Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Supertramp
Založba: A&M Records / Interscope
Izid: year
Trajanje: 44:10
Ocena: 5/5
“Crime of the Century” je skorajda neverjetna zgodba o vrnitvi odpisanih ter prelomno delo v bogati in razburkani karieri ene najbolj vznemirljiv progresivno rockovskih skupin vseh časov, katera je bila sposobna istočasno navduševati tako glasbene gurmane kot tiste, nekoliko manj zahtevne glasbene poslušalce, ki prisegajo izključno na radijske hite. S “Crime of the Century” so se Supertramp kot mitološki ptič Feniks dvignili iz pepela povprečnosti in neopaznosti, ko so jih domala že vsi glasbeni kritiki tistega časa odpisali in bogato nagradili tiste redke posameznike, ki so že od začetka njihove poti verjeli, da jih čaka še bogata in vznemirljiva prihodnost s številnimi klasičnimi albumi.
Po izidu in popolnem komercialnem polomu predhodnega albuma “Indelebly Stamped” (1971) sta od zasedbe, ki je posnela ta izdelek ostala samo kitarist in pevec Roger Hodson in klaviaturist Rick Davies. Oba sta trdno verjela, da morata skupino izgraditi znova, s popolnoma novimi ljudmi, ki bodo verjeli v glavno poslanstvo skupine; razvoj popolnoma unikatnega zvoka s katerim bi se že na daleč ločili od sorodnih progresivno rockovskih skupin. Poguma jima ni vzelo niti to, da se je dotedanji financer skupine, švicarski bogataš Stanley Miesegaes odločil zapreti svojo finančno pipo in odvrniti roke od ‘projekta’, ki mu ni prinašal denarja. Miesegaes se, ironično, ni zavedal, da je naredil največjo napako v svoji poslovni karieri, saj je “Crime of the Century” Supertramp proti vsakemu pričakovanju izstrelil v stratosfero najbolj cenjenih skupin sedemdesetih in med redke, ki so ohranjale popularnost progresivnega rocka celo po začetku osemdesetih.
Prva poteza v katero sta Hodgson in Davies med snemanjem vložila izdatno energijo je bila temeljita sprememba zvoka. Elementom folka in psihadelike, ki so bili značilni za njune zgodnje stvaritve, sta pomahala v slovo in poleg simfonike notri vnesla precej več jazza, kar je zvok nadgradilo z izdatno galono romantike, medtem ko sta bluesovsko komponento prevetrila na kar se da duhovit način. K temu je veliko pripomogel tudi celoten remont ekipe s prihodom pihalista Johna Anthonya Helliwella, basista Dougieja Thomsona in bobnarja Boba C. Benberga. Zaradi pogoste rabe prešernega klavirja, orglic in poskakujočih ritmov se je novega, zdaj že klasičnega Supertamp zvoka oprijelo tudi nekaj ‘salonskosti’ ameriškega zahoda. Besedila so bila posebno poglavje zase in so bila inteligentna zmes pristnega angleškega črnega humorja in cinizma s kopico priostrenih, družbeno kritičnih osti.
Največja sprememba v dotedanji zvokovni usmeritvi pa je bila prav gotovo ta, da sta si poglavarja skupine med seboj sporazumno razdelila pevske naloge (poprej je vse vokale odpel Hodgson), kar je njihov zvok dodatno obogatilo s kopico unikatnih vokalnih harmonij, predvsem pa z izstopajočim kontrastom med obema vokaloma; Hodgsonov šegavi, razposajeno-cinični falseto in Daviesov precej bolj čemeren pevski pristop ne bi mogla biti med seboj bolj različna, a hkrati neverjetno dopolnjujoča.
Po dveh letih studijskega garanja, ko je večina že pozabila na obstoj skupine, je “Crime of the Century” ob izidu šokiral tedanjo kritično srenjo, ki je imela za skupino že pripravljeno krsto. Dve leti premora med dvema albuma je bilo za tiste čase veliko in že skorajda enako komercialnemu samomoru, zato je bilo presenečenje še toliko večje. Klasike kot so “School”, “Bloody Well Right”, “Hide In Your Shell”, “Dreamer” ter naslovna skladba so nenadoma postale nepogrešljiv del programa radijskih postaj in legenda je bila rojena.
Supertramp se na “Crime of the Century” ves čas sprehajajo po izjemno tenki brvi med skladateljsko genialnostjo, inštrumentalno prefinjenostjo in hudomušnim humorjem. Že uvodni zimzelen “School”, ki se odpre s predirljivim, skorajda že posmehljivim zvokom orglic, je neverjetna fuzija večplastnih aranžmajev in nepredvidljivih ritmičnih elementov. Dramatično vzdušje, ki vsebuje brezkompromisno satiro na račun izobraževalnih sistemov, asociira na težak udarec kladiva po šolskih vratih. Pri tem je treba upoštevati, da je ta mojstrovina nastala pet let pred izidom Pink Floyd klasike “Another Brick in The Wall, Part 2”, katera si je marsikaj izposodila od nje. Nekoliko ironično, saj so Supertramp s tem nenadoma sami postali navdih za skupino, ki je v zgodnjih letih pomembno vplivala na razvoj njihovega zvoka.
Sledi popolnoma nepričakovan prehod v duhovito razposajeni “Bloody Well Right”, ki je še dandanes pravcata poslastica, zgrajena iz čudovitih simfoničnih aranžmajev, temperamentnih solaž na klavirju in kitari, saksofonskih pasaž in kontrastnih vokalnih harmonij. Salonski uvod na klavirju nasledi trdo rockerski izliv, podkrepljen z bluesovsko kitarsko frazo, ki pa že v naslednjih sekundah izgubi vso resnost na račun posmehljivega refrena v režiji gospoda Hodgsona. Prešerna norčavost vokalnih harmonij je okrašena s prijetnimi vložki na saksofonu, ki v atmosfero vnesejo izdatno dozo starožitniške romantike. Besedilo odraža posmeh na račun tega, kako je v skorumpirani realnosti za dosego življenjskih ciljev pri večini človeštva pomembnejše materialno izobilje kot pa dobra izobrazba.
“Hide In Your Shell” je še en nepozaben zimzelen. Na začetku deluje kot dokaj krotka balada na osnovi klavirja, dokler jo nekoliko paranoične vokalne harmonije in tleski prstov ne ponesejo v precej bolj eksperimentalne vode z veličastno osrednjo melodijo, izgrajeno na kombinaciji saksofona, raznovrstnih klaviatur in pozibavajočih se ritmov. Tudi tokrat se besedilo kar bohoti od cinizma na račun vsesplošne brezbrižnosti institucij do problemov ‘malega človeka’.
Fenomenalni “Asylum”, kateri vsebuje duhovito, a ganljivo zgodbo o izoliranosti in osamljenosti, se odpre z melanholično melodijo na klavirju in otožnim Hodgsonovim vokalom, na kar preide v bolj temperamentne vode s kopico veličastnih simfoničnih aranžmajev, kjer pevsko pobudo prevzame Davies. Tudi tokrat, poleg simfoničnega veličastja, bistveno vlogo k odličnosti kompozicije odigra kontrast med obema vodilnima vokaloma.
“Dreamer”, naslednji veliki hit v izdatni Hodgsonovi režiji, temelji na razposajenem ritmu in šegavi melodiji, katere se lahko poslušalec zelo hitro ‘naleze’. Čeprav je najkrajša kompozicija na albumu, je ena izmed najbolj prepoznavnih in najboljših na njem. Hodgson tu prekosi samega sebe v vokalni pobalinskosti, medtem ko so mu v oporo navdušujoče vokalne harmonije in simfonično-jazzovski okraski ozadju.
“Rudy”, kjer v pevski vlogi vnovič zablesti Davies, pripoveduje o dogodivščinah socialnega problema po imenu Rudy. V ospredju je melanholična melodija na klavirju, obogatena s simfoničnim zaledjem, ki po zaslugi krepke kitarske fraze in temperamentnih ritmov preide v razposajene nianse. Dvigujoča atmosfera, katero počasi izgrajuje kombinacija klavirja in orkestralnih zaves sčasoma, preko razvejane bas linije, preide v izjemno zanimiv motiv, ki po malem vleče na zgodnjo obliko diska. Supertramp tako vnovič zablestijo v vlogi svojevrstnih glasbenih inovatorjev.
“If Everyone Was Listening” je pretresljivo-duhovita simfonična balada s karseda provokativnim, sarkastičnim refrenom in romantično melodijo na klavirju, katero sčasoma nadgradi Helliwellov saksofon. Vrhunec albuma pa brez slehernega dvoma predstavlja naslovna skladba, ki hkrati predstavlja tudi njegov zmagoviti zaključek. Odpre se kot razmeroma nedolžna balada na klavirju, a po Daviesovem vokalnem ‘izbruhu’ kmalu preide v kompleksnejše vode. Recept za eno izmed najbolj slikovitih stvaritev v zgodovini skupine se skriva v Hodgsonovi balzamični kitarski solaži in veličastno-dramatičnem orkestralnem motivu, ki bi lahko postal tudi primerna podlaga za kako filmsko serijo o neraziskanih skrivnostih tega sveta. V tem osrednjem motivu se zlijejo vsi najboljši solistični Supertramp elementi v razburkano celoto in končen rezultat je simfonično-jazzovsko-rockovsko veličastje, ki se oddaljuje nekam proti neskončnosti.
Ob mojstrovini kakršna je “Crime of the Century” je težko našteti dovolj superlativov s katerimi bi se lahko ustrezno ovrednotilo kvaliteto in pomen najpomembnejše plošče v karieri te legendarne skupine, katera je z njo napovedala, da meri na sam vrh progresivno rockovskega Olimpa. Eden najboljših rock albumov vseh časov (celo po mnenju kritikov določenih komercialnih glasbenih revij) je obveza za vse ljubitelje kvalitetnega rocka, ne glede na njihove (pod) žanrske preference. Za skupino pa je ta nepozabna mojstrovina pomenila predvsem začetek velikega artističnega navdiha in izjemnega komercialnega uspeha, ki je trajal približno deset let.
Zasedba
Roger Hodgson – vokal, kitara, klaviature, klavir
Richard Davies – vokal, klaviature, orglice
John Anthony Helliwell – saksofon, klarinet, spremljevalni vokal
Dougie Thomson – bas kitara
Bob C. Benberg – bobni, tolkala
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Christine Helliwell – spremljevalni vokal na “Hide in Your Shell”
Vicky Siebenberg – spremljevalni vokal na “Hide in Your Shell”
Scott Gorham – spremljevalni vokal na “Hide in Your Shell”
Nezani ulični glasbenik – žaga na “Hide in Your Shell”
Ken Scott – vodni gong na “Crime of the Century”
Produkcija
Ken Scott in Supertramp
Seznam skladb
1. School
2. Bloody Well Right
3. Hide In Your Shell
4. Asylum
5. Dreamer
6. Rudy
7. If Everyone Was Listening
8. Crime of the Century
