Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Flower Kings, The
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Trajanje: 71:28
Ocena: 4.5/5
Švedi The Flower Kings so bili, poleg Američanov Spock’s Beard, najbolj pomembni predstavniki tako imenovanega tretjega vala progresivnega rocka sredi devetdesetih, saj so odigrali eno ključnih vlog pri obuditvi zanimanja za to čudovito glasbeno gibanje in z njim povezane podžanre. Predvsem pa so obudili zanimanje za simfonični progresivni rock, kakršen se je igral v sedemdesetih letih. Skupina, sestavljena iz prekaljenih glasbenih virtuozov in nadobudnih aranžerjev, je pravzaprav nastala po naključju, ko je švedski glasbeni veteran, kitarski virtuoz in pevec, Roine Stolt, sicer dolgoletni član kultne švedske prog rock zasedbe Kaipa, posnel svoj tretji solo album »The Flower King« (1994). Slednjega nekateri zaradi naslova, naslovnice in spremljevalne glasbene ekipe napačno štejejo kot prvi The Flower Kings album.
Na njem so sodelovali glasbeniki, kateri so postali tudi del Stoltove solo turneje v podporo omenjenemu albumu, nakar je avgusta 1994 padla odločitev, da skupaj ustanovijo skupino, ki bo svojih navdih črpala v zlati eri progresivnega rocka, vendar z nekaterimi ‘posodobljenimi finesami’ ob podpori moderne produkcije. Originalna The Flower Kings ekipa, ki je posnela svoj prvenec »Back In The World Of Adventures«, je tako poleg šefa Stolta, ki je na njihovih zgodnjih albumih, poleg igranja kitare in petja prispeval tudi dodatne klaviature, vsebovala še klaviaturskega mojstra Tomasa Bodina, Roinejevega brata Michaela Stolta na bas kitari ter bobnarja Jaimeja Salazarja, medtem ko se jim je dodatni pevec (in kasneje tudi dodatni kitarist) Hasse Froberg, sicer član »The Flower King« spremljevalne zasedbe, pridružil šele na naslednjem dosežku, »Retropolis« (1996). Na albumu sta sodelovala tudi dva gostujoča člana. Za dodatna tolkala in bobne je poskrbel Hans Bruniusson, medtem ko je Ulf Wallander prispeval soprano saksofon.
Člani The Flower Kings pa svojih glasbenih inspiracij niso jemali zgolj iz progresivnega rocka, kjer je moč zaslediti številne vplive prog velikanov na čelu z Yes, Genesis, King Crimson, Emerson, Lake & Palmer ter Pink Floyd, temveč občasno tudi iz jazz rock fusiona, klasičnega rocka in (manj pogosto) trdega rocka in popa. Dolge inštrumentalne sekcije s številnimi improvizacijskimi jami in nepredvidljivim časovnimi prehodi so bile za ‘Cvetlične kralje’ vselej nekaj povsem običajnega, medtem ko je večina del vsebovala izrazito melodične aranžmaje. Od vseh prej omenjenih prog veljakov so bili znotraj The Flower Kings glasbe od nekdaj najbolj evidentni vplivi skupine Yes, še posebno v pozitivistično usmerjenem ambientu večine skladb, prelestnih vokalnih harmonijah ter poduhovljenih besedilih, saj je bil Roine pri njihovem pisanju popolnoma obseden z ekološko-mirovniško-ezoterično filozofijo.
Za The Flower Kings je bilo obenem značilno, da so bili, še posebno v svojih zgodnjih letih, kar je dokazoval že »Back In The World Of Adventures«, neumorni glasbeni deloholiki in z vsemi žavbami namazani virtuozi, ki so v kratkem času posneli toliko glasbe, da so imeli pogosto težave z omejitvami enojne in tudi dvojne CD izdaje. Dolgo časa je bilo vsaj sedemdeset minut glasbe na enojnem CD-ju nekakšno ‘zlato pravilo’ Roinejeve hiperaktivne tovarišije, kar je z leti celo postalo že preveč predvidljivo in skorajda generično, tako da se je na kasnejših albumih moralo nujno nekaj spremeniti.
Med ključnimi faktorji njihovega prepoznavnega zvoka pa so bili že na »Back In The World Of Adventures« Roinejeve kompleksne, vendar večinoma melodične kitarske variacije, njegov ‘prijazni’ vokal ter Bodinova klaviaturska raznovrstnost pri grajenju veličastnih simfoničnih aranžmajev s katerimi so pogosto dosegali epska vzdušja. Tudi ritem linijo so imeli že tedaj med najboljšimi, kar se tiče švedske rock scene. To še posebno velja za Salazarjevo hiperaktivno bobnanje, medtem ko je Michael Stolt pri polaganju bas linij večinoma izhajal iz jazzovske šole. Vseeno pa tudi to ni bilo dovolj, da ga leta 2000 v bandu ne bi zamenjal Jonas Reingold, ki je bil še večji mojster tega inštrumenta.
Zgovoren dokaz, da je Roinejeva virtuzna ekipa nameravala nadaljevati od tam, kjer se je sredi sedemdesetih končala zlata doba simfoničnega progresivnega rocka, je uvodni, več kot 13-minutni ep »World Of Adventures«, ki se odpre s subtilnimi inštrumentalnimi variacijami na klaviaturah in kitari, nakar vpadejo bodrilne vokalne harmonije pod močnim vplivom Yes. Mojstri svojih inštrumentov že takoj na začetku udarijo krajši inštrumentalni jam, kjer s pretkanimi variacijami briljirata predvsem Stolt in Bodin. Pri tem band ves čas pazi, da ohranja melodično pretočnost med posameznimi aranžmaji ter tako hitro izoblikuje nadvse prijetno atmosfero.
Roinejev vokal se je, kar se tiče njegove barve, vedno ponašal z eterično toplino, tako da ga res ni težko vzljubiti, medtem ko je kvalitetna večglasja na začetku dosegal predvsem s pomočjo rabe posebnih efektov. Kasneje je bil za vokalno kontrastnost, še posebno na udarnejših stvaritvah, zadolžen Hasse Froberg. Na sredini kompozicije uspešno demonstrirajo tudi nekaj pastoralno začinjenih folk elementov, kjer črpajo iz švedske ljudske glasbe, nakar sledi prehod v kompleksno, vendar melodični inštrumentalno sekcijo. Znotraj slednje se med seboj uspešno prepletajo elementi simfoproga, space rocka in jazz rock fusiona. ‘Cvetlični kralji’ so bili sposobni, podobno kot precej bolj akademsko podkovani ameriški progmetalski heroji Dream Theater, igrati praktično katerikoli žanr so se spomnili, vendar so najbolj uživali v simfoničnem prog rocku, ki je bil Roineju že od Kaipa časov naprej najbolj pri srcu.
»Atomic Prince/Kaleidoscope« je dvodelna, inštrumentalna suita, ki v uvodnem delu vsebuje izjemno duhovite improvizacijske vložke med klaviaturami in električno kitaro, kar sčasoma preide v eterične in poudarjeno melodične harmonije z veličastnimi orkestralnimi zavesami. Roine, kljub temu, da je veliko prostora namenjeno njegovim kitarskim solažam, nikoli ne izpade kak sebičnež, temveč Bodinu ter obema članoma ritem sekcije odmeri dovolj trenutkov za dokazovanje posamičnih virtuoznih spretnosti. Prehod v sekcijo »Kaleidoscope« zaznamujejo ambientalno nežni simfonični okraski, nakar Roine s prelestnimi variacijami na akustični kitari dokaže, da je imel neoklasicizem že tedaj v ‘malem prstu’.
Na udarnem »Go West Judas«, ki se odpre z melotronskim aranžmajem, ‘Cvetlični kralji’ prvič jasno demonstrirajo, da znajo občasno tudi ‘pokazati zobe’, kar dokazujejo nabrušene kitarske pasaže in vratolomni bobnarski krošeji. Tudi nekoliko mračnejša atmosfera je v ostrem kontrastu v primerjavi s svetlimi ambientalnimi kontrasti večine preostalih del na albumu. Tokrat Bodin prisega predvsem na melotronska valovanja s čimer se same po sebi vzpostavijo določene zvočne vzporednice z zgodnjimi King Crimson, medtem ko vnovič ne zmanjka sijajno izvedenih improvizacijskih sekcij.
Zatem sledita dve krajši stvaritvi, kjer The Flower Kings uspešno dokažejo, da se po potrebi ne branijo tudi kompaktnejših struktur. »Train To Nowhere« je relativno preprosta, a prijetna power balada, ki plove na krilih Roinejevega tradicionalno melodičnega in ‘prijaznega’ vokala, medtem ko se v ozadju, med subtilnimi kitarskimi in klavirskimi pasažami, pretakajo prelestne simfonične zavese. Inštrumental »Oblivion Road«, kjer je potrebno posebej pohvaliti delo ritem sekcije, je še en kompaktnejši dosežek, ki je večinoma položen na jazz rock fusion ritmičnih niansah ob številnih klavirskih variacijah in duhoviti rabi gostujočega soprano saksofona.
Na naslednjem inštrumentalu, »Theme For a Hero«, katerega bi se lahko označilo za mini ep, se ‘Cvetlični kralji’ uspešno vrnejo nazaj v svet simfoproga. Osrednji, simfonični aranžma vnovič povezuje harmonični preplet Roinejevih kitarskih umetnin in Tomasovih klaviaturskih vragolij, tako da je tudi ta dosežek naphan s številnimi variabilnimi inštrumentalnimi sekcijami in kompleksnimi časovnimi prehodi. Sčasoma se izoblikuje prijeten, klavirsko usmerjeni motiv, ki v navezi z vedrimi kitarskimi pasažami poskrbi za svečano, skorajda zmagoslavno atmosfero.
»Temple Of The Snakes« je kratki inštrumental z eteričnim ambientalnim motivom in služi kot nekakšna uvertura v naslednjo skladbo, duhovito pustolovščino »My Cosmic Lover«. Na slednji Roine, veliki ljubitelj vzhodnjaške mistike, ob pomoči svojih treh nadobudnih inštrumentalnih tovarišev, izoblikuje indijsko obarvan motiv, medtem ko ima celotna skladba nekoliko psihadeličen ambientalen utrip. Roinejeve besedilo je tokrat (na srečo) ne preveč resen, pravzaprav odkrito šaljiv skupek raznih new age klišejev o osebnostnem razsvetljenju. Sicer pa je sčasoma postalo skorajda pravilo, da posamezen »The Flower Kings album vsebuje vsaj en nekoliko bolj šaljiv trenutek, če ne več.
Inštrumental »The Wonder Wheel« je še en krajši dosežek, kjer dominirajo pompozne kitarske in orkestralne improvizacije. Album se zaključi v podobnem slogu kot se je odprl, s še enim več kot 13-minutnim epom, »Big Puzzle«, kjer Roinejeva tovarišija vnovič zablesti s posameznimi prelestnimi aranžmaji in nekaterimi bravuroznimi inštrumentalnimi sekcijami med katerimi se stalno dogajajo številni zanimivi in nepredvidljivi preobrati, predvsem pa je dovolj posameznih melodičnih trenutkov s ‘plovečimi’, simfoničnimi aranžmaji, ki poskrbijo za dokončno zmagoslavje prelestne atmosfere.
The Flower Kings so z »Back In The World Of Adventures« ustvarili imeniten prvenec, ki je postavil številne standarde za njihove prihodnje studijske dosežke, obenem pa je bil tudi eden ključnih albumov tretjega vala progresivnega rocka sredi devetdesetih. Roinejeve ambicije glede obujanja klasičnega progresivnega rocka res niso poznale meja, tako da je po prihodu pevskega (in kasneje tudi kitarskega) kompanjona Hasseja Froberga, ki ga je pomembno razbremenil in odlično dopolnjeval, poleg dela s ‘Cvetličnimi kralji’ sodeloval tudi pri številnih drugih (stranskih) glasbenih projektih. Daljša in krajša potovanja po številnih razburkanih progrockovskih avanturah so se z »Back In The World Of Adventures« lahko pričela.
Zasedba
Roine Stolt – vokal, kitara, klaviature
Tomas Bodin – klaviature
Michael Stolt – bas kitara
Jaime Salazar – bobni
GOSTUJOČA GLASBENIKA:
Hans Bruniusson – tolkala, bobni
Ulf Wallander – soprano saksofon
Produkcija
Roine Stolt in Don Azzaro
Seznam skladb
1. World Of Adventures (13:37)
2. Atomic Prince / Kaleidoscope (6:02)
3. Go West Judas (7:40)
4. Train To Nowhere (3:45)
5. Oblivion Road (3:45)
6. Theme For A Hero (8:27)
7. Temple Of The Snakes (1:38)
8. My Cosmic Lover (6:40)
9. The Wonder Wheel (4:12)
10. Big Puzzle (13:35)
