Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Via Ofenziva
Založba: KUD Nika
Izid: year
Ocena: 4/5
V.I.A. Ofenziva je kultna ljubljanska punk rock zasedba, ki je nastala pred 34. leti. Med letoma 1982 in 1983 je kvartet v sestavi Esad Babačić, Zoran Železnik, Ivo Frančič in Robert Fritsch poletel naproti sijoči karieri, a je po nastopu v sklopu Nova rock festivala leta 1983, nenadejano razpadel in prenehal z delovanjem.
Prebujanje iz dolgega zimskega spanca je naznanil DVD izdan leta 2006 ter 4. leta kasneje nastop v ljubljanskem CUK Kino Šiška, ko smo obhajali šestdeseti rojstni dan znamenitega slovenskega alternativnorockovskega mecena Igorja Vidmarja. Skupina se naposled prebudi v novo življenje na Izštekanih leta 2011, osveži postavo z mladim basistom Tonijem Šemerlom in se končno odloči spraviti k snemanju ter izdaji svojega prvega albuma.
Bend je po pomoč za to skočil k izkušenemu Zvonetu Kukcu, ki ga Fritsch zelo dobro pozna še iz časov skupnega udejstvovanja pri zasedbi Elektrika. Kukec, sicer odličen kitarist, je danes našel obilo veselja v vrtenju studijskih gumbov, zato ga bomo težko na odru še kdaj videli držati kitaro v roki, je pa Kukec ob oblikovanju zvoka na albumu »Bele rože«, poprijel tudi v studiu mestoma za kitaro ter tako s svojo veščino nekatere skladbe dodatno obarval in zapolnil zvočno sliko.
Končno so torej tu »Bele rože«. Album dostavlja polovico novega, polovico starega materiala. Slednji je preoblečen v nove, to je osvežene aranžmaje. Osnovno izrazno jedro skupine je zadržano v punk rocku. V muzikaličnem smislu, ki je poudarjen v skladbah, je bend v zaznavanju melodije “alternativnorockovskega odzvena” tipsko zapisan (kar je v zdravi evoluciji sleherne skupine, sicer logično) slovenskemu geografskemu poreklu. Sicer pa deluje bend tudi rustikalno novovalovsko. Otvoritev albuma nosi pred vključitvijo Esada Babačiča na vokalu, oddaljen atmosferično-mračni šarm kakšnih The Mission, potunkanih v moderni zvočni odzven. “Novovalostvo osemdesetih” utrjuje pečanje z reggae elementi v sicer rockovsko »naježeni« in prej omenjeni skladbi Ko zaprem oči, kar so počele mnoge skupine na prelomu sedemdesetih v osemdeseta na čelu z The Police.
Hitro zapomnljive alternativnorockovske točke, v kateri uspe skupina izluščiti samoniklo avtorsko bit in prepoznavni zvočni in slogovni stas, nadgrajuje in izpolnjuje markantna poezija Esada Babačiča. Ko tehtaš Babačićevo naravo poeta in pevca, ostaja ta na strani poeta. Že v uvodni Ljubim tvojo tišino, mestoma ni mogoče preslišati Babačićevih disonantnih odklonov od »idealne vokalne melodije«, a govora je seveda o punk energiji, ki to ne le z lahkoto kompenzira, pač pa to v svojem temeljno izraznem pečatu zavračanja stereotipov komformizma in razbijanja tabujev preprosto zahteva.
Če je prvi del strukturiran subtilneje, muzikalično celo prijazneje, pa dostavlja preostanek albuma, ki zaobjema stari material osemdesetih, tisti primordialni gnev nekdaj mladih neukročenih vročekrvnih žrebcev napolnjenih z uporniškim brcanjem, ki ga je skupina, kljub osveženi preobleki klasik, uspešno zadržala. S kultno Proleter vred.Mladi delavci deluje še danes preroško “Trainspotting-ovsko”. V skladbi Ne stopaj se kitarske fraze spoprimejo s starošolskim zvokom klaviatur, za katere hitro (zmotno) pomisliš, da jih odigra Borut Činč. Babačićev vokal deluje kot odmev zloglasnega duha, ki s predirljivostjo prebada umetna obličja lažnih angelov, v katerih se preplašeno in nemočno skrivamo kot enoumni sužnji neoliberalizma.
Produkcija je poskrbela za živo grobo garažno zapakiran zvok, ki seveda prinaša nekaj artističnega lepotičenja, zlasti v subtilnejših delih albuma (skladba Bele rože). Razgaljeno in razdraženo kitarsko riffanje Zokija je lepo umerjeno s kontrastno protiutežjo debelo rožljavih bas linij Tonija, ki v kombinaciji s topovstvom Fritschevih bobnarskih zamahov režejo skozi beton na albumu. Esad je poglavje zase. Njegov diziluzioniran (mestoma čustveno otopel, celo fantomski), način podajanja je hipoma prepoznaven in ostaja elementarna prepoznvna zaščitna znamka unikatne glasbene izkaznice skupine.
V kolikor bi se v svoji novovalovski energiji V.I.A. Ofenziva v osemdesetih razvijali dalje, bi lahko predstavljali oddaljen slovenski derivat kakšnih The Clash, to bi lahko rekli tudi za razpadle slovenske O!Kult, ki so po formatu blizu energiji zgodnjih V.I.A. Ofenziva. Kakorkoli. To so zgolj mimobežne refleksije. Šteje namreč le tisto, kar presojajo vaša ušesa. Tu je torej končno. Po mnogih, mnogih letih. Izgubljeni studijski prvenec zasedbe V.I.A. Ofenziva.
Zasedba
Esad Babačič – vokal
Zoran Železnik – kitara
Toni Šemerl – bas kitara
Robert Fritsch – bobni
SODELUJOČI GLASBENIK:
Zvone Kukec – kitara
Produkcija
Zvone Kukec
Seznam skladb
- Ljubim tvojo tišino
- Cesta
- Preveč
- Zakaj
- Ko zaprem oči
- Bjele ruže
- 7. Mladi delavci
- Ne stopaj
- Minimalni ritem
- Vsak otrok je lep
- Proleter
- Bele rože (dodatna skladba)
