Breaking Benjamin končno tudi v Zagrebu – veliki ameriški refreni, a občutek, da je bilo vsega konec ravno, ko bi moralo zares eksplodirati (2026)

Breaking Benjamin, Black Sonic Pearls
četrtek, 2. 7. 2026
Zagreb / Tvornica Kulture / Hrvaška

---

Breaking Benjamin so eden tistih bendov, ki so se v naših krajih dolga leta zdeli skoraj nedosegljivi. Bend, ki je v ZDA zgradil status arenskega radijskega rock giganta, pri nas pa je dolga leta živel predvsem skozi YouTube posnetke, albume, nostalgijo po obdobju post-grunge eksplozije in večno upanje, da bo Benjamin Burnley enkrat le zbral voljo – ali pa predvsem živce – za evropski obisk. In po vseh teh letih se je to končno zgodilo. Zagreb je dobil prvi hrvaški koncert skupine Breaking Benjamin, Tvornica pa je gostila enega tistih večerov, pri katerih si že pred začetkom vedel, da publika ne bo potrebovala veliko ogrevanja.

Pa vendar je uvod pripadel nemškim Black Sonic Pearls, ki so vskočili namesto Chevelle. Njihova naloga ni bila najbolj hvaležna: ogrevati razprodano Tvornico, polno ljudi, ki so bili tam skoraj izključno zaradi headlinerjev, obenem pa prepričati publiko, ki je bila že pol ure pred glavnim nastopom stisnjena precej globoko proti odru. Black Sonic Pearls so svojo nalogo opravili korektno. Zvok je bil mestoma nekoliko trši in manj pregleden, kot bi si človek želel, bend pa je kljub temu pustil dovolj energije, da se večer ni začel v mlačnem čakanju. Ni šlo za predskupino, ki bi ukradla šov ali pustila kakšen res izrazit pečat, so pa brez težav poskrbeli za to, da je dvorana do devete ure že konkretno dihala v pričakovanju glavnega dogodka.

Black Sonic Pearls setlista:

1. 1000 Whispers
2. Black Butterfly
3. Sonixomnia
4. Buried in 4 Walls
5. My Denial
6. Like/Share/Hate

Ko so se malo po deveti ugasnile luči in je bend brez odvečnega uvoda udaril z I Will Not Bow, je bilo v hipu jasno, da Breaking Benjamin v Zagreb niso prišli v slabi formi. Prav nasprotno. Bend je zvenel natanko tako, kot si od takšne institucije ameriškega alternativnega hard rocka želiš: masivno, čvrsto, natančno in predvsem zelo samozavestno. Kitare so imele težo, ritem sekcija je bila zabetonirana, refreni pa so delovali tako, kot morajo delovati pri bendu, ki je kariero zgradil prav na sposobnosti pisanja ogromnih, melodičnih, stadionarskih napevov za ljudi, ki radi trpijo v nizko uglašenih rifih in potem v istem komadu pojejo iz vsega grla.

Burnley je bil vokalno zelo zanesljiv. Pri njem je vedno obstajalo vprašanje, koliko bo v živo še zmogel nositi vse tiste karakteristične melodije, sploh glede na njegovo dolgo zgodovino zdravstvenih in osebnih težav, a v Zagrebu ni bilo slišati kakšne resnejše šibke točke. Bend je zvenel uigrano, profesionalno in točno tako, kot se od njega pričakuje. V tem pogledu je bil koncert pravzaprav zelo enostaven za oceniti: Breaking Benjamin so bili zelo dobri. To ni bil problem večera.

Problem je bil drugje.

Tvornica je bila od prve minute pripravljena, da to postane eden tistih koncertov, ki jih publika nese še stopničko višje od tega, kar bend prinese na oder. Že pri uvodnih komadih je bilo jasno, da v dvorani ni malo ljudi, ki so na ta koncert čakali absurdno dolgo. Pelo se je praktično vse. Od Until the End, Red Cold River, So Cold, Breath in Failure naprej je bila publika konstantno vključena, vrhunec pa je seveda pripadel The Diary of Jane, kjer je Tvornica delovala skoraj glasneje od samega benda. Tudi tistim, ki Breaking Benjamin nikoli niso šteli med svoje najljubše skupine, je moralo biti jasno, da se je v Zagrebu zbrala zelo zvesta publika. Ne le hrvaška – v dvorani je bilo slišati tudi precej slovenskega jezika, kar glede na to, kako redko bend sploh zaide v Evropo, niti ni presenečenje.

Na tem koncertu je publika bendu brez dvoma dala več, kot je bend dal njej. Če bi imeli vsi člani zasedbe na zapestjih pedometre, bi ti po vsej verjetnosti ob koncu večera skupaj namerili kakšnih štirinajst korakov. V zadnjih letih je to sicer postal že skoraj stereotip ameriških bendov, ki v Evropo prihajajo predvsem obujat nostalgijo, pri tem pa se precej bolj osredotočijo na tehnično brezhibnost izvedbe kot na dejansko interakcijo s publiko. A od zasedbe s takšnim stažem, s takšnim katalogom in s toliko kilometrine po svetovnih odrih bi vendarle pričakoval nekaj več. Ne nujno akrobacij, nihanja s stropnih nosilcev ali Dave Grohl momentov, a vsaj kakšen občutek, da se na odru ne odvija zgolj zelo natančno odigran urnik. V določenih trenutkih je vse skupaj delovalo skoraj tako, kot da je bend prišel v Zagreb predvsem zato, da disciplinirano odkljuka 75 minut svojega kataloga, preveri, ali so vse kitare pravilno uglašene, nato pa se čim prej vrne v klimatiziran backstage.

Pri prvih treh skladbah se je sicer zdelo, kot da Breaking Benjamin sploh ne želijo imeti slik s tega koncerta. Čeprav je bilo fotografov toliko, da smo se morali razdeliti v dve skupini in je vsak namesto klasičnih “prvih treh komadov” dobil na voljo približno poldrugi komad, se je bend odločil, da bo uvodni del koncerta odigral praktično v temi. Ne v tisti fotogenični, atmosferični, dramatični temi, kjer se iz senc vseeno kaj izlušči, ampak v tisti sorti teme, kjer začneš razmišljati, ali si slučajno prišel fotografirat tonsko vajo ali pa morda zelo drag avdio dogodek brez vizualne komponente. Če je bil cilj preveriti, koliko lahko fotograf v treh minutah improvizira med ISO vrednostmi, molitvijo in upanjem, da bo vsaj nekdo za pol sekunde stopil v snop svetlobe, potem je bil eksperiment več kot uspešen. Tvornica je tisti večer očitno za nekaj minut postala tudi neuradna podružnica šole “Kako fotografirati črnino in pri tem ohraniti dostojanstvo”.

Ena zanimivosti večera je bila prisotnost Burnleyjevega sina, ki ga bend kliče Cheech in ki se je skupini na tej turneji pridružil na odru. Ta element je koncertu dodal nekoliko bolj družinsko, skoraj intimno noto, kar je za bend takšnega formata pravzaprav simpatičen kontrast. A hkrati se ni bilo mogoče povsem znebiti občutka, da je Cheech na trenutke na odru deloval skoraj tako, kot da tam stoji predvsem zato, ker se je oče odločil, da je treba sinu pravočasno zagotoviti nekaj kilometrine za prihodnost v glasbenem poslu. Ko med posameznimi deli skladb ni imel veliko dela, je večkrat nekoliko nerodno stal ob strani, s prekrižanimi rokami in izrazom nekoga, ki bi bil morda v tistem trenutku raje kjerkoli drugje kot pod reflektorji pred polno Tvornico. Seveda je treba dodati, da govorimo o štirinajstletniku in da je takšna zadržanost popolnoma razumljiva, celo simpatična, a vseeno je bilo nekaj trenutkov takšnih, ko je vse skupaj delovalo skoraj malo neprijetno – kot da je bila to za Cheecha precej bolj očetova ideja kot njegova. Če bo fant čez deset let vodil lasten bend, bomo ta odstavek z veseljem vzeli nazaj, a v Zagrebu je deloval predvsem kot nekdo, ki se je sredi poletnih počitnic po nesreči znašel na zelo glasnem team buildingu svojega očeta.

A glavni pomislek ni bil povezan z njim, niti z izvedbo benda, ampak s strukturo samega koncerta. Breaking Benjamin so v Zagrebu odigrali približno 75 minut. In to je enostavno premalo. Sploh za bend s takim katalogom, s takšno bazo zvestih fenov in s tako dolgo pričakovanim premiernim nastopom na Hrvaškem. Če bi šlo za festivalski nastop sredi dneva, bi človek to še nekako vzel v zakup. Za samostojni klubski koncert benda takšnega kova pa je občutek drugačen. Precej drugačen.

Največja težava je bila v tem, da koncert ni deloval kot zaokrožena celota, ki se organsko stopnjuje proti vrhuncu in nato dobi še tisti zadnji udarec v obliki bisa. Namesto tega je ves čas nekako obstajal občutek, da gledamo zelo dobro odigran “festival set” v klubskem okolju. Nekaj k temu prispevajo tudi vmesne pavze, ko je bend menjal kitare in urejal opremo. Seveda je jasno, zakaj do tega prihaja – Breaking Benjamin igrajo v več različnih uglasitvah in takšna mašinerija pač ne teče brez tehničnih preklopov – vendar so ravno te prekinitve malo razbijale tok koncerta. Ne drastično, a dovolj, da se ni razvila tista popolna neprekinjena napetost, ki bi jo takšen bend v tako polni Tvornici moral brez težav zgraditi. Tudi tu je koncert deloval nekoliko preveč sterilno, skoraj laboratorijsko natančno, kot da je bend bolj zanimalo, ali bo prehod med dvema kitarskima štimoma tehnično brezhiben, kot pa to, ali je publika medtem ostala še z njimi v istem trenutku.

Tudi komunikacije s publiko ni bilo pretirano veliko. Burnley se je nekajkrat zahvalil, proti koncu večera navrgel nekaj besed o vročini in svojem strahu pred letenjem ter namignil, da bi se bend zdaj, ko je enkrat našel način za evropske obiske, utegnil vračati pogosteje. In če smo pošteni, je že samo dejstvo, da je Burnley zaradi svojega strahu pred letenjem devet dni prej krenil čez Atlantik z ladjo, medtem ko je preostanek ekipe pot v Evropo opravil z letalom, dovolj zgovoren dokaz, koliko logistične gimnastike je potrebne, da Breaking Benjamin sploh pristanejo v naših krajih. Publika mu je bila za to očitno iskreno hvaležna. V dvorani se je res čutilo, da je ta bend čakala dolgo in potrpežljivo, ter da Burnleyju ne zameri niti njegovega strahu pred letenjem niti dejstva, da je do Zagreba očitno lažje pripluti kot prileteti. Lepo, simpatično, publika je to seveda nagradila z glasnim odobravanjem. A če odštejemo te trenutke in nekaj metanja trzalic v prve vrste, je koncert deloval precej “na šinah”. Kot da je bend prišel, odigral svoj zelo dobro natreniran set in šel naprej na naslednjo postajo. Kar je po eni strani razumljivo – turneja je očitno močno prilagojena festivalskemu ritmu – po drugi strani pa je Tvornica ravno prostor, ki ponuja več. Več spontanosti, več stika, več občutka posebnega dogodka. In tega je bilo tokrat nekoliko premalo.

Morda je prav tu še največji paradoks večera. Breaking Benjamin niso bend brez materiala, brez izkušenj ali brez koncertnega pedigreja. Nasprotno – govorimo o zasedbi, ki je od preloma tisočletja nanizala vrsto velikih radijskih hitov, preživela več notranjih pretresov, Burnleyjeve zdravstvene težave, dolgo studijsko tišino in nato še uspešno vrnitev z albumoma Dark Before Dawn in Ember. To ni bend, ki bi si moral šele izboriti samozavest na odru. Ravno zato je toliko bolj nenavadno, da je zagrebški nastop deloval tako zadržano, skoraj preveč sterilno za bend, katerega glasba je zgrajena na velikih emocijah, temačnih refrenih in dramatičnih vrhuncih. Če znaš napisati komad, kot je Dear Agony, bi človek pričakoval tudi kakšen trenutek, ko se na odru zgodi kaj več od menjave kitare in hvaležnega kimanja prvima dvema vrstama.

Ko je prišel The Diary of Jane, je bilo vzdušje natanko tam, kjer bi moralo biti že nekaj komadov prej – na vrelišču. In ravno takrat je bilo vsega konec. Bend je odšel z odra, publika pa je še nekaj minut povsem resno zahtevala bis. Zaman. Povratka ni bilo. In prav v tem se skriva celoten povzetek zagrebškega debija Breaking Benjamin: dobili smo zelo dober koncert, nismo pa dobili velikega koncerta. Dobili smo bend, ki je brez težav pokazal, zakaj sodi med največja ameriška imena svojega formata, nismo pa dobili občutka, da je ta večer res izkoristil ves potencial, ki ga je imel pred seboj.

Breaking Benjamin so v Zagrebu odigrali močno, suvereno in tehnično zelo dobro. Publika jim je jedla iz roke, pela praktično vse refrene in jasno pokazala, da je na ta trenutek čakala dolga leta. Prav zato ostaja rahlo grenak priokus, da je bilo vse skupaj končano ravno takrat, ko bi se moralo šele zares odpreti. Če bi bend na oder dodal še dvajset minut, malo več tveganja v komunikaciji s publiko in kakšen dodaten občutek, da ne gledamo zgolj zelo dobro utečenega turnejskega paketa, bi lahko govorili o res posebnem koncertnem trenutku.

Tako pa je zagrebška premiera Breaking Benjamin pustila predvsem naslednji vtis: dokaz, da bend še vedno zveni kot velika liga – in hkrati opomnik, da 75 minut za takšno ime preprosto ni dovolj.

Avtor: Denis Paradiž & Helena Medved
Fotografije: Denis Paradiž
Video: Denis Paradiž & Helena Medved

Breaking Benjamin setlista:

1. I Will Not Bow
2. Until the End
3. Evil Angel
4. Crawl
5. Red Cold River
6. Blow Me Away
7. Follow
8. Angels Fall
9. You
10. So Cold
11. Polyamorous
12. Dear Agony
13. Something Wicked
14. Breath
15. Awaken
16. Failure
17. Dance With the Devil
18. The Diary of Jane