Blue Öyster Cult: Heaven Forbid

0 121

Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 6. 3. 2020 (ponatis) / 24. 3. 1998 (originalni izid)
Produkcija: Buck Dharma
Dolžina albuma: 41.17 min.
Zvrst: Heavy Metal / Hard Rock
Ocena: 9.0/10


Dame in gospodje, tu je ponatis 13. Blue Öyster Cult plošče »Heaven Forbid«, ki je izšla prvič leta 1998. Čemu je tega treba bilo, če pa ne gre niti za okroglo obletnico? Logično in upravičeno vprašanje. Vendar pa je ta poteza povezana z dejstvom, da izdajajo Blue Öyster Cult, po devetnajstih letih, svoj novi studijski album. Legendarni Blue Öyster Cult so pred dvema letoma sklenili pogodbo z italijansko založbo Frontiers Music Srl. Kar se tiče ponovnega obujanja imena »kulta modre ostrige«, je založba še v prvi polovici letošnjega leta izkazala veliko angažiranost. Poskrbela je za ponatis »Cult Classic«, sredi junija je načrtovan ponatis albuma »Curse Of the Hidden Mirror«, no v začetku marca letos, pa smo dočakali torej ponatis »Heaven Forbid«. V letošnjem letu sta  pri citirani založbi izšla tudi že dva povsem nova koncertna albuma skupine, izid tretjega pa sovpada z datumom izida ponatisa albuma “Curse of the Hidden Mirror”.

Pred nami je torej ponatis albuma »Heaven Forbid«, ki ga na RockLine v vseh teh letih rockovske dušebrižnosti, še nismo uspeli vzeti pod recenzentski drobnogled. Album torej, ki je originalno izšel štiri leta po izidu “kompilacije” znova odigranih hitov »Cult Classic« in deset let po prejšnjem studijskem albumu »Imaginos« (1988) – če odštejemo glasbeno podlago za neuspešni film »Bad Channels« (1992). Zakaj je »Cult Classic« faza tu pomembna, izveste kmalu. Blue Öyster Cult so osemdeseta preživeli s konkretnim zvočnim, pa tudi slogovnim eksperimentiranjem. Izdali so malo albumov, so pa ti, zlasti v smislu evolucije zvoka skupine, silno zanimivi in za povrhu vsega zelo dobri dosežki. Žal so vsi po vrsti naleteli na nemilost  glasbenih kritikov. Največkrat zavoljo (do skupine krivično) pretiranih primerjav z dosežki iz sedemdesetih, ki so bili za Blooma, Dharmo in Lanierja, v letu 1998 le še bledeč in oddaljen spomin. Bend je torej prispel v studio na snemanje albuma »Heaven Forbid«, pred tem pa opravil studijsko obnovo nekaterih klasičnih rifov iz svoje zakladnice zimzelenih hitov sedemdesetih, kar torej pooseblja »Cult Classic«. V oziru iskanja sorodstvenih vezi s sedemdesetimi je »Heaven Forbid« bolj klasično rockovsko »streznjen« album, v primerjavi z albumi izdanimi po »Cultosaurus erectus« (1980). »Heaven Forbid« nosi znova več otipljive glasbene substance, ki jo lahko povežemo z brezmadežno zapuščino (za skupino) velikih sedemdesetih, ko so Blue Öyster Cult premikali gorske masive rockovskega pionirstva in odstirali nove dimenzije za prihodnjo evolucijo heavy metala. »Heaven Forbid« nosi kar nekaj neprikritega koketiranja s klasičnim R&B zvokom, prvinskimi rock’n’roll instinkti, pa tudi blues rockom, obenem pa je treba poudariti da bi bila popolna norost, če bi kdo na »Heaven Forbid« iskal ali zahteval magijo zlatih časov, ko je bil v skupini še bobnar Albert Bouchard. »Heaven Forbid« je odličen dosežek samonikle mešanice heavy metala in hard rocka, ki kreira prepoznavno art metal in art rock Blue Öyster Cult auro,. Čeprav je skupina komercialno uspešnost zlatih sedemdesetih pustila daleč za seboj, zaseda »Heaven Forbid« v  diskografiji skupine posebno mesto.

Ponatis albuma je doživel remasterizacijo zvoka, za kar je poskrbel po pričakovanju izbranec založbe Frontiers Music Srl. Alessandro Del Vecchio. Z njo ni nič narobe. Kontrasti gradnikov zvočne slike so dodatno poglobljeni oziroma v barvitosti intenzivirani, sicer pa je album »Heaven Forbid« vrsta klasike, ki ji lahko storiš prej krivico, kot uslugo, če greš albumu »popravljati« zvok. Torej poteza odveč, ki zna okorele privržence skupine prej razjeziti, kot pa kaj drugega.

Deset novih avtorskih skladb je zelo vestno zvočno in komponistično obdelanih. Kot kompozicije dosegajo med seboj visok nivo raznolikosti v rabi vodilnih idej, obenem pa skupina na njih zadržuje prepoznavne zaščitne znamke svoje glasbene aure. Znova sta glavna akterja Eric Bloom in Buck Dharma. Znova sta tudi glavna kreatorja razpoloženjskih prevratov na albumu. Ericovemu vokalnemu žargonu pripadajo znova bolj navite skladbe albuma, kjer prihaja do izraza njegov neverjetno prodoren, zlobnikav, očitajoč in robat vokal, kronan z orjaško karizmo, ki daje skladbam vselej noto edinstvenosti. Na drugo stani je tu nič manj karizmatičen vokal Bucka Dharme, ki je pretežno znova uporabljen v bolj »sproščenih«, bolj muzikalnih točkah, kjer pa uspeva taistemu vokalu generirati občutja hladnosti, odtujenosti, skrivnostnosti,… Ta dva vokala sta bistven element, ki je od vselej garantiral na albumih skupine izrazite razpoloženjske kontraste ter dinamični razvoj dogodkov. S kreacijo mrakobnega, tudi strašljivega vzdušja, dosegajo Blue Öyster Cult tudi tokrat napeti drama teater, ki drži poslušalca v nenehni »šah-mat« poziciji (čvrsto ob sebi).

Tudi ta album je poln misterijev, okulta, “debatnih krožkov” z elstraterestrično inteligenco, nagovarja pa tudi konspirativno in to že kar v uvodnem See You in Black. Nasršen in jedek komad temelječ na metalskem drvenju, zdrži oznako heavy metal, kot jo je prav v kontekstu Blue Öyster Cult nekoč davno tega prvič v galaksiji uporabil njihov (pokojni) menedžer in vizionar Sandy Pearlman.  Bloom je v njej žleht in zvito nagovarja svojo prijateljico, da naj se vendar opravi v črno obleko (»…I like to see you in black…«) in v takšni opravi pokonča svojega moža, saj se ta že daleč predolgo, nasilno vede do nje, jo pretepa in ponižuje.

Power Underneath Despair nosi v uvodni frazi kar nekaj povezav s kultnim Blue Öyster Cult rifom sedemdesetih This Ain’t the Summer Of Love. Le drugače funkcionira, ker gre seveda za drugačno kompozicijo. To je še en dokaz, da so Blue Öyster Cult na tem albumu našli zvezo s svojimi koreninami, pa čeprav album nikakor ne deluje retro-nostalgično. Kaj takšnega bi bilo za tako dobre komponiste naravnost patetično. Power Underneath Despair se ukvarja z močjo, ki jo pridobiš, ko se rodiš znova. Kot to pripoveduje evangelij, pa tudi druge viri, ki se ukvarjajo z mistiko, moraš najprej umreti. Vendar na kak način umreti? Kaj to dejansko pomeni? Besedilo pripoveduje o človeku, ki je bil izdan in konča v zaporu. V času, ko prestaja kazen pa osredotoča svoje misli in ko pride ven iz zapora, se maščuje ter pobije vse, ki so bili odgovorni za izdajo. Pečaten refren, kjer kraljuje Eric Bloom v vsem svojem sijaju.

Vrhunska kompozicija v smislu potencialne okupacije radijskih frekvenc, ki odstopa na tem albumu je Harvest Moon. Velja za oddaljenega bratranca kultnega hita Don’t Fear (The Reaper). Buck Dhrama kreira s svojim vokalom vzdušje ob katerem otrpneš, ko kliče na plan tavajoče duše umrlih na bojnem polju izpred stoletij. Tu je izvrstna modulacija v mid – eight pasaži, kjer spreobrne Buck vzdušje z visoko oktansko voltažo domiselnega solo vložka. Skladba Harvest Moon velja tudi danes za eno najboljših skladb v smislu potencialnega hita, ki so jih Blue Öyster Cult ustvarili po Burning For You.  

V Live for Me prevzame vokal znova Buck Dharma. Razvoj akordov, oziroma način, kako so nanizani drug za drugim, namiguje na to, da se lahko ta komad v slehernem trenutku prelije v hit Burning for You, a ga refren povleče v povsem drugo sfero. Live for Me pripoveduje o možakarju, ki j ebil udeležen v prometni nesreči skupaj z bratom, ki pa je v njej umrl. Nesrečo je zakrivil pijani voznik tovornjaka. Brat umira v njegovih rokah in mu govori poslednje besede: »Živi zame. Počni vse stvari, ki jih jaz ne bom doživel. Živi svoje življenje do polnosti, a živi modro, da preživiš in živiš zame.«

Skladba The Cold Grey Light Of Dawn, je vrsta tragičnega spoznanja osebne narave. Preprosto spoznanje o dejstvu smrtnosti. O umrljivosti. Da je tvoje življenje v doseganju ciljev omejeno. Real World, se sprašuje kaj je to realnost in kaj ni. Vse je subjektivno. Čudeži lebdijo na meji zaznavnega, se skrivajo za nami, čakajo na nas za horizontom.  Damaged je ritmično našpičena skladba, spogleduje se s funkom, fraza pa je opremljena tudi s čokatimi Hammond linijami. Verzi pripovedujejo o moškem, ki skuša biti zadržan, se brzdati in lepo vesti, vendar pa pri tem pogori. Uživa namreč v tem, da je »malo nor«. “Eric Bloom komad”. Od glave do pete. 

X-Ray Eyes je en komad Buckove priljubljene akordne linije Am-Gd-Fd, s katero je izpregel kopico hitov na čelu z Don’t Fear (The Reaper). Skladba je opremljena z zloveščo spremljavo sintetizatorjev, ki kreirajo izredno všečen globinski kontrast v zvočni sliki. Sporočila se sprašujejo o tem, kako bi bilo, če bi lahko kdo videl več, kot zaznajo le oči stvarnosti? In ali si kaj takšnega sploh želi videti? Da dejansko vidiš kaj vse dejansko prinaša učinek drog in kako zgleda Bog? Mož s temi očmi svari, da je takšno blodno željo bolje opustiti. Besedilo je navdahnjeno nad nizkoproračunskim filmom, v katerem je odigral eno od vlog Ray Milland. V kontrastnem nadaljevanju prinaša metalsko vampirirani Hammerback Bloomovo razkačeno pozo paranoičnega spoznanja, da moraš biti pripravljen za akcijo v slehernem trenutku, saj živimo v negotovih časih. Sklepna Still Burnin’ je v sporočilu nadaljevanje oziroma drugi del zgodbe hita Burning For You. Na rep albuma je dodana koncertna verzija »Mirrors« skladbe In Thee. Najbolj verjetno je šlo pri tem za potezo, ki bi prispevala h višji stopnji komercialne privlačnosti albuma »Heaven Forbid«.

Naslovnica aktualnega ponatisa tega albuma, se ponaša z motivom, vzetim iz poljubne srhljivke vaših nočnih mor. Pri Američanih se je naslovnice oprijel vzdevek »Melting Man« V ZDA je bila ta naslovnica uporabljena že ob prvem izidu albuma. Pri ponovni izdaji albuma je taista naslovnica uporabljena tudi na ostalih tržiščih sveta. Tudi na Japonskem in v Evropi, kjer je album leta 1998 izšel z drugačno naslovnico. Ta je bila ustvarjena po navdihu nad podobo filmske igralke Morgan Fairchild.

Večino besedil za album je prispeval ameriški pisec srhljivk in znanstvene fantastike John Shirley. Delavni naslov albuma se je glasil »Ezekiel’s Wheel« (Ezekielovo kolo), ki je ena od pripovedk iz Biblije o preoblikovanju afriških Američanov v Kristjane, ali naravnost povedano, o obiskih Nezemljanov.

»Heaven Forbid« ostaja v diskografiji obsežnega opusa skupine prezrt album, kar je precej logično, ko mu pritakneš poleg Blue Öyster Cult zapuščino sedemdesetih. Kljub temu gre za izvrsten dosežek, kjer je skupina znova vnesla v material nekaj esence svojih izdelkov iz sedemdesetih, pri tem pa na polno vdihovala trende takrat modernih studijskih trikov produkcije, kar je albumu in skupini zagotovilo v času izida aktualnost. Je odličen dosežek samonikle glasbene narave, ki krasi od nekdaj to edinstveno rock skupino in stoji v nizu izdanih albumov na sebi lastnem artističnem tronu.  Čeprav tudi »Heaven Forbid« ni bil dobro prodajan Blue Öyster Cult album, pa je naletel po dolgem času znova vsaj na pozitivne ocene  glasbenih kritikov. Blue Öyster Cult so na nekaj takšnega po krivic predolgo čakali. Daleč predolgo. Več kot celo desetletje.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. See You In Black
2. Harvest Moon
3. Power Underneath Despair
4. X-Ray Eyes
5. Hammer Back
6. Damaged
7. Cold Gray Light Of Dawn
8. Real World
9. Live For Me
10. Still Burnin’
11. In Thee

Zasedba:
Eric Bloom – vokal, kitara, klaviature
Buck Dharma – vokal, kitara, klaviature
Allen Lanier – kitara, klaviature
Danny Miranda – bas kitara, spremljevalni vokal
Chuck Bürgi – bobni, spremljevalni vokal
Bobby Rondinelli – bobni na skladbi št. 9
Jon Rogers – bas kitara, spremljevalni vokal na skladbah št. 2, 3., in 10.
Tony Perrino – dodatne klaviature
George Cintron – spremljevalni vokal


Blue Öyster Cult – Harvest Moon (uradni zvočni nosilec, 2020 remaster)
Blue Öyster Cult – Cold Grey Light of Dawn (uradni zvočni nosilec, remaster 2020)
Blue Öyster Cult – Live For Me (uradni zvočni nosilec, remaster 2020)
Blue Öyster Cult – Power Underneath Despair (uradni zvočni nosilec, remaster 2020)
Blue Öyster Cult – Damaged (uradni zvočni nosilec, remaster 2020)
Blue Öyster Cult – See You in Black (uradni zvočni nosilec, remaster 2020)
Blue Öyster Cult – Heaven Forbid (naslovnica – “Melting Man” verzija)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki