Avtor: Rok Klemše
Izvajalec: Machine Men
Založba: Century Media
Izid: year
Finski mladci pod vodstvom vokalista Tonija Parviainena so leta 1998 ustanovili skupino Machine Men in že ob izdaji prvenca Scars&Wounds (2003) navdušili metalsko srenjo s svežim pristopom k danes precej izpranim žanrom power metala oz. modernega heavy metala. Še več, presenetili so z izredno kvalitetno glasbo z zelo jasnimi vplivi predvsem legendarnih Iron Maiden (Machine Men so svojo kariero začeli kot Iron Maiden cover band). Moč je celo reči, da bi Iron Maiden najverjetneje zveneli prav tako, če bi bili ustanovljeni danes in bi bili žanrsko usmerjeni h klasičnemu power metalu. Verjetno ste tudi ugotovili, da so si fantje tudi ime sposodili od gospoda “air-raid” sirene Dickinsona, in sicer po komadu z odlične plošče The Chemical Wedding.
Machine Men se po po Brucu Dickinsonu zgledujejo še po nečem. Pravzaprav, če sem bolj natačen, Tonijev vokal na trenutke izredno spomni na vokal velike legende, le da je bolj tipično power metalsko melodičen. Če “kopiraš” skupino kot je Iron Maiden je recept za uspeh že pripravljen in Machine Men ga celo zelo uspešno skuhajo. Tudi v primeru najnovejše izdaje “The Circus of Fools” gre ponovno za izvrsten izdelek visokokvaliteten izdelek finske šole power metala. Čeprav cirkus norcev ne doseže povsem v celoti odličnega prvenca je pred nami vseeno nekoliko boljši izdelek kot prejšnja plošča Elegies (2005).
Vsekakor se pozna, da fantje počasi in vztrajno zorijo, saj je na Circus of Fools dobro slišati več originalnejših idej, riffi so še bolj izpiljeni, solaže strupeno hitre in melodije izredne. Preseneča tudi, da Machine Men ne vlečejo več toliko vplivov le od Devic, na trenutke se spogledujejo celo s thrasherskimi prijemi, kot dokaže udarni opener in naslovni komad “Circus of Fools”, fantje pa odkrito priznavajo tudi vplive Queensryche in Ozzyja.
V podobni maniri “ne jemljemo ujetnikov” se nadaljuje z brezkompromisnim komadom, ki je bil izdan kot single, “No Talk Without the Giant”. Sploh pluje plošča med power metalskimi baladami kot to pokaže odlična epska “Ghost of the Seasons” in udarnimi, heavy “rockerji” kot je odlična “Tyrannize” z verjetno najboljšo solažo na plošči. “Where I Stand” je gotovo eden izmed favoritov plošče, če ne celo najboljši komad albuma. Antony s svojim neverjetnim vokalom doda k epski atmosferi komada, ki bi ga lahko uvrstili celo na katerega izmed Dickinsonovih solo albumov, predvsem The Chemical Wedding ali Accident of Birth. Kitarski deli, tako akustični kot električni, pa nekoliko spomnijo na genialne prstne vragolije Adriana Smitha. Brez skrbi tudi himnični Maiden napevi niso izostali kar lepo pokaže “Dying Without a Name”, kjer se pojavi odlični, tako znani “oooo ooooo ooooooo” sing-a-long del, ter odlična solaža, Antony pa ponovno blesti. Sledi še mid-tempo zaključek z “The Cardinal Point” kjer se ponovi “oooo” napev in s prelepo melodijo se zavesa zagrne.
Kot posebni gostje se v cirkuški areni tokrat predstavijo Marko Hietala (Nightwish, Tarot), Keijo Niinimaa (Rotten Sound), Tommi “Tuple” Salmela (Tarot), Rainer Nygard (Diablo) in še nekaj VIPjev mogočne finske metal scene.
Produkcija je ponovno odlična kot smo vajeni s prejšnjih plošč, zvok je kristalno čist, vseeno pa bi lahko producent več prostora posvetil ritem sekciji. Bas kitara ja praktično neslišna, Jarnovi bobni pa niso nič drugega kot ritem podlaga za kitare s preprostimi prehodi in povsem običajnimi beati.
Fani, ki Machine Man že poznajo točno vejo kaj lahko od njih pričakujejo, in to je dobra mera super melodičnega metala podprta še z boljšim vokalom. Za tiste pa, ki jih še ne poznate, pa je morda že čas, da se odpravite v cirkus…
Zasedba
Toni “Antony” Parviainen – vokal
Turbo J-V – kitara
Jani Noronen – kitara
Eero Vehniäinen – bas kitara
Jarno Parantainen – bobni
Seznam skladb
1. Circus of Fools
2. No Talk Without the Giant
3. Ghost of the Seasons
4. Tyrannize
5. The Shadow Gallery
6. Where I Stand
7. Border of the Real World
8. Dying Without a Name
9. The Cardinal Point
Tranjanje: 41:49
