Disciplina po ljubljansko

Že malo več kot dva tedna nazaj pa so zidake v ljubljanski Cvetličarni premikali srbski avantgardni drum’n’bass rockerji Disciplin A Kitschme, ki so nadaljevali niz provokativnih koncertov niza Limited koncertov. Odmerek nizkofrekvenčnega brnenja ter eksplozije bobnov so v prestolnico pripeljali Eventimovci, ki so po uspehu ter domala razprodani dvorani po koncertu Partibrejkersov računali na ponovitev uspeha tudi z beograjskim triom- in nad prodajo vstopnic so si lahko spet meli roke, saj je bila dvorana, v planirani izmer maksimalno 800 vstopnic, ponovno razprodana. Pa pojdimo raje lepo po vrsti.

Dan se je začel kot vsak dan tega prečudovitega maja. Napoved za popoldanske ure je bila malo manj obetavna, saj je napovedovala par kapelj dežja, kar pa predanega in odločenega rockerja, ki potrebuje malo sentimentalnega občutja vračanja v preteklost, nikakor ni ustavilo. Pravzaprav so bili do zdaj vsi koncerti Limited serije ravno to: sentimentalno vračanje v preteklost in obujanje spominov na preteklo ali bolje – polpreteklo – zgodovino. Vrata Cvetličarne so se tudi tokrat na stežaj odprla malo po pol deveti uri in množice spektakla ter svoje doze piva željnih množic je lahko zakoračalo v napol zatemnjeno dvorano. Malo jugonostalgičnih hitov, pomenek s kolegi iz študentskih dni in kakih 600 ali malo več fanov je dočakalo ponovni prihod Dušana Kojića – Koje ter dvojice spremljevalne zasedbe.

V osemdesetih je definiral zvok jugoslovanskega post rocka in predvsem novega vala. Devetdeseta so pomenila tektonske premike. Idejno in tudi ustvarjalno. Zatočišče pred balkansko morijo (in norijo) je iskal na Otoku in v Veliki Britaniji je iz Discipline kičme nastal derivat za angleško govorečo srenjo. Koja je leta 1996 v Londonu nameč ponovno aktiviral band z imenom Disciplin A Kitschme, band kateri raziskuje underground dance sceno, eksperimentira s trance-om, dodaja jungle zvoke, vse to pa počne brez dodatne sodobne tehnike oz. elektronike. Bas je primarno orodje, drum’n’bassovsko strukturo pa dopolnijo bobni in ženski vokal. S svojim železnim repertoarjem so dodobra ogreli tudi ljubljansko množico, ki se je po začetni melanhoniji vživela in si pričarala dobre stare čase jugoslovanskega novega vala, funka in punka. Svoj koncert so začeli z skladbo ‘Svi za mnom’ in ga nadaljevali z svojimi uspešnicami iz različnih svojih obdobij in plošč ( Najlepše pesmi, Najlepši zub na planetu dosade, Ove ruke nisu male 1). Kot so napovedali: staro je ponovno srečalo novo. Današnja Disciplin a kitschme deluje po načelu izkušenj stare zasedbe in nove energije, ki jo razdaja na svojih koncertih, ne glede na to v katerem jeziku izvajajo pesmi. Pravzaprav je bilo prav težko definirati kaj dejansko pojejo, saj je bila zvočna podoba tokratnjega koncerta vse prej kot blesteča. Brnenje basa in divji ritem bobnov sta preglasila krhke vokale beograjske mladenke Manje, ki je zaman poskušala prekositi zvočno spektralni razpon svoje angleške kolegice (s katero je Koja sodeloval med svojim bivanjem v Angliji). Na mesto glavnega vokalista pa se je ponovno vrnil – kdo drug kot: Koja (a.k.a. Zeleni zub). Nekoliko bolj zadržan v dialogu z množico je izvajal svoje delo, a množice to očitno ni motilo. Indiferenca po uvodnem delu koncerta se je nekje po dobri polovici seta, razblinila kot milni mehurček, tako da sem bil kmalu priča domala rejverski ekstazi. Svojevrsten vrhunec je predstavljala eruptivna verzija pesmi ‘Političari virusi’, meni osebno pa so ušesne membrane bolj prijetno mehčale pesmi ‘Noize In Fashion’, ‘Ti znaš da tvoja soba ima četiri ugla’, ‘Zgodne kretnje’ in podaljšana verzija skladbe ‘Bedroom muzik’. Definitivno groovy, a premalo definirano, da bi lahko rekel, da je bil to koncert, ki bi ga prišteval med najljubše koncerte, na katerih sem prisostvoval. Morebiti tudi zato, ker je bil Koja cinično in sarkastično dvignjen na piedestal lastne samozaverovanosti, na katerem ni prostora za zahvale publiki, ki je bila tudi tokrat disciplinirana in dovzetna za manipulacije. Skoraj tako zelo, da sem dobil občutek, da jim je bilo povsem vseeno kaj se je na odru dogajalo. Dogajala pa se je statika in bitka z obupnim zvokom. Indiferenca nad jalovimi rezultati je tisto, kar je medvrstično polnilo misli. In gonje po vživetju je bilo kmalu konec. Po petindvajsetih skladbah, po celi večnosti hrupa brez prave forme, je napočil veliki finale, kratki hvala in po krajšem skandiranju en bis. Po tem pa “Fala lepo!” in odhod z odra. Luči se prižgejo in žejni odidejo na after party, na katerem so lahko uničili še par kozarcev piva, o jutranjem glavobolu pa je itak škoda izgubljati besede…

Organizacijsko je bil koncert izpeljan suvereno in brez zapletov, za kar gre organizatorjem vsa pohvala. Malo manjši spisek pohval je romal tokrat v roke tonskemu mojstru, ki je nevešče in Cvetličarne nevajen masakriral zvok od prvega do zadnjega komada, zakar mu gre definitivno aplavdirati – morebiti pa je bil ravno v tem poanta… Zeleni zub, Manja in Buca so pustili mlačen občutek, navkljub svojemu pionirstvu in eksperimentiranju. Tega je bilo, za moj okus, morebiti malo preveč. Odmerek “čistega rock’n’rolla” je bil bolj skop, a saj veste: vsaka ušesa imajo svojega malarja. Stavim namreč, da sem bil eden redkih, ki bi koncert šteli raje na listo prebavljivih kot pa spektakularnih koncertov. Drugič si jih raje ogledam kje bolj na jugu- na Exitu, oborožen s pravo dozo maliganov…