Kraj: Rock bar Down town
Datum koncerta: 01.10.2009
Število obiskovalcev: 200
Cena karte: 5 eur
Mrzel oktobrski večer na dvorišču Rock bara Down town v Kranju je bil vse prej kot prijeten za razgibavanje prstov in telovadbo med prečkami, kakršno vsako leto ponuja zdaj že tradicionalni Festival kreativnih kitaristov. Tekmovanje v organizaciji Art centra, na katerem so v preteklih letih med drugimi slavili Bor Zuljan, Primož Grašič in Mark Pader, je že deveto po vrst, ena njegovih značilnosti pa je ta, da se vsakič odvija tako rekoč na drugi lokaciji. Dvorišče omenjenega bara, ki te dni gosti tretji Down town festival, je bila vsekakor primerna izbira, a so morali tekmovalci zaradi nepričakovane jesenske ohladitve, kot rečeno, porabiti nekoliko več časa za ogrevanje in raztezanje zgornjih okončin.
Ko je okoli devete ure svoj nastop sklenila zasedba Obroč iz Ilirske Bistrice, se je začelo zares. Za jekleni kipec Jožeta Volariča so se tokrat potegovali Nejc Ušlakar, Jure Podlesnik, Blaž Potrebuješ, Žiga Gros ter kitarski dvojec David Arnež & Jure Korošec. Prvi je nastopil Podlesnik, ki je v spremstvu ritem kitarista odprašil nekaj thrash ritmov in solaž, ter nas na koncu nastopa razveselil še tako, da je dvignil kitaro in za glavo v slogu Ivice Kostelića (kar seveda ne gre jemati kot kritiko) odigral še veliki finale. Za njim je na oder najprej stopil Anže Vidic iz skupine Escape, ki ga sicer ni bilo na seznamu nastopajočih, a smo kmalu izvedeli, da bo spremljal svojega nadebudnega in komaj sedemnajstletnega učenca Nejca Ušlakarja. Mladenič, ki je tudi najmlajši tekmovalec v zgodovini FKK, ni razočaral. Najprej nam je ponudil akustičen uvod, nato nekaj trših ritmov, klasične vložke primerno izkoristil za razkazovanje tehničnega znanja, ki je za njegova leta vsekakor spodbudno, ter nastop sklenil s priredbo Sweet child o’ mine. Ušlakarja je na odru nasledil Žiga Gros, ki ga poznamo iz skupin High Voltage in Skystation, ki bi nemara glede na svoje izkušnje lahko pokazal več, a je s spretno uporabo talnih pripomočkov, volume pedala in whammy efekta poskrbel za več kot primerno vzdušje. Še najbolj energičen nastop sta prikazala David Arnež in Jure Korošec iz radovljiške skupine First strike, ki ju je na basu spremljal Miha Oman, član skupine Mit. Fantje so uprizorili pravi sonični napad, v katerem sta si kitarista izmenjala nekaj zmerno poskočnih solaž in ritmov, s svojo pojavo in spretnostjo (ter nekoliko manj s kopijo Les Paula) pa je prednjačil predvsem svetlolasi Arnež. Tekmovanje je malo po enajsti sklenil Blaž Potrebuješ, nato pa oder prepustil progresivcem Doggy’s tones in Tadeju Koširju, ki trenutno prodaja svoje kitarske usluge Neishi.
Seveda na odru nismo videli nič novega, saj je kitara, roko na srce, inštrument, ki se v zadnjih petindvajsetih letih tako po zvočni kot po tehnični plati ni kaj dosti spremenil. Pri nastopajočih smo, vsaj kar se tiče tehnike, pogrešali tudi širino in raznovrstnost, saj se je vsak držal predvsem prijemov in pozicij, ki jih pozna in obvlada. Tako npr. nismo dočakali hitrega “picking” sprehoda vzdolž celega vratu, ki navadno prinese največ ovacij in točk, zaman pa smo oprezali tudi za najtežjo prvino, t.i. sweepi, po kateri še danes ločimo dobre kitariste od odličnih. Čeprav imajo že precej dolgo brado, pa kitarske tehnike vseeno ponujajo neskončno morje snovi preučevanja, in še vedno velja, da je dober kitarist tisti, ki se ne drži zgolj ene prvine, ampak njegovo znanje krasi že omenjena širina. Tudi s kompozicijskega stališča letošnje tekmovanje ni ponudilo presežkov ali kake posebne izvirnosti, saj so program večinoma sestavljali prežvečeni ritmi, pentatonični vzorci in predvidljive priredbe. Sicer pa so tekmovalci opravili svoje nastope z odliko ter, upoštevajoč starost nekaterih, pokazali zvrhano mero korajže in odločnosti. Če bodo svoje znanje pilili in širili še naprej, ter tega oplemenitili še s primerno ustvarjalno žilico, se nam za prihodnost kitarske glasbe ni treba bati. Pohvala gre navsezadnje tudi Art centru, zavodu za kulturo mladih, ki s Festivalom kreativnih kitaristov skrbi za ohranjanje tovrstne dediščine rocka, ki je povsem očitno okužila tudi generacijo tistih, ki se v času njenih zlatih let še niso rodili.
In zmagovalec? Izkušeni Žiga Gros. Čestitke tudi s strani Rocklinea.
Fotografije: Tomo Jurca
Galerija slik
