Izvajalec: Shadow Gallery
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Trajanje: 55:26
Ocena: 4.5/5
Luč sveta je ugledal 6. studijski album, lahko rečem, progresivnih metal veteranov, saj sodijo po EMŠO-u Shadow Gallery v generacijo ameriških skupin, ki je dvigovala skozi devetdeseta popularnost omenjenemu žanru skupaj z Dream Theater. Z veliko manj buma so hodili svojo pot Shadow Gallery, glede na razvpitost sodobnikov Dream Theater, a prekašali Dream Theater z dodatno mero imenitnosti in prefinjenosti v aranžiranju skladb, o čemer lahko Dream Theater danes po večini le sanjajo. Albume smo od Shadow Gallery vselej težko in dolgo pričakovali, saj so izhajali v presledkih na 3-4 leta in tudi to pot je bilo tako. Z “Digital Ghosts” se je odvalil velik kamen s srca tako članom skupine, kot vsem navdušenim ljubiteljem Shadow Gallery, kar opisuje podrobneje sledeči odstavek.
Poleg tega so šli fantje skozi manjšo krizo, saj jih je zaradi nenadne smrti zapustil dolgoletni pevec Mike Baker, zato je novi album toliko pomembnejši element, s katerim Shadow Gallery opozarjajo, da še vedno brcajo, da obstajajo. Prepoznaven karakter glasu preminulega Bakerja nikakor ni lahko nadomestljiv člen. Zlasti zaradi specifik samih, ki definirajo samo glasbo Shadow Gallery. Z “odhodom” Bakerja se je na udaru znašlo vzdušje, ki je za Shadow Gallery prepoznavno. Bo fantom uspelo tudi brez Bakerja, prenesti na novi album vse svoje osnovne zaščitne znamke glasbene sporočilnosti? Zamenjava za Bakerja je pevec Brian Ashland. Njegov glas poseduje veliko prožnost, kot jo je ponujal tudi Bakerjev. Ne toliko prožnosti vratnih mišic grla in glasilk, kot se ta prožnost nanaša na sposobnost adaptacije v samih barvnih odtenkih vokalnega pristopa. Presenečeni boste nad najbolj očitnim dejstvom, da Ashland že na prvo uho spomni na pristop Geoffa Tatea (Queensryche). Tako v udarnejših delih kjer mora delovati v zvezni izpostavitvi moči ter nadgradnji same melodije skozi bombastiko napevov, kot tudi v mirnejših delih, kjer ugaja njegova subtilna plat tankočutnega izražanja melanholije, hrepenenja,… Skratka mož na mestu. In podobnost s Queensryche kaj hitro lahko preslišite, ker je na tem albumu vse polno faktorjev, ki preusmerjajo pozornost od tega dejstva. Predvsem pa gre zahvala za to preusmerjanje pozornosti dejstvu, da Shadow Gallery tudi na novem albumu uporabljajo značilno harmonizirane svečane večglasne napeve, ki na točkah prevzamejo vlogo vodilnega vokala in katerih napevi se mnogokrat (znova) okusno prelivajo v kombinirano kompatibilnih melodijah.
“Digital Ghosts” je mehkejši, manj jezen in manj neposreden album, kot “Room V” (2005) in precej bolj dostopen kot na trenutke kar preveč eksperimentalni “Legacy” (2001). Energija ujeta na njem je drugačna od vseh dosedanjih albumov, in vendar je z “Digital Ghosts” vseskozi jasno, da je z nami prava Shadow Gallery plošča. Prav zaradi obrata k iskanju večjega ravnovesja med klaviaturskimi deli in kitarskim sekanjem, kot tudi zaradi poudarka na jasneje izpostavljenih točkah večje umirjenosti, podkovane tudi z organsko zvenečimi kolaži zvoka uporabe piana, ni težko priklicati nekaterih atmosferičnih vzporednic z magnum opusem te skupine – ploščo “Tyranny” (1998).
Shadow Gallery vas bodo tudi to pot spomnili na to, da so odraščali in se kalili ob poslušanju legendarnih ikon progresivnega rocka kot so skupine Kansas, Yes in do neke mere celo Pink Floyd ter Queen (sedemdesetih). To je skupina, ki jim je beseda sofisticiranost povsem jasna. Ob neizpodbitnem dejstvu ,da govorimo v primeru Shadow Gallery o prog metalu, sporoča njihova glasba mnogo več, do koder sliši ali seže domet lovljenja frekvenc preprostega ušesa.
Zlasti gre v primeru Shadow Gallery znova za potrditev izjemnega dialoga med klaviaturami in kitaro, ki delujeta v medsebojnem razumevanju in zaznavanju popolno ter ob tem znova mogočno, edinstveno in prepoznavno. Ta dva elementa tudi na “Digital Ghosts” nista nujno postavljena drug naproti drugega v serviranju navzkrižnega ognja vratolomnih solaž (Dobro jutro Dream Theater!), pač sta usmerjena v napletanje vzdušij lahkotno prefinjenega “teater” momenta, z občutkom spontanosti, kančkom nepredvidljivosti, skozi jasno definirane taiste motive instrumentalnih delov skladb (zlasti uvodnih in izhodnih delov, kjer je treba “zgodbo” atmosferično potencirati do dramatičnega maksimuma). Ta mavrična motivska konverzacija mnogoterih motivsko atmosferičnih zasukov skrbi vseskozi za okusne barvne prelive, ohranja vseskozi rdečo nit, lahko prebavljivost za poslušalca ter (v tem primeru silno pomembno) kompaktnost skladbam.
Ob tem ta bravurozna “poigravanja” navdušujejo zlasti vse “gurmansko” usmerjene in bolj zahtevne poslušalce. Nasploh, ko jim dodamo atribut tehnično visoko izpiljenega in optimalno kapitaliziranega lomljenja ritmičnih obratov, ki poudarjajo kontrastne odtenke mnogoterih motivov v teh instrumentalnih delih.
Kljub temu smo omenili, da so Shadow Gallery še vedno kompaktna skupina. Četudi je skladb le sedem, človek ne dobi nikjer občutka zaradi bogatega zatekanja k mnogoterim motivom, da posluša 55. minut le eno samo skladbo, kot je to vse bolj pogost pojav pri novodobnih Dream Theater. Denimo skladba Strong poseduje osnovni ritem na katerem leži kitarski riff, ki ga ni težko umestiti h kakšnih evropskim power metalcem, ali “čudakih” tipa Manowar, k Ashlandovemu vokalu pa je kontrastno dodan duet gostujočega pevca skupine Primal Fear Ralfa Scheppersa. Slednji seveda zaključi prispevek z nebo parajočim “fearovsko” našemljenim “screamom”, ki ga težko presliši tudi gluh poslušalec.
Če otvoritev albuma po vsebini kaj hitro v svojem osnovnem namenu prepriča s skladbo With Honour, da so z nami še vedno pravi Shadow Gallery, je “Symphony-X-ovska” Venom najbolj odrezava in neposredna skladba (z gostom Clayem Bartonom iz Suspyre v duetu z basistom Cadden-Jamesom), ki v nadaljevanju ponudi z ostrim naprej usmerjenim riffom iskani raj za ljubitelje metalskega juriša, kjer je rezgetanje Wehrkampovih solaž tudi konkretneje izpostavljeno, kot tudi ostalih tipičnih progmetalskih elementov (izhodni del!). Skladba Pain je odlična izbira, ki razelektri visoko voltažo, kakršno ustvari na albumu “božja jeza” skladbe Venom. Refren te skladbe je melodično najbolj dovršen izmed vseh na albumu in skladba, nosi (ob pravilno ustvarjenih rezih edicije in prikrojitve) potencial izdaje za hit singlico. Znova pa Shaodow Gallery mojstrsko ohranjajo kompaktnost. Bravurozno soliranje in motivsko slikovito prelivanje so tudi tukaj ohranili za zaključek skladbe. Gold Dust se ošvrkne ob With Honour, Ashlandov pristop, pa še posebno tukaj kliče k barvnim vzporednicam vokalnega pristopa Geoffa Tatea.
Ravno naslovna skladba se lahko pohvali z največ ujetih vzporednic s “Tyranny” (1998). Gre za nekoliko bolj sofisticirano skladbo, kjer prihaja na tem albumu najlepše do izraza popolnost sobivanja gradnikov glasbe Shadow Gallery. V tej skladbi je še posebej uspešno zabrisana linija razkoraka med povsem mirnimi deli in pospešenimi, ki jih skorajda ne zaznaš, razen če se seveda empirično ne osredotočiš na ta element skupine. V tej odlični kompoziciji dolgujejo Shadow Gallery mnogo pionirstvu Kansas (klaviature) in starim (sedemdeseta) Queen (vokalni harmonični napevi). Od šeste minute, pa do konca skladbe, pa ni težko preslišati vplivov Yes (celo pri kreaciji zaključka zborovskih napevov).
Pri Yes kar ostanimo. Haunted je navdušujoč in presenetljiv zaključek albuma, saj Shadow Gallery ne ponudijo nekakšnega brezglavega medgalaktičnega hitrostnega rallyja, ki bi ga pričakoval za konec, pač pa še globlje (glede na naslovno skladbo) poudarijo občutek za sofisticirano nizanje zvočnih kolažev, ki gradijo njihovo glasbo. Po dobrih štirih minutah sanjavega napletanja, se zavrti album v zaključni ples tornada, skozi popolno dramo obratov vzdušja, ki pa ohranja visoko poslušljivost in enakovredno razporeditev gradnikov. Soliranje je torej povsem kontrolirano in ne “razsipa” visoko definirane motivske kompaktnosti. Album nosi melanholično atmosfero zaključka popolne umiritve.
“Digital Ghost” je odličen Shadow Gallery album, ki se kakovostno povsem približa ob bok enkratne “Tyranny” (1998). Večplasten, a hkrati s tem jasno definiran album. Melodično dovršen, z ohranjenim občutkom skupine, da hodi po srednje urezani poti, med bravuroznostjo instrumentalnega prepleta solističnih eskapad (tudi polnosti dialoga na relaciji klaviature – kitara) ter čvrsto postavljenim in jasno definiranimi motivskimi frazam. Ta kombinacija vseskozi navdušuje v duhovitosti, visoki inspiriranosti, enkratni prepoznavnosti, posebnih vzdušjih, kakršna si lastijo le Shadow Gallery. Kost, ki jo glodaš dalj časa in ki bo domnevno brez hujših zatikanj prestala tudi preizkus časa. Ta bo pokazal da, ko boste npr. čez 30. let pobrisali prah z vašega izvoda te zgoščenke, da “Digital Ghosts” še vedno odzvanja v ušesih sveže, navdahnjeno, raziskovalno, igrivo, bojevito,… Skratka v sporočilnosti vrhunsko izpiljeno, težko primerljivo s čimerkoli in v definiciji Shadow Gallery glasbene ekspresije, docela unikatno.
Fani skupine pa boste poiskali na policah trgovin posebno, količinsko omejeno, izdajo albuma “Digital Ghosts” z dodatnim CDjem, na katerega so dodane štiri skladbe. Dve izmed njih sta posneti še s pokojnim Mikeom Bakerjem na vokalu.
Zasedba
Brian Ashland – vokal
Gary Wehrkamp – kitara, klaviature, spremljevalni vokal
Brendt Allman – kitara, spremljevalni vokal
Carl Cadden-James – bas kitara, flavta, vokal, spremljevalni vokal
Joe Nevolo – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Ralf Scheepers – vokal (skladba št. 5)
Clay Barton – vokal (skladba št. 2)
Srdjan Brankovic – kitara (skladba št. 5)
Vivian Lalu – klaviature (skladba št. 4)
Produkcija
Gary Wehrkamp
Seznam skladb
1. With Honor (9:59)
2. Venom (6:21)
3. Pain (6:22)
4. Gold Dust (6:45)
5. Strong (6:50)
6. Digital Ghost (9:37)
7. Haunted (9:36)
