Dream Theater : Falling Into Infinity

0 28

Založba: Elektra Records
Datum izida: 23.09.1997
Produkcija: Kevin Shirley
Dolžina albuma: 78.12 min
Zvrst: Progressive Metal


»Falling into Infinity« je bil težavni četrti album, ki je skorajda povzročil razpad ene ključnih in najbolj vznemirljivih rockovskih skupin devetdesetih let prejšnjega stoletja. Ameriški progresivnometalski prvaki Dream Theater so se namreč med njegovim ustvarjanjem znašli med ‘kladivom in nakovalom’, saj je njihova tedanja založba Elektra Records začela pritiskati na člane banda naj svoje kompozicije čim bolj prilagodijo v komercialno smer, potem ko se je njihova priljubljenost iz albuma v album nezadržno širila, tako da so uživali veliko simpatij s strani metalcev ter naklonjenost s strani številnih ljubiteljev progresivnega rocka.

Med ustvarjanjem prvega in edinega Dream Theater studijskega albuma na katerem je klaviature odigral nekdanji Alice Cooper in Kiss klaviaturist Derek Sherinian (»A Change Of Seasons« iz leta 1995 je bil EP z avtorsko naslovno skladbo in priredbami drugih glasbenih izvajalcev), ki je leta 1994 zamenjal originalnega člana Kevina Moorea, je prišlo do spora med obema ustanoviteljema progmetalskih titanov z zavidljivim akademskim pedigrejem. Kitarski virtuoz John Petrucci ni imel problemov z upoštevanjem želja založbe in je bil pripravljen na zvokovne kompromise, se pravi ustvarjanje kompozicij s kompaktnejšo naravo, manjšo količino divjih improvizacijskih jamov ter z jasno ‘glavo in repom’, medtem ko se bobnarski fanatik Mike Portnoy ni nikakor strinjal s tem, saj je želel nadaljevati dotedanjo skladateljsko in zvokovno usmeritev.

Na koncu, ko je že grozil razpad skupine, sta se Petrucci in Portnoy nekako pomirila in uspela doseči nek vmesni kompromis, tako da je »Falling into Infinity«, njihov edini studijski album pod producentsko taktirko Kevina Shirleya (najbolj znan po svojem sodelovanju z Iron Maiden in Journey), postal eden najbolj nenavadnih albumov v celotni Dream Theater diskografiji, ki še dandanes razdvaja številne privržence. Portnoy in Petrucci sta album originalno nameravala poimenovati »Stream of Consciousness«, vendar se je preostalim trem članom, se pravi Sherinianu, pevcu Jamesu LaBrieu ter basistu Johnu Myungu, zdel tovrsten naslov preveč pompozen.

»Falling into Infinity« si resnici na ljubo zasluži večje spoštovanje kot ga uživa, še posebno med metalsko ‘skupnostjo’, saj gre za enega izmed najbolj raznovrstnih albumov v celotni Dream Theater povesti na katerem je band ustvaril nekaj svojih aranžersko in lirično najbolj zrelih del, medtem ko je bilo na njem še vedno dovolj norih improvizacijskih odklopov za oblizovanje vseh ljubiteljev virtuoznih velemojstrov. Dream Theater so že na prejšnjih albumih večkrat dokazali, da imajo smisel tudi za ustvarjanje kompaktnejših del, brez večjih eksperimentalnih odklopov in z bogato lirično vsebino, toda na »Falling into Infinity«, ki je bil skorajda popolnoma drugačen album kot predhodnik »Awake« (1994), je to postalo še bolj evidentno.

Najbolj melodične, raznovrstne in (recimo temu) radiu prijazne kompozicije s specifičnimi Dream Theater vižami je tokrat ustvaril Petrucci, medtem ko je Portnoy napisal nekaj bolj ‘tradicionalno’ udarnih ter eksperimentalno naravnanih dosežkov s poudarjenim improvizacijskim pečatom. LaBrie je prispeval eno ljubezensko balado, medtem ko se je Myung izkazal z odličnim trinajstminutnim zaključnim epom »Trial Of Tears«. Pisanje besedil je po odhodu Kevina Moorea padlo na ramena preostalih članov banda. V vlogi pisca besedil se je na »Falling into Infinity« še posebno proslavil Portnoy, ki je v skladbah »New Millennium«, »Just Let Me Breathe« in »Burning My Soul« neposredno kritiziral glasbeno industrijo ter založbo Elektra Records.

»Falling into Infinity« se odpre z »New Millennium«, kjer se Sherininan v uvodnem delu pozabava z elektronskimi teksturami na sintetizatorjiih, medtem ko sčasoma sledijo temperamentni prelivi med kitarskimi in klaviaturskimi pasažami, podloženimi na masivnih ritmičnih niansah. Mračno atmosfero in cinično besedilo podkrepi LaBriev kameleonski vokal, medtem ko nabrušene kitarske variacije in raba zanimivih digitalnih efektov na klaviaturah tej razburkani kompoziciji vnašajo zaznavno dozo trdorockerskega šarma. V inštrumentalnem zaključku si privoščijo tudi nekaj duhovitih, fusionističnih variacij, ki lepo popestrijo dramatično atmosfero.

»You Not Me«, katerega je Petrucci napisal v sodelovanju z glasbenikom, skladateljem in producentom Desmondom Childom, znanem po pisanju hitov za številna svetovno znana glasbena imena, je najbolj komercialno usmerjena stvaritev na »Falling into Infinity«. Kljub za Dream Theater neznačilnim zvočnim prvinam s primesmi trdega rocka in celo alternativnega rocka, kjer ne manjka melodično-dramatičen refren, pa ta nenavadni, vendar zabavni dosežek ni postal hit, kot si je želela tedanja založba. Portnoy ni bil prav nič navdušen nad Childovim skladateljskim sodelovanjem, saj ga je po njegovem mnenju bandu vsilila založba Elektra Records z enim samim namenom – željo po velikem radijskem hitu.

S »Peruvian Skies«, ki vsebuje družbenokritično besedilo o otroškem izkoriščanju oziroma pedofiliji, je Petrucciju uspelo ustvariti prvo Dream Theater klasiko na tem albumu. Počasnemu začetku sledi prehod v melanholično sekcijo s številnimi zanimivimi kitarskim variacijami, medtem ko je tokrat v ospredju predvsem LaBriejevo petje z izjemnim emocionalnim pečatom. Približno na polovici skladbe nastopi prehod v udarno sekcijo z nasršenimi kitarskimi pasažami in masivnimi bobnarskimi prehodi, medtem ko v nadaljevanju sledi krajši inštrumentalni jam z norimi improvizacijami. Tovrstno, tehnično visoko profilirano stanje traja vse do udarnega in obenem melodičnega zaključka.

»Hollow Years« je preprosta, vendar nadvse prijetna Petruccijeva balada z nežnimi akordi na akustični kitari, kjer vnovič zablesti LaBrie z imenitno vokalno predstavo, medtem ko Sherinian poskrbi za čudovite simfonične aranžmaje. To je ena izmed redkih preprostih, vendar obenem visoko emocionalnih in srčnih Dream Theater skladb, ki negirajo trditve nekaterih kritikov, da gre za skupino, ki kljub osupljivemu tehničnemu znanju, impresivnim skladateljskim veščinam in sposobnosti igranja praktično vsega kar se jim zaželi, trpi za pomanjkanjem duše.

Pospešeno tempirani »Burning My Soul« je precej bolj mračna in metalsko naravnana kompozicija z razdraženimi bas linijami, brezkompromisnimi kitarskimi pasažami ter ognjevitimi bobnarskimi stampedi. LaBrie to pot ubere nekoliko bolj epski in jeznoriti pevski pristop, ki doživi vrhunec v pompoznem refrenu. Inštrumental »Hell’s Kitchen« je naphan s številnimi domiselnimi kitarskimi variacijami in subtilnimi simfoničnimi aranžmaji, medtem ko je ritmična intenziteta nenehno na izborni ravni. Petrucci si to pot privošči ogromno prostora za svoje dih jemajoče kitarske akrobacije.

»Lines In The Sand«, eden izmed boljših dosežkov na »Falling into Infinity«, je dvanajstminutni ep, ki se odpre Sherinianovo sintetizatorsko solažo in Petrrucijevim temperamentnim improviziranjem, čemur sledi prehod v razburkano in udarno sekcijo sredi katere band stopnjuje dramatično atmosfero. Tokrat LaBrieja na dodatnem vokalu pri posameznih verzih spremlja gostujoči pevec Doug Pinnick (King’s X), ki s svojimi pevskimi izlivi vnese tudi kanček soula. V enem izmed verzov je tudi omenjen neuporabljeni, prvotno predlagani naslov tega albuma, se pravi ‘Stream of Consciousness’. Dream Theater ne bi bili Dream Theater, če si med inštrumentalnimi sekcijami ne bi privoščili intenzivnih in naelektrenih improvizacij, kjer vsak član dobi dovolj prostora za dokazovanje lastnih virtuoznih veščin.

»Take Away My Pain« je kakovostna power balada s prijetno atmosfero na račun subtilnih klaviaturskih in kitarskih aranžmajev, dinamičnih ritmičnih nians ter LaBriejevega petja v katerega vloži praktično celoten emocionalen potencial. Tovrstna dela so morda odbijala tradicionalne metalce, vendar so zato skupini prinesla spoštovanje številnih žanrsko neobremenjenih glasbenih gurmanov, ki si poprej niso bili povsem na jasnem glede Dream Theater kot skupine s srcem in dušo.

»Just Let Me Breathe«, Portnoyev skladateljski dosežek, je spet nekoliko bolj ‘tradicionalna’ Dream Theater stvaritev z bolj poudarjenimi metalskimi in eksperimentalnim trenutki, kjer ne manjka brutalnih pasaž in divjih bobnarskih prehodov, medtem ko Sherinianove vmesne improvizacijske kaprice tej udarni skladbi vnesejo izdatno mero zabavne lucidnosti. V zaključnem delu se band zaplete v divji inštrumentalni jam, medtem ko LaBrie s svojo energično vokalno predstavo pomaga vzdrževati visoko intenzivno vzdušje. »Anna Lee« je LaBriejeva ljubezenska balada, podložena na prefinjene klavirske aranžmaje ob ganljivih kitarskih pasažah, medtem ko pevski odličnik na dramatičen način vnovič posreduje številne raznovrstne emocije. Petrucci se nato v zaključnem delu izkaže z melanholično kitarsko solažo, ki še poglobi intenzivno atmosfero.

S trinajstminutnim epom »Trial of Tears«, razdeljenim v tridelno suito, je Myung ustvaril glavnega kandidata za naziv najboljše kompozicije na »Falling into Infinity«. Tu Dream Theater nadvse uspešno izgradijo most med progresivnim metalom in progresivnim rockom. Ambientalnemu, skorajda hipnotičnemu uvodu s številnimi disonantnimi zvoki sledi prehod v ritmično počasno sekcijo, kjer LaBriejev vokal postopoma izgrajuje napeto atmosfero. Odlični refren s krasnim, simfoničnim aranžmajem poskrbi za ambientalni klimaks tega sijajnega epa in polnokrvne Dream Theater klasike. Temu sledijo številni kompleksni inštrumentalni trenutki, kjer si Petrucci sredi fusionistične sekcije privošči popoln solistični odklop, medtem ko njegovi kompanjoni ne zaostajajo pri bravurozni demonstraciji svojih visokih tehničnih veščin. Zaključek epa je baladno usmerjen z melanholično melodijo na kitari ter klavirju ter kar se da čustvenim LaBriejem, medtem ko Sherinian in Portnoy na svoja specifična načina za veliki finale vse skupaj še enkrat inštrumentalno dodobra začinita.

»Falling into Infinity« je bržkone najbolj spregledan album dosedanje Dream Theater diskografije, ki se v resnici uvršča med elito njihovih dosežkov, čeprav zahteva nekoliko več časovnega vložka in žanrske odprtosti. Njegova smola je bila predvsem v tem, da je bil slogovni odmik ob izidu preveč šokanten za tradicionalno bazo privržencev in da je izšel med dvema mojstrovinama, »Awake« ter »Metropolis Pt. 2: Scenes from a Memory« (1999). »Falling into Infinity« je sicer ob izidu komercialno pogorel po celi črti in Portnoy se še danes huduje nad založbo Elektra Records, Kevinom Shirleyem ter Desmondom Childom, saj bi album po njegovem brez njihovega vmešavanja izpadel popolnoma drugače, vendar pri tem zagotovo ne more zanikati, da gre za povsem specifičen izdelek njihove celotne diskografije, ki je bandu prinesel številne nove simpatizerje izven tradicionalne baze privržencev.

avtor: Peter Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10


Dream Theater – Hollow Years (uradni video)

Seznam skladb:
1. New Millennium (8:20)
2. You Not Me (4:58) 
3. Peruvian Skies (6:43) 
4. Hollow Years (5;53) 
5. Burning My Soul (5:29) 
6. Hell’s Kitchen (4:16) 
7. Lines in the Sand (12:05) 
8. Take Away My Pain (6:03) 
9. Just Let Me Breathe (5:28) 
10. Anna Lee (5:51) 
11. Trial of Tears (13:07) 
– a) It’s Raining 
– b) Deep In Heaven 
– c) The Wasteland

Zasedba:
James LaBrie – vokal
John Petrucci – kitara, spremljevalni vokal
Derek Sherinian – klaviature, spremljevalni vokal
John Myung – bas kitara, chapman stick
Mike Portnoy – bobni, spremljevalni vokal

GOSTUJOČI GLASBENIK:
Doug Pinnick – spremljevalni vokal na “Lines in the Sand”

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X