Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Miladojka Youneed
Založba: Helidon
Izid: year
Trajanje: 44:43
Ocena: 4.6/5
Le trije letni obrati so za nekatere navdihnjene izjeme povsem dovolj, da naredijo več kot par korakov naprej od svojega prvega izdelka, na prste ene roke pa bi bilo možno našteti takpne ase, ki so se bili v tako kratkem času spremeniti do nerazpoznavnosti. Miladojka Youneed so takšni mojstri levitve, da bi človek sklepal, da je od Ghastly Beyond Beliefa in drugega celovečernega dejanja njihove kariere moralo preteči vsaj deset let ali pa vsaj, da gre za povsem drugo zasedbo, pa to dejstvo le delno drži. Vsak uspešni glasbenik je vsaj delno shizofren, ko pa gre za kolektiv, ki se je kalil v garažah, zakloniščih ter s koncerto empirično preizkušal svoje recepture ter se pilil do amena, takrat je rezultanta takšnega dela lahko le kvantni skok v trinajsto dimenzijo. In Bloodylon je takšen briljant, ki se je zgodil v Ljubljani, po svoji glasbenosti pa je še dodelana cinična izboljšava prvenca. Zakaj? O tem malce kasneje.
Dejstvo je, da so Miladojka Youneed skupina, ki se ji je zaradi igre usode zgodilo veliko krivic in zaradi tega je bila njihova zvezda manj bleščeča od nekaterih alternativnih konkurentov. Dejstvo je tudi, da je kolektivna zavest zasedbe šla v smeri, kjer so bile v surovem prvinskem pristopu pihalno-ritmične zasedbe potrebne spremembe, ki jih je bila skupina pripravljena storiti. Ne gre zgolj za kozmetiko, temveč za kar precejšnje kirurške posege, prvi opaznejši del pa je v tem, da se je Miroslav Lovrič odpovedal basiranju in posvetil vse svoje moči vokalizaciji. Miladojka so dobili tako glasilke, ki so bile pripravljene provocirati ter secirati mentalna stanja na bolj transparenten ter publiki bolj priljuden način. Naslednji korak je bil ta, da so poleg dvojca saksofonov v pogon spravili še umazano trobento Davida Jarha, za kitaro pa je posegel nadarjeni kitarist in sin znanega slovenskega igralca Borisa Cavazze Kristijan Cavazza, ki pa je v glasbeno telo vnesel še ščepec več melodike, izjemnih solaž ter kitarskih dopolnitev. Bloodylon je tako dobil povsem novo dušo, karakter in svež par jajc, katerim je bilo usojeno narediti nekaj boljšega od česarkoli prej, to pa kaže plošča v vsej svoji igrivi polnosti, zvokovno pa je Studio 26 Radia Ljubljana ponudil kljub sonični dodelanosti še bolj umazano nesramen album, ki še bolj ugrizne prav zaradi svoje kristalne čistosti.
Bloodylon je plošča, kot bi jo spisal Magnifico, le da ima balkanska duša tokrat veliko jazzovsko-funkoidnih pritiklin, vokali pa zvenijo tako, da se v spomin prikradejo povezave s skupino Intimn Frizurn – seveda s čisto zavestjo, da je plošča iz časa pred slovensko osamosvojitvijo dejanski gejzir unikatne udarnosti, ostalo pa so lahko le približki, posnemanja in imitacije že storjenega. Že prva skladba Bloodylon je umazana uvertura v labirint strasti dekadentne družbe. Nekrofilija je le orodje šokiranja, novovalovski kadavri pa zaplešejo še bolj groteskno ob zvokih s kerozinom napolnjene godbe, v kateri se prvič po nastanku fenomena Miladojka Youneed bolj privijejo kitare, distorzirana spevnost pa se na izvrstni način dopolnjuje z nakladaško multilingvistično nesramno grlenostjo prej precej molčečega Lovriča. Kot dan in noč in maskulativni princip je dobil v spremljevalnih vokalih polifonični ženski prizven. Visoki obrati se ne ustavljajo, saj je Bloodylon le uvertura, I My Lotion pa na svoj Demolition Groupom podobni način, skladba mimogrede spominja na tonaliteto skladbe Ogenj, je pa res, da se vnovič postavi vprašanje kure in jajca, saj je Miladojkin tonalni izlet leta 1990 par let pred trenutkom, ko je luč sveta ugledal Neovangelij. Izjemna plesna glasba ima kromirana jajca, Cavazza pa se krasno navezuje na umazane saksofonske nastavke, umazani funkoidni otrok novega desetletja pa je poln steroidov, ritmike in prečiščenih form. Cavazza se priljubi z res izjemnim kitarskim soliranjem, ki daje Miladojki še bolj erektilno utrjujoč prizven.
Fire The Sky je popolna zajebancija na flower power, zobati šušljajoči cmokavi Lovričev vokal pa daje vse argumente za spust hlač in goli ples popolne erotične sprostitve, pop pa ni zvenel še nikoli tako zabavno, umazano in kljub plesnosti težkokategorno – vsaj kar se glasbenosti tiče. Ker Miladojka počnejo svoj posel tako, kot se spodobi, je levoročni pristop na svoj osrednjim valovom sprejemljivega rogajoči se način povsem organski, subverziva prikrite obscenosti pa je za površne poslušalce celo povsem neslišna. V ta splet se krasno vplete skladba Ja-Ku-Za, ki zaključi prvo polovico oktopoidnega spleta novo krojenih idej. Ritmika je upočasnjene, pihalne linije pa razpihavajo žerjavico v srcu še bolj sočno kot med hitrimi pasažami. Ker pa je edini jezik glasbe univerzalno Eno, je Espagnol na svoj ciganski način kot nož, ki se zarine globoko v srce. Kitare, vonj po Španiji in ciganska duša sovpadajo z novo svetovljansko dušo zasedbe, ki se odpoveduje svojemu otočku sredi Balkana in je pripravljena odpluti v širni svet, obenem pa ne reže krvne spone s krajem svojega spočetja. Saj ni je prav tako univerzalni plesni torpedo strasti, Cavazza pa na izjemen virtuozni način peni štukaturo sicer ponavljajočega se Lovričevega kokofoničnega poigravanja z besedami brez pomena. Pomen je v drugem planu, igra glasbe pa je nekaj, kar kljub izrečenim besedam ne bi potrebovalo vokalizacije. Miladojka Youneed so na svojevsrtni način tako alternativna različica bebop zasedb z začetka stoletja, kljub jugoslovanskim koreninam pa so tako enako razumljeni (ali nerazumljeni) tako na tej kot na drugi strani Atlantika.
Beautiful Lie je krasno predzadnje dejanje plošče, kot češnja na torti pa se znajde glavni hit plošče, po katerem marsikdo sploh Miladojko pozna – skladba Reel Love je zadnji spev popolne orgazmične sproščenosti, pod katero se skriva eskapistični odklop od sveta in historičnih tokov, ki so se v tem času izrodili v nekaj neizbežnega. Poleg ljubezni do življenja, urbanega tribalnega plesa in ritmike se v ozadju sluti vonj po krvi, moriji in razpadu starih sistemov. Premena, del katere so tudi pripadniki generacije X, je dosegla svoj klimaks, Miladojka pa dajejo celoti malce manj zloveščega prizvena, prav zato pa so še bolj cinično udarni in prekleto kritični. Bloodylon je popoidni sredinec visoko v zraku, gesta pozitivne dvoumskosti pa na svoj multilingvistično brezpomenski način ne potrebuje prevoda, v Babilonu dekadentne brezidejne družbe pa se samodejno dogajajo velike spremembe. Vse s smislom in izjemno pretanjenostjo, namesto žalostink in slzavih balad pa je včasih ples še trpkejši. Miladojka Youneed so z albumom svoje kariere tako stkali zvočno kopreno mrliškega prta za svet, ki je obležal na parah in ga ne bo več, teksture slišanega pa so bogatejše in bolj bahave od vsega, kar so ušesa slovenskega novega vala kdajkoli slišala, v plesnivem zatohlem drobovju zaklonišč pa je prišel čas za okrasitev z disko kroglami in igrivimi barvami. Če je prišel konec sveta, ga lahko dočakamo vsaj z malce stila in, ne glede, da je kič odveč, glamurjem, ki pa se ne odreka trdnim jajcem.
Zasedba
Miroslav Lovrič – vokal
David Jarh – trobenta, rog
Mario Marolt – tenor sax, spremljevalni vokali
Urban Urbanija – alt sax, bariton sax
Kristijan Cavazza – kitara
Danijel Kašnar – bobni, tolkala, spremljevalni vokali
Igor Ožbolt – bas kitara
Gostujoči glasbeniki:
Cole Moretti – spremljevalni vokali
Meri Trošelj – spremljevalni vokali
Nada Žgur – spremljevalni vokali
Žamil Tatai – spremljevalni vokali
Mark Čuček – kitara na skladbah Ja-Ku-Za in Beautiful Lie
Produkcija
Iztok Turk, Goran Lisica – Fox & Janez Križaj
Seznam skladb
- Bloodylon
- I My Lotion
- Fire The Sky
- Ja-Ku-Za
- Espagnol
- Saj Ni
- Beautiful Lie
- Reel Love
