Avtor: Sebastijan Videc
Fotografije: Jerneja Jerak
Kraj: Ljubljana / Orto Bar / Slovenija
Datum koncerta: 13.04.2014
Število obiskovalcev: 50
Cena karte: 20€ predprodaja, 25€ na dan koncerta
Ker je bila tema tokratnega nedeljskega večera v Orto baru zelo eksotična, velja prvo predstaviti kaj visual-kei. Beseda kei pomeni stil, tako da visual kei, oz. vidni stil ne predstavlja glasbene zvrsti kot take, temveč glasbeno gibanje, ki temelji na podobi skupin. Zvrsti, ki jih najdemo v tem gibanju, so zelo raznolike – od punka, rocka in heavy metala pa do popa in elektronike. Začetki segajo v osemdeseta, sama beseda pa naj bi izhajala iz enega od sloganov metalske skupine X Japan “Psychadelic violence crime of visual shock”. Leta 1986 sta se z namenom širitve ideje visual keia v Tokiju in Osaki ustanovili tudi glasbeni založbi Extasy Records in Free-Will. Konec osemdesetih in tja do sredine devetdesetih je popularnost visual kei skupin strmo naraščala, njihovi albumi pa so se prodajali v rekordnih milijonskih številkah. Z razpadom nekaterih glavnih skupin pa je zanimanje pričelo proti koncu devetdesetih upadati. S prihodom novega tisočletja pa je zanimanje pričelo ponovno naraščati, skupine ustanovljene okoli leta 2005 pa so nekateri poimenovali kar ‘neo visual kei’. Navkljub kritikam, da nove skupine dajejo več na izgled kot na samo glasbo in da danes vse skupine zvenijo isto, pa je v zadnjih letih opazen porast priljubljenosti tako na Japonskem kot tudi drugod po svetu.
Heidi. so prvič zaigrali skupaj februarja 2006 v Tokiu. Javnost pa jih je vzela za svoje po nastopu na memorialnem koncertu za hide-a; hide je bil nadimek japonskega glasbenika, ki je konec ’80ih oral ledino s svojo metalsko skupino X-Japan, nato pa s solo kariero obveljal za enega pionirjev visual keia in med mladimi užival status idola upora proti japonski tradicionalni družbi. Po dveh albumih izdanih na japonskem, je skupina leta 2009 podpisala pogodbo z založbo Gan-Shin in s tretjim albumom pričela osvajati tudi staro celino. Ze sledeče leto, so Heidi. podpisali pogodbo s se večjo založbo Geneon Universal Entertainment in ob izidu četrtega albuma začeli osvajati se ameriški trg. Njihova glasba je bila uporabljena v animejih, kot tudi v filmu, ki govori o mladem kmečkem fantu, ki bi rad postal visual kei zvezda, člani zasedbe pa so igrali tudi stranske vloge. Njihov aktualni album Alpha je izšel septembra 2012.
Priznati moram, da se z visual keiom doslej še nisem srečal. Zato je bilo v nedeljo zvečer toliko večje pričakovanje, kaj so nam fantje z daljnega vzhoda pripravili. Že vstop v dvorano je bil na nek način nenavaden, saj se je že pred koncertom na oder nabita, drenjala predvsem ženska množica. Na trenutek se je zdelo, da sem zaspal in se zbudil v japonskem animeju, polnem malih mladoletnic z živopisanimi pričeskami in velikimi očmi. Žal je bila dvorana pretežno prazna, kar pripisujem neznanosti tega stila in skupine same, kot tudi relativno visoki ceni vstopnic, ki so sigurno odgnale tudi firbce, ki bi si nastop morebiti ogledali. Nekaj minut čez deveto, ko je skupina skočila na oder, pa je maloštevilčno občinstvo dobesedno eksplodiralo. Lesena tla v dvorani so se tresla kot se nikdar doslej – a ne le v začetku, ampak skozi cel, slabi dve uri dolg koncert. Če že publika ni mogla skupine pozdraviti s številčnostjo, pa je treba priznati, da so manjko le-te uspešno nadomestili z energijo. In kot da to ni bilo dovolj, je v drugem delu nastopa japonska spremljevalka skupine dodatno motivirala peščico rahlo omaganih oboževalcev, da so potrošili še poslednje atome moči. Vizualno skupina mogoče ravno ne spada med najekstravagantnejše; bosonogi kitarist nosi obrazno poslikavo (mila oblika corpse paintinga), basist skače v karirastem krilu in v hlačah z različnimi hlačnicami, bobnar pa z makeupom ne kaže niti ene moške poteze na obrazu. Vseskozi pa skupina več kot očitno flirta z ženskim občinstvom, ki je domov odneslo tudi suvenirje v obliki personaliziranih trzalic in bobnarskih palčk. Glasba pa je nekaj povsem drugega. Začetek je bil zelo eksploziven, z metalskimi in rockerskimi ritmi (kombinacija Fenderjevih Precision Bass in Stratocaster z Marshallovimi ojačevalci) v kiticah, ki pa so se prelivali v japonske pop melodije v refrenih, ki so še najbolj spominjale prav na japonske risanke. Glasba se je skozi set spreminjala v rahlo nežnejše ritme z več popa in punka, v podaljšku pa so ritmi spet otrdeli. Heidi. so po mojem mnenju odigrali najbolj zanimiv nastop letošnje izdaje Ortofesta.
Galerija slik
