Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Nucleus
Založba: Vertigo Records
Izid: year
Trajanje: 40:46
Ocena: 4.5/5
Nucleus so bili britanski pionirji jazz rock fusiona in kultna skupina, ki je bila zaradi redne izmenjave članov, usodno povezana z bolj razvpitimi prvaki Canterburya Soft Machine. Svojo ustvarjalno pot, ki je trajala od leta 1969 do 1985, so začeli kot otrok svojstvenega trobentača Iana Carra, nekdanjega člana zasedbe Rendell-Carr Quartet in strastnega ljubitelja legendarnega Milesa Davisa. Carrova zaljubljenost v jazz fusion je vzcvetela v trenutku, ko je prvič slišal legendarni Davisov album “In a Silent Way” (1969). Svojo fascinacijo nad jazz fusionom je prenesel na britanska tla ter s tem postal eden izmed pionirjev te revolucionarne glasbene zvrsti.
Genialni trobentač je svojo zasedbo, katera se je pogostokrat predstavljala tudi kot Ian Carr’s Nucleus, izgradil na vrhunskih jazz glasbenikih kot sta bila bodoča Soft Machine člana, klaviaturist/oboist Karl Jenkins in bobnar John Marshall, bodoči Gilgamesh basist Jeff Clyne in saksofonist/flavtist Brian Smith. Največjega aduta zasedbe pa je predstavljal kitarski velemojster Chris Spedding, edini rocker med samimi jazzerji, ki je s svojimi nasršenimi rifi in vratolomnimi solažami v posamezne kompozicije vnašal lepo dozo težko rockerske potentnost, a obenem negoval tudi svojevrsten občutek za ritmično subtilnost. Spedding si je vzporedno z Nucleus izgradil tudi zanimivo samostojno kariero. Kasneje je ustanovil lastno zasedbo Sharks ter se uveljavil kot cenjeni priložnostni glasbenik z imeni kot so Bryan Ferry, Brian Eno, Roxy Music, Elton John, Nick Mason, Jack Bruce in Katie Melua. Znan pa je tudi kot producent zgodnjih demo posnetkov punk legend Sex Pistols.
Nedolgo po formaciji originalne zasedbe leta 1969 so si Nucleus prislužili prvo nagrado na prestižnem jazzovskem festivalu v Montreuxu. V tem času so bili vsaj za en korak pred vrstniki Sot Machine, kateri so se še levili iz nekdanje psihadelično rockovske kože. Medtem ko so bili Soft Machine rockerji, ki so se polagoma prelevili v mojstre jazz fusiona, so bili Nucleus (z izjemo Speddinga) jazzerji od glave do peta, ki so z naskokom odkrili čudoviti svet fusiona.
Njihov kultni prvenec s hudomušnim naslovom “Elastic Rock” nosi historičen pomen pri razvoju britanskega jazz rock fusiona, saj je nastal le mesec po Davisovi klasiki “Bitches Brew” (1970). Album je pristna inkarnacija prefinjenega povezovanja elementov jazza, progresivnega rocka in psihadelike z izobiljem inteligentnih improvizacij ter polno malho solističnih vložkov. Nucleus svoj občutek za kombinacijo dramatike in prefinjenosti uprizorijo že na otvoritvenem “1916”, kjer navdušijo z divjo bobnarsko solažo ter pogrebniško spremljavo trobente ob kateri zlahka nastane vzdušje arhaičnosti iz časov prve svetovne vojne.
Temu sledi odlična naslovna skladba, ki je nazorna predstavitev njihovega izvornega stila ter vsestranskih inštrumentalnih talentov. Na njem se med drugim poigrajo tudi z elementi psihadelike, katere spretno vnesejo med izvrstne improvizacije na basu ter pihalih. Carr s svojo trobento vnaša ustrezno mero subtilnosti, medtem ko Spedding poskrbi za zanj reprezentativno, izvirno kitarsko solažo. Navkljub visoki kompleksnosti ves čas ohranjajo lepo mero melodičnosti. “Striation” je kratka in togotna improvizacija, kjer dominirajo zvoki oboe, basa in kitare. Romantično-nostalgični “Taranaki”, kjer zacveti eksotično vzdušje, je eden izmed vrhuncev albuma na katerem navdušujejo energični zvoki pihal ob subtilni spremljavi klavirja ter sanjska solaža na akustični kitari.
“Twisted Track” dosledno opravičuje svoje ime, saj gre za vratolomni inštrumentalni vrtiljak prek norih improvizacij na pihalih, katerim se v nadaljevanju pridruži sočna kitarska solaža. Oba dela “Crude Blues” odražata izjemen smisel skupine za inštrumentalno fluidnost in čarobnost, predvsem v režiji Carrove trobente in Jenkinsovih klaviatur. Sledi nadaljevanje uvodnega “1916” s podnaslovom “The Battle of Boogaloo”, kjer nabrušeni, rockerski kitarski rifi sredi dominacije impulzivnih pihal in vsesplošne ritmične razgretosti poskrbijo za neusmiljeni bojni marš. “Torrid Zone”, katera je z več kot osmimi minutami najdaljša kompozicija na albumu, je pristna inkarnacija fusionistične perfekcije, kjer se v divjem plesu združijo elementi tradicionalnega jazza, progresivnega rocka in psihadelike. V tej strastni improvizacijski orgiji posebej navdušijo duhovita Carrova solaža na trobenti, Clyneov prefinjen občutek za melodično polaganje basovskih linij ter izjemna Smithova solistična predstava na saksofonu.
Sledi neposreden preliv v zasanjani “Stonescape”, kateri je grajen predvsem na Carrovi impulzivni solaži ter rahločutni klavirski spremljavi. “Earth Mother” je še ena prvovrstna fusionistična poslastica, z zasoljenimi kitarskimi rifi, pihalnimi duhovičenji ter odebeljenimi bas linijami, kjer ritmične improvizacije zavzamejo skorajda epske razmere. Za zaključno “Indijo Koromandijo” pa poskrbi veličastna Marshallova bobnarska solaža. “Speaking for Myself, Personally, in My Own Opinion, I think…” je do konca nabrušena kompozicija s ponorelo kombinatoriko med pihali, bobni in kitarskimi pasažami. Zaključek “Perspehone’s Jive” pa samo še učvrsti imenitnost skupine na področju prefinjene inštrumentalne fluidnosti ter potrdi izjemen smisel za grajenje temperamentnih melodij in ritmov.
Legendarni britanski pionirji jazz rock fusiona so že na svojem prvencu ponudili vrhunsko demonstracijo inštrumentalne fluidnosti, ritmične kombinatorike in pretanjenega občutka za grajenje nalezljivih motivov. Pod strogim, a pravičnim Carrovim vodstvom so v naslednjih letih izdali kopico imenitnih albumov na katerih so svojo svojstveno obliko jazz fusiona nenehno plemenitili ter nadgrajevali z vnašanjem novih in pogostokrat nepredvidljivih zvočnih elementov. “Elastic Rock” ostaja eden izmed njihovih vrhuncev in album, ki je odigral eno izmed ključnih vlog pri razvoju britanskega jazz fusiona. V britanskem progresivnem rocku je bilo v tistem času že kar nekaj skupin, ki so v svoji glasbi mešale elemente jazza in rocka. Med bolj znanimi so bili poleg Soft Machine še King Crimson, Van Der Graaf Generator in Colosseum. Vendar se je tisti pravi britanski jazz fusion, izven rockovskega okostja, rodil šele po izidu tega monumentalnega albuma.
Zasedba
Ian Carr – trobenta, rog
Karl Jenkins – električni klavir, oboa, klavir, bariton saksofon
Brian Smith – tenor in soprano saksofon, flavta
Chris Spedding – električna in akustična kitara
Jeff Clyne – bas kitara
John Marshall – bobni, tolkala
Produkcija
Peter King
Seznam skladb
1. 1916
2. Elastic Rock
3. Striation
4. Taranaki
5. Twisted Track
6. Crude Blues, Pt. 1
7. Crude Blues, Pt. 2
8. 1916- The Battle of Boogaloo
9. Torrid Zone
10. Stonescape
11. Earth Mother
12. Speaking for Myself, Personally, in My Own Opinion, I Think…
13. Persephone’s Jive
