BEAT
torek, 7. 7. 2026 ob 20.30 h do 22.45 h
Zagreb / ŠRC Šalata / Hrvaška
Kakšne stvari se ponudijo le enkrat v življenju. Če je aktualna evropska turneja formacije BEAT – to je superzvezdniške prog/art rock formacije posvečene liku in delu nesmrtnih starešin progresivnorockovskega pionirstva King Crimson torej enkratna, ni druge opcije, kot da se gre vsaj na en koncert te turneje. Gre za kvartet slovitih imen na čelu z dvema bivšima Crimsonovcema! To sta Adrian Belew (vokal, kitara) in Tony Levin (bas kitara). Tu je še neverjetni Tool bobnar Danny Carey, kitaro pa je prevzel nase sam samcati Steve Vai (Robert Fripp mu pri tem ni pozabil dati predhodnih iztočnic o tem kaj in kako mora, česa ne sme in koliko sme v reinterpretaciji odskočiti od KC izvirnikov). Že samo to dejstvo, da je zraven teatralnež tipa Steve Vai, vleče publiko avtomatično na koncerte, pri tem pa niti ni nujno da se sploh ve kdo so BEAT (Vai je orjaško ime na globalni ravni in če se zve da stopi na oder, se gre preprosto tja, kjer bo ječala njegova kitara). BEAT ti zaigrajo dve polni uri repertoarja King Crimson iz osemdesetih z vmesno pavzo! Tudi sanje se kdaj uresničijo. Tokrat ponje ni bilo treba daleč. Iz Slovenije sta bili dve opciji. Prva travnato pročelje na gradu v Vidmu (Italija, Furlanija), druga pa zagrebška Šalata. Slednji termin nam je znatno bolj ustrezal!
Če torej striček Fripp ni zainteresiran več, so k sreči drugi še vedno močno pri stvari. In pri tem gre za neverjetno glasbeno kompanijo! Superlativov zmanjka v hipu in poteze ter dejanja formacije BEAT namigujejo na to, da glasbeni besednjak, ki ga uporabljamo pri opisovanju recimo koncertnih predstav, še vedno ni izumil priročnih besed, da bi lahko z njimi smiselno zaobjel dogajanje, ki se imenuje koncert skupine BEAT.
Zagrebška Šalata tokrat ni bila polna, bila pa je odlično obiskana. Znova je bil parter posejan s sedišči, kot je to praksa na vseh BEAT koncertih in kot je to bila praksa na King Crimson koncertih, oh kdaj neki že? Davno tega – zadnji kncerti so bili odigrani v Evropi poleti 2019.
Bend je krenil na oder ob pol devetih zvečer. Z izjemo Careya so preostali trije odeti v konfekcijski stil, ki so ga Crimson dejansko uporabljali v osemdesetih na svojih špilih. Albumi “Dicipline” (rdeči), “Beat” (modri) ter “Three Of A Perfect Pair” (rumeni) so torej zaživeli v vsem svojem sijaju. Enkratno!
BEAT so tokratno turnejo izkoristili za nekaj več poudarka na izvedbi materiala s tretjega albuma “Three Of A Perfect Pair” bend pa je v prvem delu z njega nanizal kar pet komadov zapovrstjo, saj Ade in Tony prav dobro vesta, da so King Crimson po izdaji tega albuma kmalu prešli v mirovanje in album tako na odrih ni dobil veliko priložnosti za predstavitev. Album ima dva različna obraza. Prvo polovico zastopajo komadi, ki jih spremlja pop spravljivost časov osemdesetih, drugi obraz pa je izrazito eksperimentalen. Tako so se na tej strani znašle Dig Me, Industry in še posebej Lark’s Tongues In Aspic (Part III), ki je sklenila prvi del. Zlasti ta komad je bil korenito podaljšan, bend pa si je privoščil tu zvrhano mero svobodnjaškega eksperimentiranja, kar mu omogoča seveda sama ohlapnost izvirnika. To je tisti pristop, ki ga zaobjame v vsem svojem smislu oznaka ‘progresivnosti’. Ko ne veš kam bo krenil bend, kam ga bo odpeljalo, odneslo. Vsak v ekipi dobi ogromno prostora, da se njegov glasbeni genij razmahne v polni meri. Ostalo seveda nima smisla kajti le to prinaša tisti res pravi užitek izvedbe, igranja! Steve Vai je po pričakovanju vpenjal v eksperimentalne dele instrumentalnih trenutkov koncerta ogromno kitarskih trikov in zvokov, ki so njemu lastni. Ade je esencialen gradnik saj je njegovo igranje kitare edinstveno v glasbenem univerzumu. Brez tega pristopa si ni mogoče predstavljati podobe Crimson albumov na katerih je s skupino sodeloval Belew. Levin je Levin. Osemdesetletni basist, ki mu težko kdo pride ob bok, je znova osupnil v rabi Chapman Sticka. Sicer je igral z bas kitaro s poslikavo albuma “Three Of A Perfect Pair”, ki jo je uporabljal tudi v osemdesetih. Na določenih točkah si je nataknil dodatne paličice na prste desnice s čimer je slapanje postajalo še intenzivnejše. Vsi trije glasbeniki igrajo tudi pedala – sintetizatorje. Tla so posejana s pedali. In tu je Danny Carey. Kako precizen, pretanjen in raznolik je ta bobnar. Genialno je lomil ustaljene ritmične strukture in jim nadejal naravo nepričakovanega, kar lahko generira v svojem prabistvu le izzivalnost eksperimentiranja. Adrian Belew poseduje še vedno izjemen vokal pri 76. letih. Vokal, ki je ena od temeljnih definicij podobe King Crimson od osemdesetih pa tja do leta 2003, ko je izšel “Power to Believe” (zadnji pravi KC studijski album).
Crimson osemdesetih so inkorporirali v svojo podobo ogromno motivov azijske in afriške tradicionalne glasbe, prav tako pa to velja tudi za ritmiko. Belew je prinesel v vse skupaj celo nekaj punkovske energije in malho lucidnosti! Tu je tudi muzikalnost pop retorike, črpali pa so Crimsoni pri svoji reafirmaciji osemdesetih iz new wave trendov na čelu z deli Talking Heads, Japan, Roxy Music. Vse to pa spravili v talilni lonec iz katerega se je porodil unikaten, eklektičen art rock, ki je lasten le Crimson osemdesetih. Prav ta popolna preobrazba in hkratna ekspresija novo rojene eklektičnosti, sta takrat Frippa in tovarišijo poganjala dalje. In vse to smo podoživljali znova na odru v Zagrebu.
Ahhh,… 15 minutni premor.
Drugi del odpirata Waiting Man in The Sheltering Sky. Doza zgoraj omenjene world music ritmike in melosa vpete v edinstven obraz progresivnosti. Vsa zadeva se je razvijala tako intenzivno, da jo lahko označimo za vrsto mantre. Steve Vai je bil osupljiv in prav v Sheltering Sky je dodal tudi največ karakteristik, ki ga kot glasbenika postavljajo na edinstveno mesto glasbenega univerzuma. Njegov šov je kulminiral ob udarcu najvišje možne note na njegovi kitari (tako je tudi v izvirniku tega komada), ki ga Vai v slogu svoje perfektne odrske teatralnosti pospremil na izjemno sočen in zabaven način. Carey sofisticiran in potrpežljiv, saj stoji komad na gradnji slikovite atmosfere zgrajene iz plasti prepletajočih se zvokov z odlično podporo igranja sintetizatorjev na pedala (kitarski in bas kitarski sintetizatorji). Noro. Sledi ‘prebujanje’ z eno najbolj priljubljenih točk Crimson ere osemdesetih – Sleepless, kjer bend enkrat več potrdi osupljivo ritmično kompaktnost. V nadljevanju sledijo še naprej za ušesa ‘lažji zalogaji’ Frame By Frame, mila Matte Kudasai, pa porogljiva Elephant Talk, kjer se vedno čaka na džungelsko oglašanje trobčarjev preko kitarskega obešanja po tremolu – vsa ta usekanost pa pripada seveda pripada iskrivemu Adrianu Belewu.
Dramatična Indiscipline je sklenila koncert. Tu je stopil v središče Danny Carey in razkazala zakaj velja za enega najbolj vročih bobnarskih mojstrov ta hip na planetu. Si predstavljate da bi se BEAT odločili na naslednji turneji prerasti v več glavo odrsko pošast, kjer bi se jima pridružila še Masteloto in Harrison? “I repeat myself when under stress”… kot da še ni dovolj. Besedilo polno intrig in tudi glasbena narava temu sledi. Na najbolj nenavaden in prismuknjeno obarvan način. Izvedbeno in zvočno pa v siju polne perfekcije. Sklene jo Adrianov vzklik: “I Like It!”
Obvezni dodatek je dostavil še Red! Torej komad, ki smiselno zaokroži prvo ero delovanja skupine King Crimson z rifom iz leta 1975, ki je pravzaprav konkretno metalski. Adrian se je pri tem priklonil Brufordu in Frippu. Sledi še ena pogrešana točka vzeta iz albuma “Discipline”. Utrgana Thela Hun Ginjeet – Adrianova premetenka izvirnega naslova Heat In The Jungle (izvirni naslov Frippu ni bil všeč) s čimer se je sklenil tudi obvezni dodatek.
BEAT so v Zagrebu dostavili izjemnost neulovljive eklektičnosti King Crimson glasbe. Ob izjemni reinterpretaciji izvirnikov skupine King Crimson sta občutek za čas in prostor izginila. Zavladala je tista magija, ki jo lahko rekreirajo le takšni glasbeni geniji, kot so tile štirje velemojstri združeni v eno glasbeno telo. V brezgrajno dopolnjevanje, do častitljive odrske perfekcije! Enkratno in neponovljivo. Ker se Fripp očitno ne bo več odločil še kdaj spraviti v pogon King Crimson, so tu torej BEAT, ki celijo rane progresivnorockovskih gurmanov. Upajmo, da BEAT vztrajajo še za kakšno turnejo dalje. Materiala, ki je bil izdan s strani King Crimson med letoma 1980 in 2003 je namreč ostalo še veliko, da zaživi (ponovno) na odru!
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
BEAT – setlista:
prvi del
1. Neurotica
2. Neal and Jack and Me
3. Heartbeat
4. Sartori in Tangier
5. Model Man
6. Dig Me
7. Man With an Open Heart
8. Industry
9. Larks’ Tongues in Aspic (Part III)
drugi del
10. Waiting Man
11. The Sheltering Sky
12. Sleepless
13. Frame by Frame
14. Matte Kudasai
15. Elephant Talk
16. Three of a Perfect Pair
17. Indiscipline
—dodatek—
18. Red
19. Thela Hun Ginjeet
Preberite tudi RockLine recenzijo koncerta BEAT iz Prage (Arena O2 Universum), Češka Republika, z dne 18. 6. 2026!
