Kraj: Bluesiana Rock Cafe / Velden Am Woerthersee / Avstrija
Datum koncerta: 14.10.2008
Število obiskovalcev: 70
Cena karte: 33.00€
V torek zvečer se je v Bluesiani odvijalo še zadnje dejanje operacije Delamaris načrtovane za leto 2008, ki je vnovič postreglo z nastopom Erica Sardinasa. Eric je letos še zadnjič zasedel položaje ob vrbskem jezeru, kjer se je ponovno proslavil s smelim, seveda pa tudi virtuoznim podajanjem vročekrvnih blues rockerskih akrobacij. Sardinasu ego ne da miru, torek nam ga je namreč vnovič predstavil odločenega prevzeti primat prvega moža Bluesiane, ki pa za iztekajoče se koncertno leto ostaja trdno v rokah Richie Kotzena. Za Sardinasa je bil to seveda račun brez krčmarja.
Že prvi pogled na kičasto okrašeni Ericov dobro, po gosposko udobno nameščen na stojalcu blizu bobov, je vračal spomine na čas izpred kakega leta in pol in moj prvi obisk Sardinasovega koncerta v Bluesiani. Slednja je takrat pokala po šivih, kar pomeni da smo svoja brhka telesca v tistih časih mukoma zlili z večini Slovanov dokaj nekompatibilnimi oblinami neotesanega germanstva. Nujnost ogleda nastopa Erica Sardinasa pa je od tistih dni naprej očitno izpuhtela v zrak in torkov obisk Bluesiane je bil za večino glasbenih zanesenjakov očitno vse prej kot prioriteta. Do začetka koncerta se nas je namreč nabralo komaj slabih 70 duš. Ostalih očitno prenasiteni preizkuševalci Sardinasove kulinarike, ki so se v preteklosti v zanosu gnetli pred odrom Bluesiane, so tokrat raje ostali doma. Resnost situacije je gotovo vredna globokih besed velikega modreca Tulia Furlaniča in njegove famoznega aforizma “sardina ti je med nogami”. In res! Po torkovemu obisku Bluesiane so nam sardine lezle že praktično iz vsakega najsi bo še tako nedostopnega predela telesa.
Eric Sardinas nikoli ni spadal v kategorijo mojih najljubših blues izvajalcev, predvsem zaradi pisane podobe, ki jo njegova precej “baročna” interpretacija bluesa nosi. Sardinasov “problem” tiči v dejstvu, da stric pogosto pretirava s slide aranžmaji, jih prekomerno izpostavlja, s čimer skladbe pregreva do nerazpoznavnosti. Pretirano, za marsikoga celo neokusno in šminkersko uporabljanje slidea marsikaterega blues entuziasta odbija prav zaradi pomanjkanja avtentičnosti, konkretnosti in vsebine. Ericovo navduševanje nad slide igro je lahko moteče, pogosto celo nadležno, v najslabšem primeru pa celo dolgočasno, seveda pa je vse skupaj še kako odvisno od percepcije posameznika. Sardinasovi virtuoznosti seveda ne gre oporekati, vsak dvom o kitaristovih izvajalskih kot tudi avtorskih zmožnostih hitro izpade iz vseh še tako škodoželjnih računic. Njegova igra prekipeva od surove energije. Sardinas v slehernemu trenutku dve uri trajajočega plesa s hudičem na odru pušča srce in dušo (da o cigaretnih ogorkih niti ne govorim).
Trenutkov, ki v zvokovni podobi povzemajo zgoraj napisano v Bluesiani seveda ni manjkalo. Sardinas je status enega vodilnih interpretov bluesa upravičeval z zanj značilno vnemo, najbolj pa z odlično izvedeno klasiko I Can’t Be Satisfied, ki po vseh letih še vedno ostaja velika dolžnica Elmore Jamesa. Z izrazitejšimi boogie prijemi podložena interpretacija, ki se je predstavila kot razburljiva vez starega z novim, je Sardinasa še enkrat več prikazala v vlogi legitimnega nosilca titule pravnuka blues revolucije, ki je povzel besede Petra Greena o nujnosti nadgrajevanja blues forme in oblike. Sardinas si je tule dovolil celo nekaj za njegove standarde neobičajne nespodobnosti, vendar vselej z zdravo mero okusa. Kakorkoli že, Bluesiana je ponujeno pograbila v trenutku, vključno s popolnoma odklopljeno “tigrico”, ki je ob svojemu šestnajstemu orgazmu in nekontroliranemu puljenju las spreminjala barve kot bi mignil.
Torkov koncertni repertoar Erica Sardinasa je bil pošteno prevetren, poln emotivnih preobratov, ki so sovpadali s starodavnim blues izročilom in oborožen s kopico čustveno izvedenih obskurnih blues standardov. Tokrat je Sardinas svoj imidž neukročenega žrebca rade volje slekel nepotrebnega kiča, izklopil ferš, mikrofon spustil za polovico svoje prvotne višine v aktivni domet akustike in se zvest svojemu motu, ki poziva k spoštovanju tradicije, s Come On In My Kitchen poklonil veličini Roberta Johnsona. Pogumen spust skozi zloglasni Johnsonov pogovor s hudičem, ki se ga večina izvajalcev raje ogne v širokem krog (priredbe omenjene skladbe bi lahko dobesedno prešteli na prste ene roke), je odzvenel v spremstvu udrihanja Ericovih škornjev. Povsem ruralno in surovo, torej fenomenalno! Nepričakovan Ericov manever je izpostavil še drugo dotlej bolj kot ne spregledano kitaristovo karakteristiko, to je njegov vokal. Sardinasov glas je prepričal s sevanjem izjemno močnih emocije, arogance in odločnost, ki ne špara s stegovanjem prstov po poslušalčevih genitalijah.
Eric Sardinas je poleg odličnega kitarista in šovmana v vseh pogledih dozorel tudi kot koncertni izvajalec. Lep primer rutinskega žongliranja s potrebami in željami publike je bil serviran z odrezavostjo Down To Wiskey, ki je pomagala premakniti marsikatero jodlarsko rit. Sardinas zna ko je to potrebno še kako dobro pritiskati na prave gumbe. Čisto desetko si je ob pomoči smelo vrinjenega akustičnega obrata z Gallagharskim folk pridihom zaslužil stari standard As The Crow Flies, za vnovično potrditev lastnih glasbenih korenin pa je Eric navrgel še nadvse zadovoljivo Dust My Broom, ki je pod Jamesovo taktirko pravzaprav zrasla iz I Believe I’ll Dust My Broom starega prijatelja Roberta Johnsona. Tematsko nepričakovano razgiban večer, ki je prav po zaslugi omenjene fleksibilnosti presegel vsa pričakovanja, je Sardinas zaokrožil še z Roadhouse Blues.
Besedilo: Daniel Pavlica
Fotografije: Mojca Perdih
Galerija slik
