Čarodej John Lawton čaral v postojnskem Jazzyu! (2008)

“Samo za ta koncert sem pripotoval neposredno iz Londona” z značilnim angleških dialektom razlaga John Lawton, medtem ko njegovi stari tovariši Mary Rose pridno gulijo po svojih inštrumentih, ter minute pred velikim dogodkom, z opazno neučakanostjo urejajo še zadnje potankosti. Posebna priložnost torej, v zraku pa ostrina energije velikega pričakovanja. Vse mora biti perfektno, kar je navsezadnje tudi razumljivo, sploh če gre za snemanje edinstvenega koncertnega dokumenta, ki naj bi v bližnji prihodnosti v svet ponesel prav včerajšnji nastop v postojnskem Jazzyu! Tako je, Mary Rose in John Lawton, veliki John, ki je nekoč davno v Uriah Heep več kot uspešno nasledil Davida Byrona, za bližnjo prihodnost pripravljajo dokumentacijo svoje koncertne moči, verjetno kar v obeh, torej CD in DVD formatu!

Opazovati Mary Rose popolnoma odklopljene v svojem elementu še vedno ostaja tisti ultimativni užitek, za katerega je bilo v preteklosti vselej vredno pogoltniti tudi minus nefleksibilnosti njihovega programa. Ta se, kadar je govora o Johnu Lawtonu, že pregovorno vrti okoli dobro znanega redosleda Uriah Heep klasik, primerno adaptiranih razumevanju in načinu izražanja postojnske zasedbe. Dobro uro trajajoči spust preko na pamet naučenega repertoarja ja zatorej minil kot bi mignil, suvereno in brez večjih presenečenj. Zato si gotovo ni težko predstavljati navdušenja, ki sta ga poleg dobro znanih motivov, požela novopečeni I’m Alive in predvsem vokalno bleščeče izvedena Tush! Sploh stare ZZ Top klasike se je John lotil s posebnim navdušenjem. Njegov glas pri spoštljivih triinšestdesetih letih, kljub vse opaznejšim simptomom “emšoizma”, še vedno izžareva tisto značilno bluesy ostrino, ki skladbam kot sta Hanging Tree in Reach Out, podaja nenadkriljivo rušilnost. Ko pa je bilo za Johna vse skupaj enostavno preveč, je na pomoč hitro priskočil fantastični Žak. Free’n’ Easy ter Easy Livin’ sta tako minili bolj kot ne v domeni fantastičnega Rječanina, katerega nadnaravni vokalni razpon je energijsko že tako nabiti skladbi, ponesel v nove višave.

Kljub vedno dobrodošlima Stealin’ in Wizard, po vzoru vseh dosedanjih snidenj z Johnom Lawtonom, prav Lady In Black in Free Me ostajata tisti bistveni element zapeljivosti Johnovih podalpskih obiskov, ki poleg obveznega “singalong” efekta, čez navdušeno množico vselej razpre most radosti in vsesplošnega razumevanja. Seveda je tu še obvezna Gypsy, z Davorjem Kastelcem v glavni vlogi. Lahkotnost, s katero se mojster zakoplje v črno bele tipke še vedno ostaja paša za oči in balzam za ušesa. Vsestranski Davor je ponovno navduševal, še najbolj z odbito solo interpretacijo “ciganskega zimzelenčka”, kjer so ponovno kraljevali motivi Beethovna, Dvoraka in tokrat za spremembo celo Rahmaninova. Edinstvena priložnost videti mojstra pri delu pa je bila na žalost verjetno tudi zadnja, vsaj v okviru kolektiva Mary Rose. Nedvomno gre za pomemben mejnik glasbene poti zasedbe, ob katerem postaja ovekovečenje sobotnega nastopa pravzaprav nuja.

John Lawton je torej ponovno uspel v smislu kreiranja tistega značilnega žmohta stare rokerske šole, ki ga z izjemo Mary Rose na naših odrih le redko zasledimo. Lahko rečem, da v povsem rutinskem slogu. Če temu prištejemo še hitro nalezljivo intimo Jazzya, smo bili v soboto zvečer gotovo priča še enemu ganljivemu druženju z eno redkih še aktivnih in kar je najslajše, povsem prizemljenih ikon rock & rolla! Navdušujoč nastop, poln živahne komunikacije čvrsto dostavljenega hard rocka! Kopica humorja polnih dialogov, ki smo si jih z glavnimi protagonisti večera v povsem sproščenem vzdušju in kozarcu “Johnnyevega” najljubšega viskija po nastopu v zaodrju izmenjali, pa so večeru pridali predznak nepozabno!

 

Set lista:

 

1.Hanging Tree
2.Take You High
3.Stealin’
4.Reach Out
5.Wizard
6.Lady In Black
7.Easy Livin’
8.Free Me
9.Free’n’ easy
10.Gypsy
11.I’m Alive
12.Tush

Besedilo: Daniel Pavlica
Fotografije: Špela Macuh