Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Karamela
Založba: Croatia Records
Izid: year
Trajanje: 44:56
Ocena: 3.5/5
Se vam toži kaj po osemdesetih, po Danilu Kocjančiču, Bazarju, Prizmi, Labirintu, Boomerangu, Kameleonih, Karameli? “Karam…ba i karam…bita?” Kaj? Kdo? Skupina Karamela, ki je bila ustanovljena davnega leta 1982 in je svoj studijski prvenec izdala komaj leta 1998, se po skoraj dvajsetih letih vrača z novim studijskim albumom. Izginil je strah, pogum pa je naposled zbral tudi Jadran Ogrin, da je na sugestijo vrlega rock’n’roll pobratima Jerneja Veneta izvod tega albuma poslal v uredništvo našega ljubega elektronskega glasbenega časopisa.
Dovolj blebetanja. »Brez strahu« bolj retro nostalgično ne bi mogel zveneti kot zveni. Je album izgubljen v času in prostoru. Jadran, Zlati, Marjan in Goran, nekdanji člani skupin Faraoni, September, Kameleoni in Boomerang, pač ne znajo drugače. So relikt časov, ko je bil rock’n’roll v razcvetu osemdesetih. Prav takšna glasba je v tistem času često zahajala na jugoslovanske radijske valove, danes pa je torej absolutne reliktne vrednosti. Še vedno igrajo hard rock, ki je svojsko zbližan s pop glasbo osemdesetih. Zakaj svojsko? Ker se je za to treba vrniti v osemdeseta in takratne vroče hite, ki so krojili podobo svetovnih glasbenih lestvic izpod prstov članov skupin Toto, Chicago, Steve Miller Band, Huey Lewis & The News, Mr. Mister, Mike and the Mechanics…. Resnica leži nekje na sredini. K temu je treba prišteti glasbeno percepcijo izpod primorskega sonca generacije, ki ji pripadajo člani zasedbe. Sladki so kot Karamela. Princip skladanja pop glasbe osemdesetih (zlasti melos) ostaja neomadeževan! Tu je hard rock, obtežen z blues elementom (Pod nebom padajočih zvezd, Žusterna blues), skladbe nosijo na trenutke prikupno naivnost, kot da ti možje nikdar niso odrasli. Skladbe kakovostno nekoliko nihajo med seboj. Pogled na tvoje oči pa je po drugi plati na primer izreden komad in je ena najbolj uspelih kompozicij tega albuma. To velja od kitice do gradacije preko predrefrena v refren, z vsemi finesami, ki jih razbere čuječno uho (onstran besedil, a o tem več v nadaljevanju recenzije).
Zanimivo je, da se je skupina morala za izdajo albuma obrniti na hrvaško založbo Croatia Records. Produkcija je živa, tudi Hammond zvok, ki se ga rad pridno drži Goran, utrjuje tisti občutek, da je z nami dobra stara vibracija, prenesena iz hard rocka sedemdesetih. Marjan je svoje vrste kitarist. Velja za enega najbolj profiliranih kitaristov svoje generacije v tej regiji. Z njim ni šale in želim si le, da dobi Marjan nekoč za svoje delo na kitari, v glasbenih medijih tudi zasluženo priznanje. Ernie Ball Music Man kitare modela »Luke« namreč ne uporablja »zaradi lepšega«. Njegovo igranje s solažami vred je vseskozi filigransko čutno. Je pretanjeno, mehko, nagovarja povsem nepretenciozno in prijetno. Marjan neverjetno dobro razume, kam mora postaviti kakšen ton, da dosegajo pasaže in solaže znotraj kompozicij optimalno učinkovanje. Toni so v okrasnih kitarskih pasažah in solažah modro razporejeni, pmetno sledijo aksiomu manj je več. V igranju le – teh ni težko izluščiti velikih ročnih spretnosti mojstra, ki pristopa do dejanj z velikim užitkom in globoko pretanjenim občutkom. Z neverjetno spretnostjo »ukrivlja« tone z dolgo zvenečimi »pull off-i«. To je tista stara šola, ki jo dobro obvladata tako David Gilmour kot na drugi strani Neal Schon, ki sta sicer zelo različna kitarista. Asa torej, in takšnih asov kot je Marijan, je danes preživelih na slovenskem glasbenem prizorišču bore malo. Prav njegova kitara je največja draž v poslušanju novega albuma skupine Karamela.
Medtem, ko ostaja Zlati Klun več kot vsega zaupanja vreden gospodar časa in vzdržuje čvrsto ter kompaktno strukturo ritmičnega ogrodja, skrbi za dvig dinamike s svojim toplim zvenom bas kitare, ki dostavlja tudi izredno melodično razgibanost, neverjetno angažirani Jadran Ogrin. Ta vseskozi spretno manevrira v skladbah zlasti v trenutkih, ko je treba obarvati zvočno krajino z večjim kontrastom, pri čemer se izvrstno loteva tudi integracije trenutkov »slap-anja«.
Skratka, ti fantje ostajajo izredni glasbeniki, igrajo zares izvrstno. Zrno soli poseduje izreden funky groove, mid-eight pasaža (s kitarsko solažo), kot tudi kasneje podaljšan instrumentalni izhod (solaža klaviatur), pa dokazujeta instrumentalno »nazobčanost« kvarteta. V teh trenutkih bi si človek želel od Karamele še več daljših instrumentalnih pasaž ter nemara kakšen povsem instrumentalen komad, ki bi ga posvetili svojim vzornikom s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih.
No, nekaj hib pa nosi album na polju vokalne izvedbe. Večino vokalov zvozi Jadran. Še sreča, saj na njegov vokalni učinek ni večjih pripomb. Suvereno, obenem pa Jadran s svojim prirojenim občutkom, vnaša v komade tisti pravi nostalgični sentiment starih časov. Zlati in Marijan (Stara Kitara, pa v zaključni Luna), žal nekoliko popačita idealne metrične linije s širokimi »O«-ji, verzi pa zaradi tega izzvenijo hrvaško. Druga hiba so besedila. Ta so res na trenutke, glede na pričakovano zrelostno reputacijo štirih mojstrov, na prenizkem nivoju. Mef je tokrat prispeval le eno besedilo in sicer za skladbo Jaz bi še. Žal je to najboljše besedilo in želel bi si, da bi bilo več takšnih na albumu. V skladu s tema dvema hibama pa tudi komadi med seboj kakovostno nihajo.
Kakorkoli, album »Brez strahu« je absolutni posebnež. Skupino Karamela vrača znova na zemljevid slovenskega rock’n’rolla. Prav zavoljo dejstva, da gre za album, ki mu v današnjem času resnično ni noben enak, deluje toliko bolj atraktivno in privlačno. Glede na skoraj dvajsetletni premor med izdajo predhodnika ter albuma »Brez strahu«, bi človek od kvarteta pričakoval drznejši premik na polju artizma. Več piljenja, več preizkušanja, še več razgibanja aranžmajev tudi z vključevanjem drugih instrumentov, trikov programiranja in še kaj. Hitov ne gre iskati, glede na izkušnje in kilometrino, pa si lahko daš (glede na staž članov skupine) polnokrvnega duška, ki ne pozna ovir niti pred vselej privlačnim adutom glasbenega eksperimentiranja, za katerega pa niti ni pomembno kam te bo odpeljal. Torej, »Brez strahu« je v prvi vrsti zelo previden album. Rezerve v smislu nadgradnje artizma ostajajo. Je sicer lep, prijeten in zabaven album, a upajmo, da bo naslednik prišel za njim kaj kmalu in ga ekspresivno nadgradil.
Karamela – Jaz bi še (uradni video):
Zasedba
Marjan Malikovič – kitara, vokal
Goran Velikonja – klaviature, back vokal
Zlati Klun – boben, vokal
Jadran Ogrin – bass, vokal
Produkcija
Jadran Ogrin
Seznam skladb
- To noč
- Pogled na tvoje oči
- Nore sanje
- Manjkaš nam
- Zadnja pot
- Žusterna blues
- Zrno soli
- Jaz bi še
- Kitara stara
- Pod nebom padajočih zvezd
- Luna
