Circle Of Demons

 Century Media letos ponuja že kar nepregledno bero metala, ki se kiti z označbami preseganja meja žanra, temu zlatemu pravilu založniške politike ušesnega testiranja maksimalnih meja pa se niso izneverili niti v primeru izida plošče skupine At All Cost. Circle Of Demons je zadnji v nizu ekstremnih izdelkov tega ameriškega benda, ki pa je popeljal skupino na novo raven post hardcoreovske prepotentnosti. At All Cost so po mnenju založnikov tako raznoliki, tekstopisno neomejeni in thrashersko ter rockersko opismenjeni, da si zaslužijo pozornost tudi v naših logih. Če so lahko popolnoma odpihnili skepso iz kritičnega dela možganov Century Media ustanovitelja Roberta Kampfa, potem so že v redu, mar ne?

Pa teksaški kvintet že po prvem poslušanju pokaže povsem drugačno sliko od pričakovanega. Po prvencu iz leta 2005, ko so skupaj spravili s strani kritikov precej zadržano sprejet plošček It’s Time To Decide, so si zadali precej ambiciozen cilj izgraditi povsem samostojen in kleni glasbeni izraz. K temu naj bi pripomogel tudi producent Rory Phillips, precej dostojno pa se pokaže le shizofrenija vokalno razcepljenega vokalista Andrewa Collinsa, ki avtomatično brusi glasilke kot glavno orožje svojega glasbenega obračuna s publiko, nič hudega slutečimi poslušalci ter vztrajno dviguje sredinec kot izraz povsem “avtentičnega in originalnega” upora. Vseeno pa zdriz žanrskega mešanja ni nič novega. At All Cost so glede tega izumili le mlačno vodo. Pa saj jim ne gre zameriti, saj si le tako lahko pravoverni branilec barv metalcorea, mar ne? In kaj nam album ponuja? Prvo, albumu istoimensko skladbo, ‘Circle Of Demons’, ob kateri si lahko poskušate tisti, ki še kadite, prižgati cigareto ter jo pospešeno skaditi do konca, medtem pa album s svetlobno hitrostijo drvi mimo vas vse do zadnje skladbe, vmes pa vas v “originalnost” teksaški klavci prepričujejo z mešanjem metala in tehničnih semplov, ki so le klišejski izliv nekakovostnega semena na še manj za to dodeljenih sušnih tal glasbene potešitve. Tudi tisto, kar bi vas znalo pritegniti ter povzdigniti v višje sfere, je le v računalničko piskanje in povsem odvečno nakladanje zavit trenutek briljantnosti, razen praznega puhlega naveličanja nad nadaljevanjem glasbene ekskurzije pa le z enim ušesom poslušate kitarske pasaže Treya Ramireza in Michaela Carrigana Throealda, ki se poskušata kosati z zvočnim tehnikom na toni koke in ostalih opiatov. Najbolj prizadeto in dementno zaradi tega zvenijo vokali, ki redčijo še tisto malo čredo z vsem zadovoljnih ekstremistov, ki si obetajo rock’n’roll, dobijo pa diarejo. K temu pripomore mešanje metalcoreovskih milozvočij v maniri Unearth, kar je sicer zelo užitni del glasbenega zrezka, manj pa vas prepričajo AFI in ostale jamrarije, zaradi katerih se vam v podzavest prikradejo demoni odvajanja, ki bi udarili na polno, če bi v duetu nastopili Cher in Sum 41, ki bi si obetali uvrstitev na metalcoreovsko paleto glasbenih “znalcev”. In svojevrstna zabava je sledenje miselnemu toku, ki daje dodatne adute v roke kritikov. ‘Get Down For The Revolution’ je blazno neoriginalno pozivanje k uporu, vrhunec hlinjenja vakuumskega polnila pa predstavlja besedilo skladbe ‘Ride Through The Storm’, ki bluzi in zapleta že tako zakomplicirano gmoto v nerazpoznaven zmazek z vrsticami “Work, baby—work, baby, you’ll get your break!”, katerih bi se vsak zdravorazumski in idej polni glasbenik po večini izogibal- saj gre menda za metal in ne za motivacijske nagovore v kakšnem tržnem gigantu ali pa, denimo, v Amwayu… In to vam naredijo tipi, ki pozirajo z rokami v mlaki krvi. Zelo kleno, mačistično in “originalno”, ni kaj. Precej presenetljivo pa je slabšanje že itak neobetavnega z izumetničenjem do maksimuma, ki ga predstavlja vokalni miks na pasaži skladbe ‘ Leaving Forever’. Ne, to, kar ste slišali med poslušanjem ni gostujoči vokal Stephena Hawkinga, ampak je le izraz popolne izgube identitete, ki bi lahko naredil veliko več, a jim je za dodelavo zmanjkalo idej. Morebiti le volje. Ali pa je to nov element “rešitve” metalcoreovskega žanra. Če je tako, potem potrebuje žanr le rafal v glavo ali, za tiste malo manj nasilne, le dobro odmerjeni milostni strel.

Kar je bila za skupino lahko vozovnica do večne slave in do nenehnega referiranja kot precej pretresljivo iskrenega glasbenega izliva metalcoreovske polnosti, je postalo predmet cinkanja za ceno. Kdor pač kupuje le zaradi založbe in naslovnice se ne bo pretirano pritoževal. At All Cost so nedvomno eksotični. Tisti, ki pa prisegamo na glasbeni izraz pred pozo pa bi se zlahka postavili v vrsto pred nakupovalnim pultom v glasbeni trgovini ter začeli ognjevito zbijati ceno, za to pa bi imeli precej tehtne argumente. Da strnem: At All Cost so postali žrtve načela, po katerem se v sodobnih časih pomanjkanje žmohta prekriva s kozmetičnimi popravki. Tokrat so se na pročelju glasbene fasade znašli le tri tone slabo odmerjenih in povsem neestetskih odtenkov računalniške tehnike, ki zakriva še tisto trohico obetavnega glasbenega žara. Muzikaličnost je predala prednost poslovnemu prostituiranju. Tudi za to je potrebno imeti talent, mar ne?