Izvajalec: Metaphor
Založba: Trope Audio
Izid: year
Ocena: 4.2/5
Po dolgem premoru so se leta 2004 ameriški progresivni rockerji Metaphor odločili za povratek. Po izvrstnem izdelku Starfooted, ki je postal svojevrstna kultna klasika, so bila pričakovanja mnogih visoka. Mnogokrat se zgodi, da se iz teh pričakovanj ne izcimi nič dobrega. Koliko skupin je že ustvarilo en imeniten album, kateremu pa je sledil sila povprečen izdelek. Sodeč po tem kako zelo me je Starfooted navdušil, sem tudi sam bil dokaj skeptičen. Na Entertaining Thanatos se je tekstopisec John Mabry odločil, da se posveti pomembnemu vidiku življenja – smrti. Kot je že navada z Metaphor, je za pričakovati globoka, domiselna in včasih hudomušna razmišljanja o smrtno resnih temah.
Ko sem album poslušal prvič, sem bil hudo razočaran. Kje so tiste magične melodije, ki so krasile prvenec? Kje je tista spevnost in čarovnija? A večkrat, ko sem album slišal, bolj mi je bil všeč. Metaphor res znajo poslušalca potegniti v svojo glasbo. V vsaki skladbi je kopica zanimivih zasukov in tudi lepih melodij ne manjka. Verjetno se mi je sprva nekoliko čuden zdel bolj avantgarden pristop (podobno kot pri Gentle Giant), a se mi je kasneje ta vidik močno prikupil.
Že prva kompozicija pokaže, da to niso več tisti Metaphor iz časov Starfoted. Resda je zasedba praktično ista, a je zvok skoraj čisto drugačen. Več je prisotnosti avantgarde, melodije niso tako tekoče. Če bi sodil album le po prvi skladbi, ne bi dobil visoke ocene, a na srečo so sledeče skladbe mnogo boljše. Skladba Socrates se sprašuje o tem kaj se zgodi z nami (oziroma Sokratom), ko umremo. Ali so vsi tretirani enako, tako veliki misleci, kot največji bebci? Socrates morda res ni najbolj primeren začetek albuma, saj je po mojem to najslabša stvaritev, a v smislu koncepta in besedil je izbira logična. Sprva mi je precej presedala, vendar pa mi je nekako prirasla k srcu in čeprav še vedno menim, da gre za najšibkejši člen, pa to veliko pove o kvaliteti tega albuma.
Galatea že pokaže tisto pravo plat Metaphor. Glasba je precej bolj spevna in tekoča, a še dovolj razigrana. Besedila so ponovno izjemno pomembna. V tej zgodbi umetnik (Pygmalion) namreč ustvarja kip popolne ženske, ker ga zanima le telesna podoba in ne duševnost. Nad tem je Afrodita zelo jezna, zato se odloči, da kipu podari življenjsko energijo. Umetnik je vzhičen, ko vidi, da mu je, kot Frankensteinu, stvaritev oživela. A njegovo navdušenje ne traja dolgo, saj ga jezna “popolna” ženska kaj kmalu brcne v mednožje.
When It All Comes Together govori o tistem obdobju, ko v svetu ni vojen in se mora smrt načakati na nove žrtve. Tukaj lahko ponovno slišimo podobno čudovite trenutke kot na Starfooted. Nekaj res dobrih melodij, inštrumentalnih delov in avantgardnih preskokov poskrbi, da pesem deluje precej daljša kot v resnici je. S tem ne mislim, da se vleče, temveč da je strukturno bolj razvejana kot je to navada pri tako kratkih pesmih.
Raking The Bones temelji na petnajstem poglavju finske epske pesnitve Kalevale. Mati najde mrtvega sina in ga na vsak način želi oživeti. Mati naroči čebeli naj ji prinese nektar, da bo lahko njegova energija oživela sina. Mati nanj posiplje nektar in sin počasi oživi. Ko se zbudi pove, da je bil na lepem mestu in da je bil njegov počitek miren. Čeprav se vrne, nikoli ni več resnično živ, njegove misli so daleč.
Naslednja pesem je verjetno najbolj odštekana v zgodovini te zasedbe. Temelji na le eni avangardni melodiji in besedilih, ki temeljijo na črnem humorju. Nek gospod namreč skuša dopovedati, da ni dolgočasen in enoličen, kot dokaz pa naj ljudje pogledajo zbirko človeških kosti, ki jih ima na dvorišču.
Yes and No je do zdaj edina epska skladba, ki so jo možkarji spesnili. Besedila govorijo o upravičenosti umora v imenu religije. Glavni junak skuša v notranjem dialogu s Krišno ugotoviti ali je ubijanje ljudi, ki jih skušaš rešiti, upravičeno. Krišna ga prepričuje, da fizična smrt ne pomeni resnične smrti. Torej je sporočilo te kompleksne (glasbeno in lirično) skladbe, da božanstva storijo več škode kot dobrega. Yes and No je prava simfonična poslastica z veliko dobrimi zamislimi in lepimi melodijami. Tukaj je manj avantgardnih idej kot sicer, drugi del kompozicije pa temelji na melodiji Gustava Holsta. Zame je to najboljše delo na albumu in bi ga celo lahko postavil ob bok tistim iz Starfooted.
Zadnja skladba se spet sprašuje o tem kaj obstaja po smrti in je ponovno polna čustvenih predelov. Na koncu je ponovno prisoten saksofon, ki ploščo popelje do lepega zaključka.
Že takoj od začetka se vidi, da melodije ne bodo tako prijetne kot so bile na Starfooted. A to lahko Metaphor štejemo v njihovo dobro. Niso se namreč želeli ponavljati. Sam se bi imel nič proti, če bi ustvarili še en Starfooted, a bi verjetno vse skupaj lahko izpadlo zelo neposrečeno. Če bi se lotili ustvarjanja podobnega izdelka, bi se kaj kmalu lahko kaj izjalovilo in bi nastala prava polomija. Na koncu vendarle pridem do zaključka, da je bolje ustvariti nekaj novega in svežega, čeprav s tem tvegaš, da boš izgubil tiste, ki jih je prvi album navdušil.
Glasba na Entertaining Thanatos je kar precej izvirna. Na Starfooted je precej bolj opazen Genesis vpliv, tukaj pa so se že postavili na svoje noge. Še vedno je veliko Genesis zvijač (mellotron, kitara,…), a te niso več tako očitne. Zanimivo je, da včasih zvenijo tudi kot Van Der Graaf Generator, še posebej, ko je prisoten saksofon (na skladbi Raking The Bones), včasih tudi kot Gentle Giant (med bolj odštekanimi deli in večglasnim petjem). Če bi trdil, da Metaphor te vplive le kombinirajo, bi bil krivičen. Dosti imajo tudi svojih idej kar se tiče zvoka in struktur, tako da se v nobenem trenutku ne zdi, da je kaj bilo ukradeno od druge skupine.
Pevec John Mabry se je zopet izkazal z izjemnimi besedili. Zame nedvomno spada med najboljše tekstopisce v sodobnem simfoničnem/neo progu. Mnogokrat se loti religioznih tem, a za razliko od nekaterih bolj znanih izvajalcev, kot je na primer Neal Morse, se Mabry zna na račun religije tudi pošaliti in biti tudi kritičen, čeravno na zelo metaforičen in včasih duhovit način. Njegov glas verjetno marsikomu ne bo všeč (meni je), a tistim, ki poznajo bolj znane Echolyn, bo pomagala informacija, da njegov glas spominja na Raya Westona. Sprva se mi je zdelo, da njegova besedila niso skladna z glasbo, kot da bi skušal v kratek čas natlačiti preveč informaciji. Vendarle sem spoznal, da verjetno gre za zavesten poskus bolj avantgardnega načina skladanja, saj so tudi preostali vidiki albuma bolj avantgardni. Kitarist v solažah zopet uporablja tipičen Hackettovski slog, kar me sploh ne moti, saj menim, da je Hackettov slog eden najbolj prijetnih. Na tem albumu imajo Metaphor novega basista, ki se izkaže z nekaterimi dobrimi linijami. Spoonerjev slog je ponovno klasično Banksovsko zadržan, a kljub temu imeniten. Ni potrebno vedno igrati na vso moč, kot je to navada pri mnogih neo skupinah, ki skušajo posnemati hitre poteze Ricka Wakemana. Tokrat sta bobnarja kar dva. Bob Koehler se je uradno že poslovil od skupine, a na dveh skladbah kljub temu še igra. Bobni so najmanj opazen inštrument na albumu. Menim, da je včasih dobro, da se bobnarji ne izpostavljajo preveč in igranje podredijo skupini. Gotovo je to eden takšnih trenutkov.
Entertaining Thanatos je pokazal, da zasedba Metaphor še diha in da senca Starfooted ne bdi več nad njimi. Zaslužijo si vse pohvale, ker se niso ponavljali in so kljub temu znali ustvariti album, ki te, podobno kot Starfooted, s svojimi čari posrka vase. Melodije v glavnem niso tako kvalitetne kot na prvencu, a takšnega albuma kot je Starfooted se ne ponovi kar tako. Mislim, da bo Starfooted vedno merilo za vse njihove ostale albume in da nikoli več ne bodo dosegli takšnih višin (resnično upam, da se motim). Kljub temu pa se od Metaphor lahko nadejamo dobrim stvarem in Entertaining Thanatos nedvomno spada med te. Album in skupina, ki sta močno podcenjena.
Zasedba
John Mabry – glavni vokal, akustična kitara
Marc Spooner – klaviature, spremljevalni vokal
Malcolm Smith – električne in akustične kitare, kitarski sintetizator, flavta, spremljevalni vokal
Jim Andreson – bas
Gostje: Jeff Baker – bobni (vse skladbe, razen 1 in 3), Bob Koehler – bobni (1 in 3), Tony Abena – saksofon (4 in 7), Tony Abena, Bob Acosta, Brooks Gregory, Ernest Herrera (The Hitmen Horns) – pihala (1)
Produkcija
Metaphor
Seznam skladb
1. Socrates (7:59)
2. Galatea 3.3 (7:43)
3. When It All Comes Together (4:17)
4. Raking the Bones (7:43)
5. Call Me Old and Uninspired or Maybe Even Lazy and Tired, but Thirteen Heads in the Backyard Says You’re Wrong (3:31)
6. Yes and No (17:49)
7. Wheel of the World (7:55)
