Dream Theater : The Astonishing

0 22

Založba: Roadrunnner Records
Datum izida: 29.01.2016
Produkcija: John Petrucci
Dolžina albuma: 130.23 min
Zvrst: Progressive Metal


Dvojni konceptualni album »The Astonishing« je najbolj ambiciozni projekt v dosedanji zgodovini ameriških progmetalskih prvakov Dream Theater. Tako ambicioznega podviga se niso lotili že vse od konceptualne mojstrovine »Metropolis Pt. 2: Scenes From a Memory« (1999), ki po mnenju velikega dela privržencev ostaja njihov ultimativni dosežek. Z »The Astonishing«, ki je dolg več kot dve uri, so Dream Theater spet poskusili nekaj novega in prvič do zdaj uporabili prave orkestralne aranžmaje, saj jim je na pomoč priskočil filharmonični orkester iz Prage. Idejni tvorec »The Astonishing« distopičnega koncepta o nadzorovani družbi prihodnosti, kjer je prava glasba prepovedana s strani tiranskega policijskega režima proti kateremu se upira le peščica upornikov, je bil kitarist John Petrucci, ki je skupaj s klaviaturistom Jordanom Rudessom napisal vso glasbo, ki povezuje posamezna dejanja te precej kompleksne zgodbe. Petruccija so pri snovanju koncepta navdihnili različni klasiki znanstvene-fantastike, obenem pa je šlo za njegov obračun oziroma posmeh sodobni družbi, kjer pospešena, digitalno naravnana avtomatizacija vse bolj nadomešča normalne medčloveške odnose. Obenem se je Petrucci posmehnil moderni glasbeni industriji, kateri je dobra in nežaljiva glasbena vsebina zadnja briga, medtem ko ljudi na vsakem koraku pita z ‘antiglasbo’.

Žal Petruccijev koncept, kljub pohvalnemu motivu, ki ga je gnal pri njegovem pisanju, ni nikakršna mojstrovina, ampak gre za precej naivno (‘za lase privlečeno’) zgodbo s popolnoma neverjetnimi preobrati in tipičnim ‘hollywoodskim’ srečnim koncem. Bolj kot na ZF klasiko v slogu ‘1984’, ‘Matrica’ ali ‘Vojna zvezd’ spominja na kakšno otroško animirano pravljico kot je bila demimo stara jugoslovansko-ameriška risanka ‘Čudežni gozd’, kjer se zlobni in grdi Kaktus car s pomočjo čudežnega napoja na koncu spremeni v prijaznega in pravičnega vladarja, nakar so vsi srečni in zadovoljni. Kratek povzetek zgodbe gre nekako takole: v daljni prihodnosti je severovzhodnemu delu nekdanjih ZDA zavladal distopični Veliki severnoameriški imperij, kjer je prepovedana vsaka glasba, medtem ko nad glavami prebivalcev letijo nadzorovalne mehanske naprave NOMACS (Noise Machines). Njihov elektronski zvok je edini vir zabave zasužnjenih podanikov brutalnega severnoameriškega imperija. Slednjemu s tiransko roko vlada lord Nafaryus, katerega največji ponos je njegova lepa hči, princesa Faythe. Slednja se zaljubi v ikono uporniškega gibanja Gabriela, ki poseduje redek dar ustvarjanja in igranja glasbe s katero navdihuje zasužnjeno prebivalstvo.

Nafaryus, ki ima v resnici precej bolj mehko srce kot se to zdi glede na njegov brutalni, fevdalistično-policijski režim, po nenapovedanemu ogledu koncertnega nastopa uporniške ikone in po koncu začetne ganjenosti, kmalu ugotovi, da bi Gabriel lahko ogrozil njegovo vladavino, zato se ga poskuša na vsak način znebiti, pri čemer se v zaroto vplete tudi njegov precej zoprni ter stremuški sin, princ Daryus, ki si obupno želi očetove naklonjenosti. Slednji med lovom za vodjo upornikov ubije Gabrielovega brata Arhysa ter po nesreči, potem, ko je mislil, da se mu približuje njegov glavni nasprotnik, hudo rani svojo sestro Faythe. Na koncu mu razjarjeni Gabriel z oglušojočim krikom odvzame sluh ter na prošnjo obupanih staršev uporabi svojo moč, da pozdravi umirajočo Faythe. Slednja se popolnoma pozdravi, nakar z Gabrielom srečno zaživita skupno življenje ter vzgajata Arhysevega sina, medtem ko se ganjeni imperator Nafaryus od tedaj naprej osebnostno popolnoma spremeni ter postane moder in pravičen vladar. Glasba je od tedaj naprej spet dovoljena, medtem ko so NOMACS naprave za vedno odstranjene iz imperija in se veselo rajanje lahko prične. Še sreča, da je Petrucci veliko boljši glasbenik in skladatelj kot pisatelj, če ne bi bil končni rezultat bržkone pomilovanja vreden, tako pa je treba priznati, da njegova in Rudessova glasba večinoma prepričljivo povezuje posamezna dejanja tega nič kaj inovativnega in globokoumnega koncepta. Mimogrede, prvi glasbenik, ki je prišel na idejo za konceptualni album o distopičnemu svetu, kjer je glasba najstrožje prepovedana, je bil nihče drug kot legendarni Frank Zappa z mojstrovino »Joe’s Garage« (1979).

Pevca Jamesa LaBriea je doletelo še posebno zahtevno delo, saj je svoj vokal moral prilagajati različnim likom iz koncepta potem, ko so se člani skupine odločili, da ne bodo na pomoč klicali različnih pevskih ‘asistentov’, ki bi se vživeli v določene vloge. Lahko se reče, da je LaBrie, ki je skozi celoten album poje v izjemni formi, svojo težko nalogo izvrstno opravil. Dejstvo, da je »The Astonishing« izšel manj kot eno leto po ambicioznemu, dvojnemu albumu še ena znamenite metalske skupine ni ostalo spregledano. V primerjavi z »The Astonishing« pa je aktualni Iron Maiden dosežek »The Book of Souls« (2015) na ravni ‘otroškega vrtca’ in v medsebojni primerjavi izpade kot ‘sveta preproščina’, kar se tiče aranžerske in ritmične kompleksnosti ter dovršenosti tako, da vsakršne pretirane primerjave obeh albumov, razen tega, da sta obe skupini pri svojih sila ambicioznih načrtih nekoliko pregoreli, odpadejo.

»The Astonishing« je odigran v prepoznavnem, visokokompleksnem, vendar pretežno melodičnem Dream Theater slogu, ki večinoma vsebuje ‘rep in glavo’ ter kakršnega gojijo od prihoda bobnarja Mikea Manginija v band. Večina del je nekje vmes med progresivnim metalom in progresivnim rockom, pri čemer ne manjka melanholičnih balad (teh je celo še preveč), pa tudi nekaterih trših trenutkov z napadalnimi metalskimi rifi. Ritem linija sicer izjemne naveze med basistom Johnom Myungom in Manginijem, je tokrat skozi večino del za spoznanje nekoliko bolj v ozadju kot ponavadi, kar bo nekatere nekoliko razočaralo, amapak po drugi strani sta oba virtuoza povsem merodajno opravila svoje naloge.

V ospredju so večino časa Petruccijeve kitarske vragolije, katere bolj ali manj uspe nekako brzdati, da vse skupaj ne preide v popolno solistično kolobocijo, kot se je rado pripetilo na nekaterih preteklih albumih, in kompleksni simfonični aranžmaji na čelu z Rudessovimi klaviaturskimi orgijami, ki so včasih celo za že ‘vsega hudega’ vajene privržence nekoliko preveč po egocentrično napumpane. Tovrstna Rudessova praksa sicer ni pretirano presenečenje, pravzaprav je bilo to že skorajda pričakovano, ampak vseeno gre za rahlo razočaranje, potem, ko je na prejšnjih dveh Dream Theater dosežkih že začel kazati ugodne znake ekipnega duha, subtilnosti in uravnoteženosti.

Pompozni orkestralni aranžmaji so tokrat v navezi s kitarskimi in klaviaturskimi vratolomijami gonilna sila večine del, kar velja že za uvodno inštrumentalno melodramo »Dystopian Oveture«, ki spominja na filmsko glasbo v domeni hollywoodske produkcije. Brez Petruccijevih in Rudessovih hiperaktivnih variacij bi lahko bila ta skladbda uporabljena za zvočno zaledje kakšnega filmskega epa. Na melodično-bombastičnem »The Gift of Music« se odlično izkaže LaBrie, ki svoj mogočni pevski pristop lepo združi z melodičnimi kitarsko-klaviaturskimi pasažami, medtem ko mu družbo v ozadju delajo zborovske vokalne harmonije. Seveda Dream Theater ne bi bili Dream Theater, če zadev v zaključnem delu ne bi zakomplicirali s kompleksnimi improvizacijami, ki pa na srečo ne razrušijo ogrodja te zelo dobre kompozicije. Pozitivistični »The Answer« vsebuje zelo lep akustičnokitarski oziroma klavirski aranžma, medtem ko LaBriev vokal tokrat dobi dovolj prostora, da se razživi v polnem sijaju.

»A Better Life«, kjer je prvič predstavljena brutalna militantnost zatiralskega režima, je poln dramatičnih časovnih preobratov in pevske melodrame, medtem ko je v ospredju epski motiv. »Lord Nafaryus«, kjer je ovekovečen precej nestanovitni Nafaryus, ki pod krinko neizprosnosti in zapetosti skriva mehko srce, vsebuje mračno atmosfero in skorajda kaotične ritmične preobrate, medtem ko hitro zavladajo melodične harmonije. Zaradi tega, ker se kmalu izve, da Nafaryus ni noben zlobni ‘bavbav’, katerega bi se bilo treba bati, temveč zgolj ujetnik lastne dogmatičnosti in ponosa, dramatično sporočilo ter temačna atmosfera nekako ne prideta do pravega izraza. »A Saviour in the Square«, ki predstavlja trenutek, ko Gabriel pred uporniki priredi solističen koncert, vsebuje razposajeno uvodno kitarsko solažo, pri čemer se ni mogoče znebiti občutka, da je Petrucci del sebe prelil v Gabrielov lik. Vzdušje postane občutno bolj temačno, ko se vključi LaBrieov vokal, kar predstavlja trenutek, ko se na sceni pojavi Nafaryus s svojo družino in spremstvom.

»When Your Time Has Come« vsebuje sintetizatorske variacije, ki spomnijo na zlato ero neo-prog rocka, nakar vse skupaj zamenjajo klavirsko-orglarske harmonije, medtem, ko je LaBrieov vokal vnovič glavni vir prevladujoče melodične usmeritve. »Act of Faythe«, kjer se Gabriel prvič sreča s princeso Faythe, je nekoliko preveč pocukrana ljubezenska balada, da ne bi za seboj pustila saharinskega priokusa. »Three Days«, nenaden trenutek popolnega ambientalnega preobrata, je spet nekoliko bolj udarna in mračna kompozicija z nabrušenimi kitarskimi pasažami in prepričljivim LaBrieovim vokalnim kameleonstvom, medtem ko prepričljivo ‘odigra’ več različnih vlog. Na »Brother, Can You Hear Me?« po uvodni vojaški koračnici zavladajo mogočne simfonične harmonije ter dramatične klavirske pasaže, kjer LaBrie poskrbi za svojo najbližjo možno imitacijo Freddieja Mercurya.

»A Life Left Behind«, ki nenehno pluje nekje vmes med energičnim progmetalskim energetskim katalizatorjem in simfonično usmerjeno, melanholično balado, vsebuje številne kompleksne klaviaturske variacije in še eno odlično LaBrieovo pevsko predstavo. »Ravenskill«, eden izmed mnogih pompoznih »The Astonishing« trenutkov, se bohoti od melodramatičnih  aranžmajev in udarnih kitarskih pasaž, medtem ko vnovič prevladujejo melodične harmonije na krilih imenitnega petja kanadksega pevskega prvaka. »Chosen« je še ena klavirsko usmerjena, vrhunsko odpeta balada, katerih na tem albumu zlepa ne primanjkuje. Ta je za spremembo manj pocukrana na račun Petruccijeve dolgometražne, vendar nevsiljive in ravno prav subtilne kitarske solaže.

»A Tempting Offer« je naslednji preobrat v mračnejše vode s številnimi dramatčnimi orkestralnimi trenutki. Podobno velja za »The X Aspect«, ki bo všeč številnim dolgoletnim privržencem, čeprav vsebuje kratki zaključni aranžma z dudami, ki izvira iz škotske ljudske glasbe. Epski »A New Beginning« je eden izmed boljših »The Astonishing« trenutkov, čeprav na trenutke že skorajda pretirano spominja na ‘epski hollywoodski metal’ v slogu italijanskih simfometalskih ‘vitezov’ Rhapsody of Fire. Prvo dejanje konceptualne odisejade se zaključi z »The Road to Revolution«, ki je prepojen z dramatičnimi simfoničnimi aranžmaji, medtem ko vse skupaj povezuje epsko in eklektično petje za kakršnega si LaBrie zasluži vse čestitke.

Drugo dejanje tega obsežnega koncepta oziroma drugi disk se odpre z orkestralnim inštrumentalom »2285 Entr’acte«, kateremu sledi odlični »Moment of Betrayal«, ki je celo eden izmed najboljših dosežkov katere so Dream Theater ustvarili v zadnjih nekaj letih, saj je ravno dovolj kompleksen, udaren in nepretenciozen, da z vso močjo zasijejo vsi najboljši zvočni elementi progmetalskih prvakov. »Heaven’s Cove«, ki je popeljan skozi subtilne akorde akustične kitare ob spremljavi zborovskih vokalnih harmonij, se ponaša s skrivnostnim vzdušjem. Prvi del kompozicije je popolnoma simfoprogrockovski, nakar sledi progmetalsko nadaljevanje. »Begin Again« je še ena prijetna, akustično usmerjena balada, katerih je na »The Astonishing«, čeprav nobena izmed njih ni slaba, že skorajda preveč. Zaključni motiv to pot izpade nekoliko preveč ceneno, saj spomni na glasbeno spremljavo za Pepelkin slavnostni sprevod skozi Disneyland. »The Path That Divides« je nekoliko resnejša in mračnejša stvaritev z dramatičnim zapletom, še eno epsko vokalno predstavo in bojnimi kriki. Na »The Walking Shadow« se LeBrie prepričljivo vživi v vloho pohlepnega morilca, princa Daryjusa, katerega kar razganja od krvoločnosti. »My Last Farewell« je melanholično-udarni trenutek, kjer se morilec Gabrielovega brata prepozno zave in kesa svojih dejanj potem, ko skorajda ubije lastno sestro.

»Losing Faythe« je še ena ljubezenska power balada, medtem ko je »Whispers On The Wind« zgolj njeno dopolnilo »Hymn Of a Thousand Voices« je za Dream Theater povsem neobičajen eksperiment, saj vsebuje godalni, folk rock aranžma in zborovske vokalne harmonije. »Our New World« je še ena pozitivistična skladba, ki je bližja (neo)progresivnemu rocku kot progresivnemu metalu ter ena izmed tistih, ki bo verjetno polarizirala bazo Dream Theater privržencev na račun neobičajno veselega ozračja. Album se zaključi z naslovno skladbo, se pravi »Astonishing«, ki je zgrajena kot nekakšno ‘končno razodetje’, čeprav gre v osnovi, kljub nekaterim zanimivim zvočnim vložkom, za še eno ljubezensko balado z močnim orkestralnim zaledjem, katerih na albumu res kar mrgoli.

»The Astonishing«, je nedvomno še en Dream Theater album, ki bo razdelil mnenja njihovih privržencev, saj ga bodo nekateri ‘kovali v zvezde’ na račun izjemno bogate in z orkestrom oplemenitene, kompleksne zvočne podobe z nekaterimi briljantnimi trenutki, medtem ko se bodo drugi zgražali nad njegovo pretencioznostjo, razvlečenostjo in plitkim konceptom. Petruccijeva konceptualna odisejada o distopično-futuristični tiraniji, kjer je prepovedana vsakršna glasba kot celota vsekakor ni enostaven poslušalski zalogaj, saj zahteva izjemno zbranost. Resnica o kvaliteti albuma je nekje vmes, saj »The Astonishing« sčasoma, potem, ko poslušalec vanj vloži dovolj časa, vendarle ‘zleze pod kožo’ in nagradi tovrstno potrpežljivost, vendar obenem tudi ni nikakršna mojstrovina, čeprav si to obupano želi postati oziroma je Petrucci investitiral praktično vse, da bi njegov band ustvaril še eno izmed svojih klasik. Morda bi mu to tudi uspelo, če bi »The Astonishing« skrajšali na en disk in odstranili določena zvočna ‘mašila’, ki vse skupaj pretirano raztegnejo, tako pa je končni rezultat ‘zgolj’ zelo dober album, ki bi lahko bil še boljši, če se ne bi Dream Theater opijanili s pretirano ambicioznostjo, katera se je na koncu izkazala za dvorezen meč.

avtor: Peter Podbrežnik
ocena: 8.5 / 10


Dream Theater – The Gift Of Music (uradni video)

Seznam skladb:
ACT I
1. Descent Of The Nomacs (1:11)
2. Dystopian Overture (4:51)
3. The Gift Of Music (4:00)
4. The Answer (1:53)
5. A Better Life (4:39)
6. Lord Nafaryus (3:28)
7. A Savior In The Square (4:14)
8. When Your Time Has Come (4:19)
9. Act Of Faythe (5:01)
10. Three Days (3:44)
11. The Hovering Sojourn (0:28)
12. Brother, Can You Hear Me? (5:11)
13. A Life Left Behind (5:49)
14. Ravenskill (6:01)
15. Chosen (4:32)
16. A Tempting Offer (4:20)
17. Digital Discord (0:48)
18. The X Aspect (4:13)
19. A New Beginning (7:41)
20. The Road To Revolution (3:35)

ACT II
21. 2285 Entr’acte (2:20)
22. Moment Of Betrayal (6:12)
23. Heaven’s Cove (4:20)
24. Begin Again (3:54)
25. The Path That Divides (5:10)
26. Machine Chatter (1:03)
27. The Walking Shadow (2:58)
28. My Last Farewell (3:44)
29. Losing Faythe (4:13)
30. Whispers On The Wind (1:37)
31. Hymn Of A Thousand Voices (3:39)
32. Our New World (4:25)
33. Power Down (1:25)
34. Astonishing (5:51)

Zasedba:
James LaBrie – vokal
John Petrucci – kitara
John Myung – bas kitara
Jordan Rudess – klaviature
Mike Mangini – bobni, tolkala

GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Eric Rigler – škotske dude na “The X Aspect”
Praški filharmonični orkester 

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X