Izvajalec: Ruffians
Založba: Metal Heaven
Izid: year
Ruffians so bili sila perspektivna skupina v davnih osemdesetih, ki je družno poganjala novi val ameriške heavy metal scene, kateri se je razlikoval od britanskega zlasti po manjši meri himničnosti ter epske bombastike. To so Američani kompenzirali s še hitrejšim preigravanjem izbranih riffov, pikanjem preko njih ter seveda soničnim soliranjem. Hkrati so se vselej nagibali k produkcije bolj garažnega in surovega zvoka, kateremu so dodajali mnogo večjo mero poltonsko zakrivljenih elementov. To je bilo značilno tako za zgodnje Fates Warning, Queensryche kot zgodnje Savatage (obodbje Avatar in zlasti plošča Power Of The Night), da ne omenjamo kopico bendov ki so je takrat tudi pojavila na obzorju ameriškega vala od Liege Lord, Helstar do Testament in seveda Vicousu Rumors. Nekateri med njimi so postajali vse bolj agresivni skozi plošče in vnašali vse manj melodike v svoj prvinski izraz, druge so vse bolj označevali za progresivne, nekateri med njimi, pa so ostajali vseskozi okostenelo “speed” metalski (Helstar, Vicious Rumors). Med slednje lahko z lahkoto uvrstimo tudi istoimenski prvenec skupine Ruffians, ki je izšel leta 1985.
Čez štiri leta je skupina razpadla za nadaljnjih 15 let in se tako združila šele leta 2004. Po izrednem odzivu in vse obči podpori množic, so se odločili Ruffians tako posneti novo ploščo. In? The Song Remains The Same! Preprosto rečeno! Gre za old school speed varianto metala. Kjer se je vlak leta 1989 ustavil za Ruffians, se leta 2006 z “Desert Of Tears” tako nadaljuje. Album je vsekakor popolnoma iz mode in deluje kot oživeli dinozaver, ki je mirno prespal svojih sedemdeset milijonov let in ko se je zbudil, okrog sebe niti opazil ni, da se je v tem času kaj bistveno spremenilo v njegovem naravnem okolišu! Verjetno dinozaver – mutant, s posebno vrsto prirojene dioptrije, najbrž prilagojen na življenje v jamah. Podoben fenomen predstavljajo po tej plati denimo danes Britanci Saracen.
Rich Wilde, ki je še v osemdesetih nadomestil odličnega Carla Alberta, poje tudi danes večinoma s čistim melodičnim pristopom. Neumno je primerjati njegov vokal s pokojnim Albertom. Seveda ne dosega tega nivoja. Richov vokal potegne raskavo na starega Jona Olivo (Savatage), le bežno in le na trenutke, a dovolj da tega ni moč spregledati, sicer pa je mogoče iskati nekatere sorodne smernice pri njegovem petju tudi z Aftershock vokalistom Vicem Hixom. Vokal je avtoritativno agresiven in vnaša pravo mero uporniške in adrenalinske naglice na novo ploščo. Moč je ohranjena an zavidljivem nivoju! Tudi po 17 letih! Delo obeh kitar je seveda glavni nosilec izraza in zvoka skupine tudi v novem tisočletju. Prodorni riffi, surova produkcija, klasični kitarsko solistični dueli, smele tercetne harmonije, ki vnašajo duhovito igrivost in radoživost skladbam. Vsi atributi metal erupcije v zgodnjem obdobju osemdesetih let. Brezkompromisno odigrano z udarcem na prvo žogo!
Prebujajoče Ruffians je v juliju 2006 pretresel še en šok! Dolgoletnega basista Dana Moura-o, ki je takrat nenadoma preminil, je v skupini nadomestil Tommy Sisco, izkušena alternativna rešitev za izbor v vrste Ruffians, ki se je kalil pred tem v skupinah Villain, Vicious Rumors ter Luvplanet. Sisco je tako kot novi član ekipe, prispeval v celoti igranje bas kitare na “Desert Of Tears”.
Ljubitelji “eighties” ameriškega vala metala, boste z veseljem “headbangali” na skladbe kot so I Believe, naslovno Desert Of Tears, vratolomno pospešeno Darkest Of Light ter zaključno Freedom. Album deluje konsistenčno. Tudi v pol akustični It Ain’t Over! In vendar Ruffians ne uspejo pričarati groma, ki bi te treščil med oči, ko si zavrtiš prvič ploščo. Preprosto to niso več osemdeseta in standardi so danes postavljeni na mnogo višji ravni. Standardi za doseganje visokega vzdušja, melodične bombastike, standardi refrenov, ki zgrabijo za uho in v njem tudi dalj časa ostanejo. “Desert Of Tears” je tekoč album in skladbe so v svoji kvaliteti na njem enakovredne. Album, ki bo všeč striktno zagrižencem ameriške okostenele šole osemdesetih in vseh ki imate radi surovo, neposredno in preprosto, a obenem zabeljeno z dovolj melodije. Skratka zelo spodoben “come back” album iz druge dobe, skupine iz druge dobe, ki pa sam po sebi predstavlja čvrsto iztočnico za nadgradnjo z njegovim naslednikom! Dobrodošli nazaj Ruffians in dobrodošli vsi ostali, ki si boste vrteli “Desert Of Tears”! Dobrodošli znova v času davne preteklosti!
Zasedba
Rich Wilde – vokal
Chris Atchison – kitara
Craig Behrhorst – kitara
Tommy Sisco – bas kitara
Luke Bowman – bobni
Seznam skladb
1. I Believe
2. Running Blind
3. Day Of The Champion
4. I Will Fly
5. Desert Of Tears
6. Darkest Of Light
7. It Ain´t Over
8. Live By The Sword
9. Chosen One
10. Soldiers Fate
11. Freedom
Trajanje albuma: 45:56
