Izvajalec: Laurie, Hugh
Založba: Warner Bros. Records
Izid: year
Trajanje: 71:05
Ocena: 3.6/5
Žalostno, a številni robate poteze izvrstnega komika, literata in poglobljenega poznavalca bluesovskega nektarja, gospoda Hugha Lauria, povezujejo in vedno bodo povezovali zgolj z likom dobro vnovčenega prenapetega cinika v beli halji, doktorja Housa, glavnega magneta sicer precej obskurno zlajnane serije Zdravnikova vest. Na literarne izlive ter sicer več kot berljivo knjigo The Gun Seller (poslovenjeno v Pokapuško) mnogi kar pozabijo, le redki pa se spomnijo sijajnih duetov s Stephenom Fryjem in obogatitve nabora likov iz legendarne serije Černi gad, ne morem pa se pohvaliti, da sem še leto dni nazaj sam kaj dobro poznal njegov glasbeni okus, diskografske bisere ter raven izjemne kvalitete izvedbe, katero je dodobra dokazal in potrdil izlet na časovnem stroju, ki se je po pristanku v New Orleans poimenoval pomenljivo Let Them Talk. In smo – govorili! O prefinjenih plasteh sočne glasbe, o tem, da je klasična zakladnica mnogim »poznavalcem« glasbe popolnoma neznana in da upamo, da se bo Laurie zdaj, po tem, ko je odložil belo haljo nevrotičnega odvisnika Housa, posvetil glasbi, saj ima zanjo več kot dobro znanje. 54-letni Britanec je šolan glasbenik, klavir je začel igrati pri šestih letih, poleg tega inštrumenta obvlada še kitaro, bobne, orglice in saksofon in poje. In predvsem pozna prave ljudi, ki so kdajkoli naredili nekaj omembe vrednega ter znajo streči instrumentom, tako lahko rohni prvinski takt bluesa, sočne glasbe, srce in ušesa navdušenih pa se samo še topijo.
Pustimo za kratek čas hvalospeve izvrstnim NOLA klasikam ob strani ter se posvetimo zadnji daritvi – albumu Didn’t It Rain. Vsekakor gre za zvočni odklon, saj je Laurie s svojo soldatesko spakiral kovčke ter se odpravil severneje po veletokih do samega srca Amerike, spomnil pa se je nekaterih velikanov zvoka Amerikane – seveda ne tiste neonsko bleščave, temveč tiste, ki se je dogajala v zadimljenih, zakajenih in srčnosti polnih beznicah ameriških brezpotij. Že kot otroka ga je tisto nekaj drugačnega in dražečega očaralo, priznava Laurie, tokrat pa svoje poznavanje nekaterih pionirjev žanra, kot so W.C. Handy (spoznate ga z uvodno skladbo St. Louis Blues) in Jelly Roll Morton (šele po naknadnem izobraževanju izvem, da brez njega skladba I Hate A Man Like You ne bi zvenela tako zlovešče kot zveni …), pokloni pa se tudi nekaterim manj rustikalnim imenom. Denimo Animalsu Alanu Priceu s skladbo Changes, Dr. Johnu s skladbo Wild Honey, po skladbi Unchain My Heart pa se o spominjanju na Joe Cockerja domala pozabi, da je prvi o tem pel izvrstni Ray Charles. In razlogov za zaljubljanje na en mah ponuja Lurie obilo. V Ocean Way Studio na obrobju Hollywooda tako igre in glasbe željni Hugh zvabi producenta Joe Henryja, izvrstne obvladače iz svoje spremljevalne zasedbe Cooper Bottom Band, poleg teh pa se v zvočno izolirani čumnati najde prostor za goste. Denimo za gvatemalsko pevko Gaby Moreno, soul pevko Jean McClain (slednja je , to izvem naknadno, sodelovala tako s Sheryl Crow kot tudi z Jimmyjem Cliffom) ter vrhunskega, z Grammyjem nagrajenega glasbenika Taja Mahala, ki je z bluesom prepredel skladbo Vicksburg Blues, otroka izvrstnega Little Brother Montgomeryja. Kdor zna, pač zna, po bluesu pa je sedaj na vrsti ščepec jazza, R&B sladkobe, soula in celo tango! In glavno vodilo razigranega Hugha je, da igra pač s tistimi, s katerimi se mu zahoče, seveda pa ostaja predmet obdelovanja glasba, ki godi najprej njegovim precej prefinjenim in selektivnim uhljem …
Kar je presenetljivo, je dejstvo, da je Hugh tokrat bolj ime, na katero se lepijo bodoči bluesovski zanesenjaki, ki poznajo samo domet svojih treh TV kanalov, na katerem pa so se v Housa zaljubili, kaj drugega pa ni pomembnega. Če je na albumu Let Them Talk Laurie aktivno prepeval pri vseh skladbah, je tokrat pogosteje v vlogi spremljevalnega člana, saj poleg kitare oddrgne svojo bero akordov na pianu, vokalni solo pa s trinajstih komadov zadoni le na polovici, pa še to slabi polovici. Copper Bottom Band ima poleg sebe novega člana, ki pa ostaja po blišču in teži svojega imena nekako izvzet iz celote ter obsijan z njemu povsem običajnim zvezdniškim sijem. Otvoritveni St. Louis Blues popelje bluesovski vlakec proti severu na sicer prepoznani, a ne takoj preseženi način razvpitega prvenca. Duet raskavega Laurijevega glasu ter črnski pridih ženstvenih glasilk Gaby Moreno deluje umirjeno, zadržano in rezervirano za kasnejše odpiranje registrov. Že nadaljevanje z zadetniškim štikelcem Junkers Blues daje malce več humorne ostrine, nežnemu potrkavanju bobnov, kitari ter klavirju pa tokrat ob obeh prej omenjenih vokalih okusno pritegne še saksofon ter nežni sloj Hammondov, zaradi česar je skladba primerna za več kot enkratno poglabljanje in poslušanje, prav zlahka pa si pred očmi naslikate zakajeno beznico v kakšnem zakotnem ameriškem predmestju.
Takoj zatem pa je čas za kaj bolj latinsko ameriškega – skladbo Kiss Of Fire. Tango ima sicer z bluesom na prvi pogled bolj malo skupnega, vendar duetni vokalni tango med temperamentno gvatemalsko soul pevko Gabi Moreno, ki prepeva v španščini ter avanturistično razpoloženim Hughom deluje, recimo temu tako, namensko shizofreno in namesto ognjevite seksualne eksplicitnosti raje bolj umirjeno, pod mirnim anglo-španskim prepletom pa tli dovolj žerjavice za pritrkavanje z nogami. Didn’t It Rain je manj neposredno provokativna plošča, blues pa je tokrat podan manj izpostavljeno ali, če smem uporabiti metaforo, Laurie in kompanjoni so na celoto poveznili kar precej vate, ki ustreza povprečnemu belemu okusu, manj pa je črnske raskavosti. Kazalci časovnega stroja so se ustavili na letnici 1930, zanimiv pa je prijem – izmenjava španščine, nato angleščine in nato obeh, simultano, hkrati, navkljub kaotičnosti obeh besedišč pa stvar nekako gre skozi in začne celota kar nekako presti niti ugodja. Vsemu navkljub je v vsem čutiti ščepec kompromisnosti preveč, a Vicksburg Blues vlije s Taj Mahalovim raskavim bluesovskim vokalom dovolj mojota, da kritika na delo enostavno ne more in ne sme takoj pasti. Taj vozi svoj vlak, parnik, dobrovoljno in osrečujoče za vse bluesovske puriste. In vlak se ustavlja tokrat pogosto tudi v bohemskih četrtih. The Weed Smoker’s Dream po Junkers Bluesu in odmerkih horsa ter kokaina postreže še z malo zelenila, starikavi pridih izjemno sladkih interpretacij prej slišane Gabi Moreno. Seksi baba, vsaj kar se vokalnega dela tiče, da plošči tisti slajši pridih, v celoti pa je dovolj preigravanja, da lahko plošči pokorno prisluhnete od začetka do konca, to pa nedvomno zato, ker House ne zahteva vsega soja žarometov zase, če sem direkten. Poleg izjemne Gabi se poskusi s svojo interpretacijo Elle Fitzgerald dokazati še Jean McClain, a je na skladbicah I Hate A Man Like You in Send Me To The ‘Lectric Chair preveč vloženega truda ubilo polni potencial za še višji nivo kvalitete skladb, a je predhodno omenjena Gvatemalka precej bolj prepričljiva od šibkejše Jean.
Na ploščku je tako dovolj dobrih trenutkov (denimo skladba Evenin’, otožna Changes ali pa bonus skladba albuma Unchain My Heart) kot tudi šibkih adutov (naslovna Didn’t It Rain, Careless Love, abotna One For My Baby in še kaj se lahko najde). Stvar diha z živimi, nikakor ne popolnimi pljuči, je pa res, da bo tudi zaradi lika in pojave karizmatičnega Laurija marsikdo posegel po zakladnici bluesa ter, kdo ve, morda zgolj zaradi radovednosti posegel po rustikalnih biserih preteklosti, ki ostaja marsikomur neznana. Laurie je živa glasbena enciklopedija na dveh nogah, s pravimi zvezami in poznanstvi, predvsem pa s pravimi razlogi pa se je tokrat lotil misije, na kateri ga bodo poskusili nekateri blatiti, poniževati s primerjavami z nekaterimi pionirji, ki so, kar prizna tudi sam Laurie, v povsem drugi jakostni skupini. Laurie izživlja svoje sanje in hrepenenja ter udejanja svoje sanje in tokrat nesebično svoj sanjski svet popolnejšega sveta, kjer prepirom in obrekovanjem ter depresivnim recesijskim onaniranjem kontrira z nečim lepim in vrednim čaščenja – s kvalitetno glasbo. Zavoljo tega, pa čeprav zgolj zaradi hvalevrednega (vseeno zelo kakovostnega!) poskusa, si Hugh zasluži vso hvalo in stoječe ovacije, vsi tisti zagrenjeni impotentni samovšečneži, ki pa o brenkanju kitare ali šlatanju klavirskih tipk zgolj sanjajo, namesto udejanjanja pa raje v ustih nabirajo tone sline, v žepih kamenje za farizejsko kamenjanje, na forumskih straneh pa o glasbi, ki ji niso niti prisluhnili, kaj šele da bi jo dejansko slišali, sodijo zgolj po imenu glavnega nosilca projekta, pišejo gnojne abscesne ponižujoče litanije in polnijo svoj ego. Gre za stvar osebnega stališča in stvar okusa. Sam menim, da gre v primeru Hughove druge plošče še za poskus opismenjevanja glasbeno neuke raje, sami pa veste, da učbenike ne morete brati kot literarne bisere stoletja. Didn’t It Rain plošče Let Them Talk sicer ni presegla, a sem prepričan, da gre po sedaj začrtani kontinuiteti za projekt, ki svoj popolni vrhunec še čaka. Tudi zavoljo tega bo vredno čakati, Hugh in kompanija pa si za solidno delo zaslužijo priznanje in priložnost, da glasbi prisluhnete brez na filmske zvezdnike alergičnih očal na očeh.
Zasedba
Hugh Laurie – vokal, piano, Wurlitzer, kitara
Jay Bellerose – bobni in tolkala
Kevin Breit – akustična, električna in lapsteel kitara, mandolina, mandola in mandočelo, bendžo, spremljevalni vokali
Vincent Henry – sopran, tenor in bariton saksofon, klarinet in bas klarinet, orglice in spremljevalni vokal
Greg Leisz – mandolina, mandola, lap steel, Dobro, Weissenborn, akustična in električna kitara
Jean McClain – vokali in spremljevalni vokali
Robby Marshall – alt in tenor saksofon, klarinet in bas klarinet
David Piltch – bas in kontrabas
Patrick Warren – akordion, Hammond B3, cerkvene orgle, klaviature
Spremljevalni glasbeniki:
Elizabeth Lea – trombon
Larry Goldings – Hammond B3
Taj Mahal – vokal na skladbi Vicksburg Blues
Gaby Moreno – vokal na skladbah Kiss Of Fire, The Weed Smoker’s Dream, Didn’t It Rain, spremljevalni vokali
Produkcija
Joe Henry
Seznam skladb
- St. Louis Blues
- Junkers Blues
- Kiss Of Fire
- Vickburg Blues
- The Weed Smoker’s Dream
- Wild Honey
- Send Me To ‘Lectric Chair
- Evenin’
- Didn’t It Rain
- Careless Love
- One For My Baby
- I Hate A Man Like You
- Changes
- Unchain My Heart
- Yeh Yeh (Live)
