Izvajalec: Meldrum
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Dosti slabše od tega ne gre! Meldrum, zasedba treh zdolgočasenih mladenk, ki dolgčas preganjajo z nadvse neokusnim in popolnoma praznim nabijanjem že stokrat slišanih kitarskih rifov, za povrh vsega s svojim prisiljenim upodabljanjem jeznih ženk brez kakršne koli orientacije ter brez pravih idej tavajo po opustošenju svojega glasbenega sveta. Živ dolgčas!
Blowin’ Up The Machine je verjetno ena najbolj brezveznih zadev kar ste jih kdaj koli slišali. Eden tistih albumov, ki bi ga v kakšnem drugem sistemu trajno prepovedali, morebitne njegove konzumerje pa še bolj trajno deportirali. Ah stari dobri časi…no, kakorkoli že, redkokateri album se lahko “ponaša” s tako nezanimivim kombiniranje različnih glasbenih vplivov od težkih Iommijevih motivov, Rammstein pa vse do melodičnih ala HIM okraskov. Verjetno boste presenečeni, če vam zaupam, da se v določenih skladbah možno videti celo v bližnjo prihodnost, ko bo Avril Lavigne preoblečena v črno ter obkrožena z ognjem besno poskakovala ob kakšni predelavi Highway To Hell. Vsi ljubitelji mlade “rokerice” boste do takrat lahko svoje apetite potešili s skladbami Another Kind, Scar ter Get Yours. Vse tri zadevice, s svojim vsebinsko praznim preskakovanjem iz spevnih ter obenem močno destoriranih kitarskih melodij, v mračnjaško Michellino rifanje, niti slučajno ne navdušujejo. Pri vsemu skupaj za najbolj zabavnega izpade histerični Moin vokal, kateremu pri Miss Me When I’m Gone na pomoč priskoči sam Lemmy Kilmister! Ob tem se postavlja vprašanje, koliko, če sploh, gospodu koristijo taka spogledovanja s tem, recimo temu, amaterskim glasbenim početjem. Ljubitelji Motorhead se lahko tolažimo ob misli, da je Lemmyu po vseh letih silnega brnenja že težko ločevati med srčno originalnim in plagiatskim. Na kaj drugega me je kar groza pomisliti. Naslednji glavobol nastopi z ogabno brutalno Bite The Pillow. Skladba bi bila lahko brez problema ena od Zakk Wylde stvaritev, ki bi jo kitarist verjetno spesnil na kakšen še posebno slab dan. Vse skupaj priča o popolnoma brezidejno zastavljeni nalogi, ki so si jo dekleta zadala. Ta je seveda s takim neoriginalnim ter dolgočasnim pristopom že vnaprej obsojena na neuspeh.
Plagiati najnižje možne kakovosti so tudi klavstrofobični Down Your Throat in Exploited, ter porazna Creme De La Creme, ki poslušalca še dodatno zamorijo. Ob tako brezizraznih ala Black Sabbath zamišljenih zadevah predstavlja Hang Em’ skorajda pravi “umetniški biser”. Tokrat punce prvikrat pokažejo vsaj malce glasbenega znanja, ki v večini albuma ostaja globoko zakopan pod vsemi možnimi odpadki. Ti se vztrajno kopičijo že od samega začetka. Verjetno je tudi zato od vseh najlažje razumeti skladbo Get Me Outta Here, ki kaže nežnejšo plat naših divjih prijateljic, ujetih v nekakšen navideznega trpljenja poln svet. Ko bi revice le vedele, koliko trpljenja so z Blowin’ Up The Machine povzročile nam. Mogoče je vseeno bolje da ne! Vprašanje kam vse bi se potem moral čovek skriti ob nihovi nasledni plošči?
Zasedba
Michelle Meldrum: kitara
Moa Holmsten: vokal
Frida Stahl: bas
Gene Hoglan: bobni
Lemmy Kilmister: vokal
Produkcija
Michelle Meldrum
Seznam skladb
1.Purge
2.Down Your Throat
3.Scar
4.Creme De La Creme
5.Hang Em’
6.Miss Me When I’m Gone
7.Another Kind
8.Exploited
9.Get Yours
10.Get Me Outta Here
11.Bite The Pillow
Trajanje albuma: 40.55
