Izvajalec: Rise To Remain
Založba: EMI Records
Izid: year
Trajanje: 45:25
Ocena: 4/5
Dejansko moraš biti posebnež svojega posla, ko se pečaš z metal glasbo, da s teboj sklene pogodbo založba EMI Records. Rise To Remain so skupina, ki ne glede na to, da je komaj letos izdala prvenec, obstaja že pet let, njeni člani, pa so se pred tem kalili že v drugih zasedbah. Kvintet je k vsej stvari pristopil zelo ambiciozno. Seveda pa ima tudi dobro platformo, da ambicioznost potrjuje s konkretnimi dejanji. Skupina je svojo mednarodno razpoznavnost pričela pridobivati z izdajo tretjega EPja “Bridges Will Burn” v lanskem letu in si v glasbenih revijah Kerrang! ter Metal Hammer pridobila častitljivi naziv “novinec leta 2011”! V letošnjem letu sledi za Rise To Remain katarza skupne turneje z Iron Maiden, kar nedvoumno odseva usodno učinkovanje družinske naveze oče – sin med Bruceom in Austinom Dickinsonom in lahko rečemo, da so s prvencem v žepu danes Rise To Remain čvrsto osedlana mlada ekipa, ki poseduje vse. Ambicije, dober menedžement in visok nivo prepoznavnosti že na samem začetku kariere, ki jih bo tudi s sledečo izdajo ne le obdržal nad gladino, pač pa jim odpira ustvarjalna vrata na stežaj, da še dodatno širijo svoje ime. In to z glasbeno kvaliteto.
Kar igrajo Rise To Remain ne skriva pristopov skupin, kot sta Bullet For My Valentine in Trivium. Vsekakor pa gre od tu dalje iskati tudi korenine malo dlje v preteklosti, s čimer se v nasledstvu Rise To Remain navezujejo v strukturah aranžiranja mestoma, na klasične Iron Maiden. Torej lahko govorimo, da so Rise To Remain v osnovi pripadniki “metal core” žanra, ki pa jim uspeva ustvarjati izrazito dinamično strukturirano zasnovo skladb, kakršna poseduje vseskozi zanimiv razplet dogodkov. Pomemben faktor pri vsem tem je seveda tudi vokalni talent Brucea mlajšega, ki je mnogo pomembnih iztočnic osvojil ob budnem tutorstvu svojega slavnega očeta. Podrobne primerjave skupine z Iron Maiden in obeh vokalov niso ravno na mestu, pa vendar če primerjamo produkcijo klasičnih Iron Maiden in moderni zvok Rise To Remain, bi verjetno Bruce v produkciji, če ga postavimo iz časa vokalne forme, ko je štel “rosnih” 26 letih, ob izidu albuma “The Number Of The Beast” v novo dobo, zvenel na prvencu Rise To Remain v melodičnih in čistih vokalnih sekvencah zelo podobno, kot zveni njegov sin Austin. Nova produkcija pogrezne vokal v riffovski objem navitih kitar danes precej bolj čvrsto, kot je bilo to značilno za osemdeseta, zato tud Austin ne sili v produkciji z vokalom tako v ospredje.
Od Iron Maiden so podedovane še harmonije v tercah ter tipičnost strukturnih rešitev posameznih prehodnih in izhodnih pasaž, medtem ko kitarist Ben Tovey mnogokrat osupne z izjemno izpiljeno kitarsko tehniko, ki poseduje ekstremno hitrost in čistost v soliranju. Jemanje svetlobno hitrih in kot solza čistih arpedžijev sledi čistemu neo-klasicističnemu principu kar skupina v aranžiranju tudi spretno izkorišča z obiljem kompatibilno vgrajenih prehodnih melodičnih pasaž, ki ležijo nad vodilnimi kitarskimi frazami, Ben pa servira skozi skladbe ubijalski solo za ubijalskim solom. Poleg tega skupina silno spretno in učinkujoče preklaplja med različnimi ritemskimi teksturami, bolj in manj zahtevne zasnove, na način, da visoka dinamična pretočnost tega albuma ni skaljena niti na eni sami samcati točki njegove minutaže. Rise To Remain mnogokrat kombinirajo moderni “metalcore” princip z vgrajenimi vratolomnimi “break-i” v strupenem riffanju skozi kitice, ki ga nadomesti preklop atmosfere v refrenu, kateri je zasnovan klasično heavy metalsko. V tem oziru gre iskati kar nekaj vzporednic tovrstnega pristopanja pri skupinah Trivium (Nothing Left), Power Through Fear (z zvočnim “groove-om” o kakršnem lahko nove skupine danes le sanjajo) se v frazah kitice celo dotika prvin black metala starih Cradle Of Filth, medtem ko This Day Is Mine poseduje umestnost primerjave z Bullet For My Vallentine. Za razliko od “emo” vokalnih izpadov Trivium in Bullet For My Valentine, se v primeru Rise To Remain česa takega ni treba bati. Album zgubi nekaj dinamita proti koncu na sosledju enostavneje zasnovanih Nothing Left in We Will Last Forever takoj za njo, kot tudi mirnejši Roads, sicer pa od začetka do konca navdušuje v živahno razgibani nabrušenosti. In to na podlagi idej samostojnih avtorskih dognanj!
Austin kombinira ultra-melodični pomp (The Serpentine, City Of Vultures, God Can Bleed), ki ga učinkovito uteleša večinoma v melodično nalezljivih refrenih, s kombinacijo metalcore vreščanja in death growlov, za kar dobiva ustrezno podporo in intenzifikacijo namernega “popačenja” v studiu in zadnjim modnim krikom produkcije, katere nosilca sta prekaljena Colin Richardson (Trivium, Cradle Of Filth, Bullet For My Valentine, Slipknot, Machine Head) in Carl Bown.
“City Of Vultures” je zelo dober prvenec mlade, ambiciozne skupine, ki je tako v vseh atributih uspešno položila temeljni kamen, kateri odločno nudi odskočno ponjavo kvintetu v prihodnjih ustvarjalnih podvigih. “City Of Vultures” ponuja polno malho odličnega (moderno! zasnovanega) aranžiranja (The Serpentine, Bridges Will Burn, Power Through Fear, City Of Vultures), ki sicer ne skriva še nekaj rezerv na posameznih, manj navdahnjenih točkah (Roads, Nothing Left, We Will Last Forever), v smislu nadgradnje konsistence prihodnjih izdaj. Sicer pa je to album, ki že kot studijski prvenec, prekaša mnogo novih izdaj na polju žanra, ki ga zavzema, kar pomeni, da si lahko od Rise To Remain v prihodnje obetamo še veliko vzemirljivega.
Zasedba
Austin Dickinson – vokal
Ben Tovey – kitara, spremljevalni vokal
Will Homer – kitara, spremljevalni vokal
Joe Copcutt – bas kitara
Pat Lundy – bobni
Produkcija
Colin Richardson & Carl Bown
Seznam skladb
1. Intro
2. The Serpent
3. This Day Is Mine
4. City of Vultures
5. Talking in Whispers
6. God Can Bleed
7. Power Through Fear
8. Nothing Left
9. We Will Last Forever
10. Illusions
11. Roads
12. Bridges Will Burn
