Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Sebastian Hardie
Založba: Import
Izid: year
Ocena: 4/5
Avstralski simfoprogrockovski heroji Sebastian Hardie so se leta 2012, po dolgi odsotnosti, tedaj ko se je to najmanj pričakovalo, vrnili med žive z novim studijskim albumom »Blueprint«. Ta kultna skupina, katero celo med ljubitelji progresivnega rocka pozna samo peščica ljudi, se je združila v klasični postavi, ki je sredi sedemdesetih ustvarila med častilci simfoproga nadvse cenjena albuma »Sebastian Hardie« (1975) ter »Windchase« (1976), kar pomeni, da sta kitarist/pevec Mario Millo in klaviaturist Toivo Pilt zakopala bojno sekiro z bratoma Plavsic, basistom Petrom in bobnarjem Alexom. Konec sedemdesetih so bili namreč v sodnem sporu zaradi pravice okrog uporabe imena Sebastian Hardie, zaradi česar so se za kratek čas morali imenovati Windchase. Sredi devetdesetih so sicer imeli krajšo koncertno združitev in izdali koncertni album »Live In LA« (1997), vendar potem spet zelo dolgo časa ni bilo nič novega iz njihovega tabora, tako da je »Blueprint« prvi album kultnih Avstralcev po 36-ih letih, ki vsebuje popolnoma nove kompozicije.
»Blueprint« dokazuje, da se njihov skladateljski pristop v vseh teh letih niti ni kaj dosti spremenil, kar je po eni strani vsekakor dobra vest, saj novi album po tej plati nikakor ne razočara. Svoj zvok so Sebastian Hardie sicer nekoliko ‘posodobili’ z moderno produkcijo in odsotnostjo melotrona, ki je nekoč igral zelo pomembno vlogo v njihovi glasbi. Sebastian Hardie so bili vedno zvesti učenci britanskih prog pionirjev na čelu z Yes, Genesis in Camel, kar je razvidno na sleherni kompoziciji na albumu. Še vedno prisegajo na ambientalno bogat simfonični prog rock z močnim melodičnim zaledjem in razkošnimi aranžmaji, ki je hitro dostopen in obenem ritmično dovolj kompleksen, da med poslušanjem nikoli ne postane dolgčas.
Nostalgični »I Wish« v uvodnem delu vsebuje dolgo inštrumentalno sekcijo s številnimi časovnimi prehodi, srboritimi orglarskimi pasažami in kvalitetno ponudbo kitarskih fraz s čimer že takoj uspejo pričarati skrivnostno in nekoliko eterično atmosfero. Millov vokal se je skozi leta dobro ohranil in zadržal prepoznavno barvo glasu, medtem ko je njegova sposobnost za smele kitarske improvizacije ostala popolnoma nedotaknjena.
»Vuja de«, ne preveč duhovita besedna premetenka na račun pojma deja vu, vsebuje tudi nekaj jazzfusionističnih ritmičnih nians, medtem ko retro zvok hammond orgel v navezi s slide kitaro, nekoliko spominja na klasične Santana, še en pomemben vpliv na Sebastian Hardie zvok. Millo je v zadnjih treh desetletjih avstralski publiki postal bolj znan kot uspešen solo glasbenik in avtor filmske glasbe, vendar je kljub temu ostal briljanten kitarist, kar dokazuje še ena prekrasna solaža v srednjem delu. Lepo je slišati, da člani banda niso pozabili igrati svojih inštrumentov in so še vedno tehnični in ambientalni korenjaki.
»Art of Life«, akustično usmerjeni križanec med simfoprog epom in power balado, je prva skladba na albumu, ki zveni nekoliko bolj ‘modernistično’ in celo rahlo komercialno, sploh kar se tiče produkcije in večglasnih napevov, čeprav gre v vseh drugih pogledih za popolnoma ‘starošolski’ simfoprog. Tu Sebastian Hardie vnovič dokažejo, da imajo, poleg pretanjenega občutka za grajenje veličastnih simfoničnih aranžmajev in razvoj bravuroznih improvizacij, še dandanes izjemen posluh za melodičnost, zato sploh ni dvoma, da bi v osemdesetih, če bi bili še vedno na sceni, gotovo doživeli (začasno) transformacijo v nadvse zanimiv AOR band.
»I Remember« je zaznamovan z bluesovsko kitarsko frazo, medtem ko mogočna valovanja na sintetizatorju izgrajujejo veličastno atmosfero, ki poslušalca v trenutku zaobjame s svojo nostalgično energijo. Ambiciozni »Another String…« vsebuje nekaj nadvse zanimivih in kompleksnih bas linij, medtem ko prvovrstno presenečenje predstavljajo visoke vokalne harmonije. Inštrumentalna sekcija je posebno poglavje zase in vsebuje imenitno improvizacijsko interakcijo med kitaro in orglami. Kratka, zaključna kompozicija, »Shame«, vsebuje melanholične kitarske pasaže in veličastno simfonično zaledje, kar v harmonični kombinaciji poskrbi za spodoben zaključek tega v celoti nadvse všečnega studijskega dosežka.
»Blueprint« je dovolj moderen album, da Sebastian Hardie tudi v 21. stoletju ostajajo relevantni simfoprog mojstri, obenem pa je band zadržal eklektičnost in sofisticiranost po kateri je bil od nekdaj prepoznaven, tako da je vsekakor lepo, da so se Sebastian Hardie po predolgi odsotnosti vrnili na sceno. Za skupino, katera več kot petintrideset let ni izdala nobene nove kompozicije je okrog 40 minut glasbe sicer nekam malo, vendar tudi to dokazuje, da so Sebastian Hardie ostali ‘borci stare šole’.
Zasedba
Mario Millo – kitara, mandolina, vokal
Toivo Pilt – klaviature
Peter Plavsic – bas kitara
Alex Plavsic – bobni, tolkala
Produkcija
Sebastian Hardie
Seznam skladb
1. I Wish
2. Vuja de
3. Art of Life
4. I Remember
5. Another String…
6. Shame
