Kraj: Ljubljana/Križanke
Datum koncerta: 22.04.2007
Število obiskovalcev: 1200
Cena karte: 30 eur
Mnogo časa je preteklo, odkar sem zadnjič videl Ritchija igrati. Davnega leta 1993 v avstrijskem Villachu, kjer je opravljal še zadnje dolžnosti kot član nekih Deep Purple. Od takrat naprej se je malemu črnemu škratu, kot ga rad imenuje njegov zvesti tovariš Gillan, zvok električne kitare očitno vse mnanj pri srcu. Namesto tega se dandanes raje obrača h raznim lutnjam, lajnam in kopici čudnih srednjeveških inštrumentov, za katere večina izmed nas verjetno še nikoli ni slišala; kot se je na samem koncertu izkazalo, spada v to skupino srečnežev celo prva dama Candice Night. Kakorkoli že, gospod očitno več kot uživa v svojem početju, saj letos mineva že polno deseto leto, odkar se je na odru prvič pojavil obkrožen s kopico sena in celo serijo bogatega podrastja. Nekrakšen jubilej torej, ki ga je gospod proslavil v sebi lastnem slogu, tečnega izraza na obrazu in občasno bravurozne igre.
Da Ritchie svoje doživljanje renesančnega sveta jemlje zelo resno, nam je dal vedeti že sam pogled na oder, ki se resnici na ljubo, kar se scene tiče, ni dosti razlikoval od zgodnjih Rainbow dni. Nekakšna bolj kičasto nadgrajena različica le te, bi se lahko reklo. Povsod zastave, ki so dajale grajski pridih, primerno zlit z ambientom Križank, in celo velika petrolejka, nenehno bingljajoča v rahlem vetru mrzlega nedeljskega večera. Zanimivo, ni kaj. Vsekakor scena, pisana na kožo gotskemu kvartetu Gothien. Gre za zasedbo štirih Čeških stricev in tet, skrajno predanih odsekanemu, na trenutke skoraj mrtvaškemu udarjanju bobna, spremljanemu s brenčanjem nekakšnih čudnih piščali, katerih izvor ali poslednje leto uporabe bi bilo potrebno izkati vsaj kakih 400 ali več let nazaj. Gotski Rock ‘n’ roll? Po vživetem doživljanju kvarteta sodeč, bi se lahko reklo da. Ostaja le vprašanje, ali je publika vse skupaj dojela na tak način. Meni osebno se je stvar na koncu zdela že pošteno smešna. Nimaš kaj, tako pač je. Človek mora, če hoče dandanes videti Blackmoreja, po polurnem neumornem udrihanju enega in istega ritmičnega vzorca, kot kakšen šolarček petega razreda osnovne šole odsedeti še nadaljne pol ure čakajoč na veliki trenutek, ko se bo gospod v črnem blagovolil pojaviti na odru. Smešno za umret. Skoraj tako kot dejstvo, da uspe Blackmore po vseh teh letih srednjeveškega brenkanja v prazno vseeno privabiti trikrat toliko ljudi, kot Voice Of Rock Glenn Hughes. No, in ob spremljavi zmagoslavnih zvokov fanfar se je naposled le zgodilo. Ko oder zalije vijolična svetloba, se pred nami nenadoma pojavi znana postava, ki nam iz svoje legendarne stratice na hitro strese nekaj pri današnjih Deep Purple tako močno pogrešanih slideov. Da bi človek kar zajokal. Ganljiv, ter ob spoznanju, da gospod še vedno premore obilo prave rokerske štime, hkrati razveseljujoč trenutek, ki pa ob nadaljevanju koncerta, vse bolj ostaja le bled spomin nekdanje slave. Na splošno gledano je celotna zadeva sijajno izpadla. Ritchijeva četica dveh spremljevalnih vokalistk, klaviaturista, basista in bobnarja je delovala kot dobro namazan stroj, odlično in samozavestno ni niti malo trzala na Black Night in podobne provokacije posameznih pogumnežev. Za Blackmore’s Night navdušence torej balzam za ušesa, za vse nas ostale, ljubitelje Ritchijevih legendarnih hard rokerskih izumov, pa je pogled na oder z nadaljevanjem večera postajal vse bolj boleč. Bolečina ni popustila niti ob sicer lepo izpeljanima Soldier Of Fortune in Child In Time. Predvsem slednja se je, zahvaljujoč skorajda angelskemu Candice vokalu, izvedena na posebno lahkoten način, izkazala za enega vrhuncev tega ne ravno razburljivega dogodka. V ostanku večera smo tako bili deležni predvsem sproščenega srednjeveškega odrskega poskakovanja, ter humorja polnih improviziranih izletov, ki so, verjeli ali ne, vsake toliko nasmeh risali celo na vedno resnobnem Ritchijevem obrazu! Še eden zabavnejših momentov se je z vpletanjem Beethovnove Waldstein sonate zgodil ob Durch Den Wald Zum Bachhaus, medtem ko so Križanke največ navdušenja pokazale za Under A Violet Moon, Home Again ter Renaissance Faire. Kje so se ti ljudje skrivali, ko je Hughes tresel Cvetličarno, se raje ne vprašam. Vsekakor pa je več kot očitno danes tudi pri starih rokerjih prej prioritetno plačati karto za ogled Ritchijevih še tako bebavih odrskih eksperimentiranj, kot pa podpirati enega redkih preživelih herojev hard rocka. Pa četudi bivšega Deep Purple člana. Žalostno. Krivično bi bilo ne omeniti privlačne Diamonds And Rust legendarne Joan Baez, ki je, zavita v skrivnostno in mistično preobleko, za katero sta izvrstno poskrbela golobčka Candice in Ritchie, večer vsaj malo razbremenila utrujajočega demonstriranja vseh možnih prastarih tehnik igranja.
Kaj je na koncu drugega za dodati, kot to, da je Ritchie Blackmore že davno prešel vse možne meje tolerance. Od tako težko pričakovanega večera mojstrske kitarske igre smo videli bore malo. Če že niste navdušeni oboževalci cunjaste navlake in smešnih pletenih čeveljcev, ste tudi vi v nedeljo zvečer Križanke zapuščali sklonjenih glav. Ali pač. Nekaj pa je gotovo. Od nedelje zvečer naprej si definitivno raje še stokrat ogledam katerokoli prihodnjo Deep Purple reinkarnacijo. Pa tudi če bo Gillan lahko pel samo še skozi anus.
FOTO: Barbara Milharčič
Setlista
1.Past Time With Good Company 2.Play Minstrel Play 3.Soldier Of Fortune 4.Durch Den Wald Zum Bachhaus 5.World Of Stone 6.Diamonds And Rust 7.Child In Time 8.Renaissance Faire 9.Minstrel Hall 10.Avalon 11.Under A Violent Moon 12.Wind In The Willows 13.Windmills 14.Home Again 15.The Clock Ticks On
Galerija slik
