Kraj: Vrba na Koroškem (Velden Am Wörthersee) / Bluesiana Rock Cafe / Avstrija
Datum koncerta: 15.04.2013
Število obiskovalcev: 170
Cena karte: 36,00€ (z rezervacijo) / 39,00€ (na dan koncerta) / 29,00€ (za študente)
Kar nekaj časa je minilo od zadnjega obiska Sardinasa v Bluesiani. Nekoč stalni obiskovalec tega avstrijskega kluba, celo večkrat na leto se je imel navado oglasiti, se je v letu 2012 pri svojih svetovnih popotovanjih dobesedno pozabil ustaviti v prikupni destinaciji avstrijske koroške, tako da smo ga nazadnje videli novembra 2011. Kar dolg premor je seveda napovedoval še toliko bolj goreč koncert in tudi tokrat obiskovalci Bluesiane nismo bili razočarani.
O Bluesiani je bilo povedanega in napisanega že toliko, da je škoda ponovno izgubljati besede – preprosto treba jo je obiskati, videti in doživeti. In podobno velja tudi za koncert Erica Sardinasa. Noben posnetek, pa naj bo zvočni ali pa video, ne more nadomestiti občutkov, ki jih iz občinstva skupaj s svojo prijateljico »dobro« kitaro izvablja ta veliki črni Američan.
Eric Sardinas je začel brenkati po strunah s šestimi leti. Čeprav levičar se je naučil kitaro igrati kot desničar, kar gotovo ni bila preprosta naloga, a je najbrž prav to dodalo nekaj posebnih iskric pri njegovem igranju. Že kot fantič se je zgledoval po legendah bluesa in r’n’b-ja, tem zvokom pa je ostal zvest ves čas svoje kariere. Prepoznan je predvsem kot kralj resonančne (slide) kitare, ki daje njegovim pesmim poseben prizvok.
Klub se je počasi a vztrajno polnil. Obiskovalci so se radovedno ozirali po postavljeni opremi na odru in z zanimanjem fotografirali eno izmed resonančnih kitar na odru. Če je kdo prišel pogledat efekte, ki bi jih veliki mojster lahko uporabljal, so se mu usta gotovo potegnila od razočaranja – Eric namreč pri svojih kitarskih podvigih občasno uporablja samo wah-wah pedal. A je s kovinskim slide-om na mezincu in svojim načinom trzanja zmožen iz svojega dobra potegniti kar najbolj nenavadne zvoke in tone.
Ob pol desetih smo končno dočakali Ericom prihod na oder. S kavbojskim klobukom na glavi, seveda. In, kar je najpomembneje, s kitaro za vratom. Eric ni človek mnogih besed – vedno in povsod je dajal prednost glasbi. Tudi tokrat je po skromnem pozdravu kar takoj popraskal po svojih strunah. Po uvodnem brenkanju, ki ga je Sardinas izkoristil tudi za dokončno uglasitev vseh strun, sta se mu s svojimi instrumenti pridružila tudi člana Big Motor – nepogrešljivi Lavelle Price na bas kitari in novinec Bryan Keeling na bobnih. In tako se je začelo z Worried mind blues. Publika je navdušeno takoj prešla v gibanje v ritmu, Eric pa jih je pri tem še spodbujal s svojim poplesavanjem po odru. Kar brez premora se je pesem zlila v naslednjo – Flames of love. Poskočnost se je nadaljevala, Eric je zavzel oder in se s kitaro prestavljal sem ter tja, da ga je bilo kar težko slediti. Ozračje se je hitro segrevalo in pot je iz Sardinasovih rok tekel v potokih. Kmalu pa niso bile mokre samo roke, ampak kar celo telo in lasje. A to ga ni niti ustavilo niti umirilo. Poln energije je nadaljeval z živahno I can’t be satisfied, k čemur se je publika pridružila s poskakovanjem in ploskanjem. Ericovi prsti so spretno prebirali strune, močna levica pa je konkretno ukrivljala napeto kovino na vse strani. Tudi spremljajoča Price in Keeling nista zaostajala za svojim matadorjem, ki pa je dal vsem dobro vedeti, da je zavzel areno s spretnimi solo vložki. In ko je bila publika tako na vrhuncu evforije, je bil seveda čas za nepogrešljivo Get down to whiskey, ki jo je občinstvo popestrilo s svojim pripevanjem. Eric je s svojo mimiko nekaj časa vzpodbujal poslušalce h glasnemu petju, trenutek zatem pa spet zaprl oči in zapadel v svoje igranje, tako da kar nekaj časa ni registriral obiskovalca, ki se ga je usmilil in mu iz šanka prinesel kozarec viskija ter mu ga molil pod nos. Ko se je Eric končno zavedel, je prijel kozarec, ga povohal, poznavalsko prepoznal, Jack Danielsa, se požrtvovalnemu gostu zahvalil, spil viski na dušek in nemoteno igral ter pel dalje. Po velikem aplavzu se je Eric vendarle odločil nekoliko umiriti sceno, izključil je kitaro, vanjo usmeril mikrofon, sam na nekoliko sklonjen značilno zapel mimo njega, udarjajoč s svojimi težkimi kavbojskimi škornji ob tla. Price in Keeling sta izkoristila trenutek premora za okrepčilo, a premor zanju ni trajal dolgo, kajti spet je postalo živahno z All I need. Eric je svojo veliko naklonjenost do najboljše prijateljice kitare pokazal tudi občinstvu, ko je med pesmijo obračal uglaševalce, se kitari glasno opravičil z »I’m sorry, baby«, jo dvignil k obrazu in poljubil, nato pa brez zadržkov igral naprej. A je nato tudi svoji kitari in svojim hitrim prstom privoščil počitek in dal priložnost Price-u in Keeling-u, da pokažeta svoj talent v solo točkah. Tudi pri njunem igranju publika nikakor ni ostala ravnodušna. Eric je ob povratku na oder ponovno izključil kitaro in zapel mimo mikrofona, nadaljevali pa so vsi trije z živahno Full tilt mama, ko je publika spet nazaj zaplesala. Sledila je še It’s nothing new, za konec rednega dela pa je bila na vrsti stalnica Texola. Redkobesedno kot skozi celoten koncert se je Eric zahvalil publiki, povedal, da se rad vrača sem in da je v Bluesiani blues doma, se zahvalil gostiteljici Gudrun in se poslovil. A seveda ne za dolgo – publika ga je z glasnim ploskanjem, kričanjem in žvižganjem kmalu privabila nazaj. Zaigrali so še Treat me right in Behind the 8, nato pa se je poskočni blues večer dokončno zaključil.
Dobro uro in pol trajajoč show gotovo nikogar ni mogel pustiti ravnodušnega. Način igranja in sporočanja doživetij iz globine svojega srca, kot to počne Eric Sardinas, je nekaj edinstvenega, mimika in gibanje ob igranju pa še poglobita že tako močno sporočilnostno noto besedil. Teatralno. Doživeto. Nepozabno. In seveda vredno ponovnega ogleda.
Galerija slik
