljivosti. »Halo« je torej obligatoren album za vse Amorphis manijake.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Northwards
2. On The Dark Waters
3. The Moon
4. Windmane
5. A New Land
6. When The Gods Came
7. Seven Roads Come Together
8. War
9. Halo
10. The Wolf
11. My Name Is Night

Zasedba:
Tomi Joutsen – vokal
Esa Holopainen – kitara
Tomi Koivusaari – kitara, spremljevalni vokal
Santeri Kallio – klaviature
Olli-Pekka Laine – bas kitara
Jan Rechberger – bobni. tolkala, klavaiture

Gostujoči glasbeniki:
Francesco Ferrini – orkestracije, klaviature
Jesse Bartholomew Zuretti – orkestracije, klaviature
Erik Mjörnell – kitara na skladbi št. 11
Oskari Auramo – tolkala
Petronella Nettermalm – ženski vokal na skladbi št. 11
Noa Gruman – dodatni ženski vokali


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki