Avdio-vizualni spektakel navdušil Halo Tivoli (2013)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Avtor: Sebastijan Videc
Fotografije: Jerneja Jerak

Kraj: Hala Tivoli, Ljubljana
Datum koncerta: 30.11.2013
Število obiskovalcev: 4.000
Cena karte: 27€ v predprodaji

Ko človek konec jeseni pogleda koncertne napovednike, ne more, da ne bi opazil množice »tribute« skupin, ki te dni koncertirajo v Ljubljani. Po Doors Alive in U2 tribute bandu so tokrat na vrsto prišli Brit Floyd, že v soboto pa nas čakajo še Bohemians. Brit Floyd so v Ljubljani nastopili že prejšnji november in s svojo predstavo prepričali zbrano množico oboževalcev skupine Pink Floyd. Pogled na dodobra napolnjen parter in tribune male dvorane Hale Tivoli je tokrat potrdil velika pričakovanja zabave žejne publike na noč, ko se november preseli v najbolj veseli mesec v letu.

Pri skupini, kakršna so Pink Floyd, verjetno ni presentljivo dejstvo, da so si v treh desetletjih delovanja nabrali ogromno bazo oboževalcev, pogled po dvorani pa je potrdil, da so si ogled koncerta njihovih posnemovalcev ogledale kar štiri generacije! Od majhnih fantičev, prek najstnikov in najštevilčnejše zasedane srednje generacije, do upokojencev, ki so skupino verjetno spremljali od samega začetka.

Koncert se je pričel točno ob deveti uri in animacija korajakočih kladiv in simboli zidu, so jasno dali vedeti, da se nam obeta začetek v duhu legendarne plošče The Wall, za katero so Pink Floyd posneli tudi animirani glasbeni film, katerega grafike in animacije so nas spremljale večji del večera. Za odrom je kraljevalo okroglo platno kakih sedem, mogoče osem metrov premera, po obodu katerega so bili nameščeni reflektorji in z igro luči na njem izrisovali raznobarvne podobe, večji del časa pa je služil grafičnim projekcijam; podobno kot so ga uporabljali Pink Floyd na svoji poslednji Pulse turneji.

Brit Floydi so se v okviru aktualne turneje P-U-L-S-E 2013 odločili predstaviti pet najpomembnejših albumov te psihadelično progresivne rock zasedbe. V približno dvajset minut dolgih odlomkih so predstavili albume The Wall, Wish You Were Here, Dark Side of the Moon, Animals in poslednjega Division Bell. Zelo posrečena je bila tudi grafična podoba menjavanja albumov, saj so med skladbami zatemnili oder, na platnu pa se je predvajal prvoosebni videoposnetek, kako je moški segal z roko v zbirko LP-ejk in izbrano (sledečo predstavljeno) ploščo namestil v gramofon, pri čemer je skupina začela igrati s setom izbrane plošče. Naj omenim, da so ena redkih skupin, kjer se člani ne skušajo napraviti v člane skupine, ki jo posnemajo, zato pa ta »manjek« več kot uspešno nadomeščajo z odrsko sceno in odlično glasbo, ki ji je tokrat šel na roke tudi izjemno nastavljen zvok – kapo dol tonskim tehnikom.

Po uri in deset minut si je skupina vzela dvajset minut pavze, kar se je mnogim zdelo nenavadno, a dejstvo, da skupina igra dve uri in tričetrt dolg set, počitek upravičuje. Iskanje napak pri Brit Floydih bi lahko primerjali z iskanjem igle v senu. Že pri tretjem komadu so se basistu pojavile težave s kitaro, ki jih je roadie reševal na odru kar med nastopom; žal neuspešno, čemur je sledila zamenjava kitare, medtem ko je nastop nemoteno potekal, Ian Cattel pa je v vlogi Watersa (bas in vokal) navkljub težavam profesionalno odpel svoj del. Žal mu je nekajkrat v prvem delu koncerta pri višjih tonih zmanjkalo glasu, a gre to verjetno pripisati še neogretim glasilkam ter dejstvu, da je od konca septembra, ko se je turneja pričela, ljubljanski koncert že devetinštiridesti po vrsti! Kitarski dvojec Harrison – Darlington je odlično sodeloval s Tele in Stratocasterji, kot tudi na 6- in 12- strunskih akustičnih kitarah, slednji (ki je igral vlogo Gilmoura) pa je pri High Hopes in Comfortably Numb solaže odigral z »lap steel« kitaro. Ricka Benbowa je tokrat na klaviaturah zamenjal Tom Ashbrook, ki je nastop opravil z odliko. Omeniti gre tudi ženski trio na spremljevalnih vokalih, ki so odigrale pomembno vlogo, še posebej temnopolta prsata Jacquie Williams s svojim soul glasom ter Ola Bienkowska, kateri je pripadla vokalna interpretacija The Great Gig In the Sky.

Sodelovanje občinstva je bilo dokaj medlo, razen ob koncu skladb, skupina pa nas je prvič nagovorila šele ob koncu prvega dela z obveznima »Hvala« in »Dober večer«. V drugem delu pa se je slika spremenila, mogoče gre vzroke iskati tudi v povečani količina alkohola v krvi in psihoaktivnih substanc zaužitih med odmorom. Med High Hopes je že bilo slišati petje občinstva med refrenom, pričakovano pa je le-to skorajda preglasilo skupino med izvedbo Wish You Were Here. Ko je skupina zapustila oder po odigrani Comfortably Numb, v kateri je Cattel nastopil v vlogi doktorja, ki Pinku vbrizga pomirjevalo, je dvorana z huronskim ploskanjem, vpitjem in žvižganjem angleže le priklicala nazaj na oder, kjer so se poslovili še z eno The Wall klasiko, Run like Hell.

Že skoraj dve desetletji nedelovanja Pink Floydov več kot očitno ne vpliva na njihovo priljubljenost, kar je dokazal tudi koncert Brit Floydov na ta sobotni večer. Vrnitev v Ljubljano in odziv publike sta se skupini sigurno izplačali, oboževalcem pa omogočili potovanje skozi čas, ki ga žal več ne bo. Kljub starosti izdaj, pa so le-te lirično še vedno zelo aktualne v današnjem svetu, kar je mogoče tudi razlog, da Pink Floydi ohranjajo tako priljubljenost, kljub večino časa zahtevni in kompleksni glasbeni strukturi – le-ta mogoče ni toliko tehnično kot je dejansko elementarno zahtevna. Skupina pa počasi zaključuje dobra dva meseca trajajočo P-U-L-S-E turnejo, na kateri bodo odigrali preko petdeset koncertov, pred dnevi pa so objavili tudi novico, da se že marca odpravljajo na novo turnejo po ZDA, na kateri bodo odigrali skladbe s prav vseh albumov Pink Floyd. Upamo le lahko, da se vidimo ob letu osorej.