Pevka Cassandra Wilson je mojstrica glasbene interpretacije. S svojim nezgrešljivim medenim raskavim glasom je pustila oseben in intimen pečat v jazzu, bluesu, R&B, countryju in popu. V zadnjih dveh desetletjih je postala ena najslavnejših jazzovskih pevk na svetu; ker pa že od leta 1985 izdaja po album na leto, velja tudi za eno najplodnejših. Cassandra Wilson je večkratna nagrajenka: najboljša ameriška pevka po izbiri revije Time Magazine in CNN, jazzovska vokalistka leta in najboljša jazzovska pevka po izboru revije Downbeat, prejela pa je tudi grammyja za najboljšo jazzovsko vokalno izvedbo in najboljši jazzovski vokalni album.
Cassandra Wilson_glas
Reginald Veal_bas kitara
Marvin Sewell_kitara
Lekan Babalola_tolkala
Jonathan Batiste_klaviature, klavir
Herlin Reily_bobni
Koncert bo uvodni dogodek festivala Literature sveta – Fabula 2010, v okviru prireditev Ljubljana – svetovna prestolnica knjige.
Aprila 2009 je Cassandra Wilson pri založbi Blue Note/EMI izdala Closer To You: The Pop Side, zgoščenko in digitalno zbirko njenih najboljših priredb pop/rock uspešnic, ki so jih v izvirniku posneli nekateri najbolj znani svetovni glasbeniki, med njimi: U2, Bob Dylan, Glen Campbell, The Band, Sting, Van Morrison, Neil Young, Ann Peebles, Cyndi Lauper, The Monkees in The Wallflowers.
Closer To You: The Pop Side prinaša najboljše priredbe s sedmih albumov Cassandre Wilson, ki jih je posnela pri Blue Note med dolgoletnim sodelovanjem s to legendarno založbo. S svojim zadimljenim, svilnatim glasom in jazzovskim fraziranjem vsako od izbranih pesmi prikroji po svoji meri, hkrati pa počasti izvirnik.
Lani je Wilsonova osvojila že drugega grammyja, in sicer v kategoriji najboljšega jazzovskega vokalnega albuma za Loverly, ki ga je ob velikem kritiškem navdušenju izdala leta 2008 pri Blue Note. Založba Blue Note Records, ki je najpomembnejša in najstarejša jazzovska založba na svetu, je svojo sedemdesetletnico proslavila s posebnimi slavnostnimi izdajami in prireditvami, ki so potekale vse leto 2009.
PRIZNANJA/NAGRADE
* častni doktorat iz umetnosti na Kolidžu Millsaps, 2003
* najboljša ameriška pevka po izbiri revije Time Magazine leta 2001
* jazzovska vokalistka leta po izbiri revije Down Beat, 1994-96; Wilsonova izbrana kot najboljša jazzovska pevka
* grammy za najboljšo jazzovsko vokalno izvedbo za New Moon Daughter, 1996
* grammy za najboljši jazzovski vokalni album za Loverly, 2009
* sprejeta v vladno agencijo Mississippi Blues Trail, 7. januarja 2010
ŽIVLJENJEPIS
Scott Yanow
Čeprav je bila kariera Cassandre Wilson nekoliko nestalna, je postala ena največjih jazzovskih pevk devetdesetih let, vokalistka razpoznavnega in prožnega glasu, ki se ne boji tveganja in izzivov. Pri devetih letih je začela igrati klavir in kitaro, sredi sedemdesetih let pa delovati kot pevka, ki je izvajala najrazličnejše zvrsti. Po tem ko je leto dni preživela v New Orleansu, se je preselila v New York in leta 1982 začela sodelovati z Davom Hollandom in Abbey Lincoln. Ko je spoznala Steva Colemana, je postala glavna vokalistka v zasedbi M-Base Collective. Čeprav v prenatrpanih free funk ansamblih v resnici ni bilo prostora za pevko, se je Cassandra Wilson želela vključiti po najboljših močeh. Sodelovala je s skupino New Air in leta 1985 posnela svoj prvi album kot vodilna pevka. Na tretji plošči je že precej spominjala na Betty Carter.
Po še nekaj albumih, na katerih je večinoma izvajala izvirne in manj kakovostne pesmi, je Cassandra Wilson spremenila smer in za Blue Note izvedla akustični bluesovsko obarvani program z naslovom Blue Light ‘Til Dawn. Ko se je ozrla v preteklost, je odkrila samo sebe ter nato sveže in ustvarjalno interpretirala klasike country, blues in folk glasbe vse do danes. Leta 1997 je šla na turnejo kot del produkcije Blood on the Fields Wyntona Marsalisa. Dve leti pozneje je sledil Traveling Miles, njen dar Milesu Davisu. Za album Belly of the Sun iz leta 2002 je črpala iz prvinske glasbene zakladnice – bluesa, countryja, soula, rocka – in posnela ploščo, ki je pomenila višjo stopničko na njeni umetniški poti, hkrati pa se je dobro ujemala s trendi v popularni glasbi. Album Glamoured, izdan leta 2003, je pomenil drugačen izziv; polovico pesmi je Wilsonova napisala sama. Ker ni hotela obstati na mestu, je raziskovala sampling in druge tehnike hip hopa za album Thunderbird, izdan leta 2006. Sledila sta Loverly, še en album klasik iz leta 2008, in Silver Pony iz leta 2010.
Suzzane Lorge
Ker Wilsonova tako odkrito eksperimentira z ritmi in repertoarjem, je z leti razširila opredelitev vokalnega jazza – in nemara tudi sprožila vprašanje, ali je vokalni jazz sploh mogoče opredeliti.
Rdeča nit njenega dela je mojstrska uporaba bogato zvenečega glasu pri vsakem glasbenem izzivu, na katerega naleti – pa naj gre za pesem Hanka Wiliamsa, svobodno improvizacijo ali skladbo Milesa Davisa. Vsaka pesem se začne globoko v prsih, blizu srca, na nastopih pa ne pozna nobenega bahaštva. Pri njej ne boste našli tožečega zavijanja, dramatičnih okraskov ali zmagoslavnih izbruhov. Pa vendar njene pesmi kar prekipevajo od čustev.
Veliko je pevk, ki jih pri izvedbi usmerja prirojeno čustven glas: to zagotovo velja za Billie Holiday, v zadnjem času pa za Amy Winehouse; obe osupljata s tem, kako sta sposobni stati ob robu uničenja in opisati, kar vidita. Tudi Wilsonova v svoji glasbi odkritosrčno spregovori o izgubi, a ne kot nekdo, ki mu grozi, da se ji bo vdal, temveč kot nekdo, ki se lahko z njo spoprime. Tako Strange Fruit, ki jo izvede na z grammyjem nagrajeni zgoščenki New Moon Daughter (Blue Note, 1996), ni moledujoč krik po pravici, ki nam ga je leta 1939 dala Bille Holiday, temveč globoko občuteno pričevanje. Za današnjega poslušalca, za katerega je linčanje varno spravljeno na smetišču zgodovine, je ta izvedba lahko še bolj šokantna – in bolj neizprosna – kot izvirnik Billie Holiday. Odločna, a nikakor vdana Wilsonova pri tem posnetku postavlja vprašanje: “Je zgodovina res tako varno oddaljena? Tako je posodobila sporočilo pesmi in ga naredila osebnega za novo generacijo poslušalcev.”
vir: založba Dallas Records
