Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Hatenation
Založba: SAOL
Izid: year
Trajanje: 43:28
Ocena: 2/5
Hatenation je zasedba, ki se je leta 2007 rodila na vaškem obrobju multinacionalne in multikulturne prestolnice športa – Barcelone. Natančneje – v vasici Gavà. Seveda se je od prvih dni do danes zasedba dopolnjevala, spreminjala ter kovala ter iz svojega arsenala nekdanje heavy metalske zasedbe Rebel Pride klestila odvečne dele, odvečno tkivo ter pridobivala predvsem na mišicah ter višji ravni testosterona, ključni element prehoda na povsem nov stil bolj brutalne in predsem trenutno zelo mondene glasbe pa je bila iniciacija novega člana – basista Stinga. Strune razglasijo do D-ja, dodajo več moči ter agresije in preimenujejo skupino v nekaj bolj opaznega – tako vsaj sami menijo: rodi se Hatenation. Po preizkusu španščine na lanskoletnem EP posnetku Afterlife so letos julija zavzeli studio Wheel Sound ter posneli tudi svj popolnoma anglikanizirani prvenec Blacklist. Ker je denarja, kot se za sleherni prvenec spodobi, zelo malo, se sami lotijo tudi produkcije in klesanja svoje nove podobe, rezultat pa je …
Rezultat na prvo poslušanje sploh ni slab, da smo iskreni. Blacklist je povsem solidna mešanica neo thrasherske agresije, death metala ter lepo tekočega groove ritma, ki pa je na trenutke preveč predvidljiv in preveč očitno štarta na prvo žogo. obenem stavijo tudi na faktor presenečenja in na morebitno dejstvo, da ste šele danes začeli poslušati tovrstno glasbo, pod roko pa vam je, lej ga zlomka, prva padla ravno plošča Blacklist. Hatenation sežejo do komolcev in čez v materijo sovraštva, brutalne nadvlade in političnega kolapsa ter poskušajo iz vsega povleči kar se da veliko. In na popolni uspeh stavijo fantje le leto po tem, ko se v skupino integrira nov kitarist Igna Jover. Pa preidimo na plaz upam da konstruktivnih kritik. Da je sicer skupin, ki se kitijo s predponami Hate in Death kar precej, čivkajo že domala vsi vrabci na tem vesoljnem svetu. Prav tako mi ni jasno povsem zakaj je potrebno popolnoma skinevati pristop prej omenjenih Down in LOG ter vzeti njihov sleherni rif ter ritmični obrat za maksimo vsega kar se sme v glasbi storiti? Blacklist je tako sicer zelo prisrčno preigran komplet skladbic, ki bi želele zveneti kot …, a se pod vse skupaj kot pod nekaj izvirnega in originalnega podpisuje skupina glasbenikov, ki so v najboljšem primeru poznani le v lokalnem zaledju Barcelone, izven okvirjev domovine pa izginejo na mah v morju interpretov taistega glasbenega izraza, enakih imen ter, kar je še bolj zabavno, povsem enako nanizanih akordov. Ogromen roge debiju nabija tudi precej nejasna in motna produkcija, v kateri se glavni adut – kitare – izgubijo v toni basov ter bobnih, precej suho in premalo udarno pa zvenijo tudi vokali. Ta je pravzaprav preveč krhek in slaboten, da bi prepričal, monotonija pa se stopnjuje od prvega trenutka skladbe Countdown do zadnjega izdihljaja skladbe N.E.P.. Ostalo je večno postajanje v polju sivine in podobnega. Pika na i precej puhli vokalni plejadi zvokov je tudi dejstvo, da jim angleščina ni materni jezik, zakar nastane v celoti kar precej lapsusov in pa precej nečutenih parol. Jeze bi bilo lahko več in še lepše bi zvenela v katalonščini? Ali pa bi bilo potrebno še malce več vrteti gumbe na mešalni mizi ter dodati (kilo)gram ali dva nasnetih vokalov … Povsem ne prepričajo niti občasne, a zelo stereotipne solaže, zaradi katerih je rvotno obljubljana erekcija čutov ostala na stopnji mlahavega makarona. Jebiga, za popolno zadostitev vseh apetitov ni zadosti le jezna penetracija v ušesne kanale, temveč nekaj več. Ne vem – morebiti predigra ali pa kupa nečesa bolj možato samosvojega ter originalnega. Precej je tudi “groove metal” štopanja in ustavljanja domala na mestu, zaradi česar postane divja vožnja po listi za odstrel bolj rutinski floder kot kaj izvirno globokoumnega.
Naj splet prikritih pohval ter kritik strnem v zadnji paragraf tokratnega izliva čustev z besedami, da ni vedno popolnoma enostavno s tujo ritjo srati. Hatenation so (foto)kopija kopije originala in v svojem približevanju idealu LOG ali Down zvenijo bližje madžarskim Ektomorf, ki so sicer dobri izvajalci s peresom Maxa Cavalere napisane glasbe, a na svojem zeljniku korenito iztrebljajo samostojne in izvirne ideje. Mladcem ne gre očitati pomanjkanja srčnosti ter jajc, a ni vse v tem, da na silo ter za vsako ceno izserješ prvenec, potem pa se bo že kaj izcimilo iz vsega tega. Sicer tudi slepa kura zrno najde, a … Pot v pozabo se lahko nadaljuje še na naslednjih ploščah, vseeno pa upam in menim, da se ti precej obetavni glasbeniki posvetijo daljšemu obdobju kontemplacije, zbiranja idej, nadalje selekcije in po malce debelejšem kupčku soldov najetja kakega producenta, ki bo iz velike katalonske pomaranče iztisnil vse kapljice soka srčnosti, jeze in glasbenosti ter jih integriral v zver, ki bi bila bolj prepričljiva ter bi nam v drugo le oddrobila glavo, potrgala vse ligamente ter oimetka z vsemi tokratnimi očitki. Kot pravijo: bitka se je šele začela. Vojna še ni izgubljena!
Recenzija je nastala v sodelovanjuRock Hard Slovenija in RockLine.
Zasedba
Carlos Olmedilla – vokal
Enrique MarÃn a.k.a. Kike – kitara
Igna Jover – kitara
LuÃs Fontes – bobni
Juan A. N̼̱ez a.k.a. Sting Рbas
Produkcija
Hatenation
Seznam skladb
1. Countdown
2. Blacklist
3. Internal Sickness
4. Sons of the Shamed God
5. In the middle of nowhere
6. Unknowledge Fields
7. Pain
8. Dread Sky
9. Traces
10. Visions
11. N.E.P.
