Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: It Bites
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Ocena: 4/5
Kultni britanski prog pop fuzionisti It Bites so znova tu z “The Tall Ships”, svojim prvim studijskim izdelkom po skoraj dvajsetih letih. Po njegovem izidu se že lahko dokončno reče, da je bila to dobra poteza in da gre za uspešen povratek legend. V tem času, med razpadom leta 1989 in ponovno združitvijo, jih je zapustil karizmatični pevec in kitarist Francis Dunnery, ki se je odločil, da se bo raje posvetil družini in samostojni karieri kot pa, da bi se še enkrat podal na novo glasbeno pustolovščino. Ostali soborci niso čakali križem rok ter poiskali njegovo zamenjavo v studijskemu deloholiku Johnu Mitchellu.
Slednji je ljubiteljem progresivnega rocka bržkone najbolj znan kot odličen kitarist neo progresivne skupine Arena, drugače pa tudi kot aktualni in nekdanji član cele kopice različnih skupin in projektov kot so denimo Kino, The Urbane, Blind Ego, Frost, itd. John je bil predan It Bites privrženec že od svojih najstniških let zato ni presenečenje, da je s polnimi rokami zagrabil ponujeno mesto, ko sta do njega pristopila klaviaturist John Beck in zdaj že nekdanji basist Dick Nolan. Bas delnice na “The Tall Ships” sta namesto slednjega odigrala kar Mitchell in Beck. It Bites niso bili dolgo trio. V tem času so že našli pravega basista v Leeju Pomeroyu (ex-Mike Oldfield, Rick Wakeman, Take That), ki naj bi uspešno zamenjal Nolana. Slednji je iz skupine letel zaradi prevelike ležernosti pri snemanju nove glasbe.
Prevzeti Dunneryeve čevlje je bila za Mitchella sila nehvaležna vloga in, kot se ponavadi dogaja v takih primerih, ko se zamenja nenadomestljivo vokalno karizmo, je ta poteza razdelila njihove privržence na dva tabora. Tiste, ki to jemljejo kot nekaj nezaslišanega in tiste, ki so z zanimanjem čakali kaj bo s seboj prinesla njihova nova podoba. Delni odgovor na to so dobili že z zelo solidnim koncertnim albumom “When The Lights Go Down” (2007), kjer je Mitchell s posrečeno vokalno interpretacijo It Bites klasik potrdil, da je nedvomno kvalitetna izbira (njegove kitarske sposobnosti nikoli niso bile pod vprašajem, saj gre za enega najboljših kitaristov v sodobnem progu).
S svojim melanholičnim, notranje izpovednim načinom petja, ki izvira iz najboljše tradicije pevcev kot sta Peter Gabriel in Ray Wilson (oba ex-Genesis), je celo nekoliko soroden Dunneryu, čeprav mu primanjkuje njegove karizme, teatralnosti, predvsem pa smisla za humor. Nekdanji It Bites so bili po Dunneryevi zaslugi vedno mojstri raznih šaljivih aranžmajev in hudomušnih besedil ter sebe nikoli niso jemali preveč resno medtem, ko Mitchellova verzija na “The Tall Ships” s seboj prinaša nekoliko, recimo temu bolj resno in melanholično izrazno podobo, kar pa je tudi njihova edina večja pomanjkljivost.
V vsem ostalem tudi po novem uspešno sledijo svojemu zaščitnemu izročilu ustvarjanja visoko romantičnih atmosfer prek bogatih simfoničnih aranžmajev, večdelnih kitarskih pasaž ter subtilnih vokalnih harmonij, ki poslušalca očarajo s svojo izjemno pretočnostjo med kompleksnejšimi inštrumentalnimi sekcijami in visoko melodičnimi prehodi in refreni. Odličen primer tega združevanja prvinske romantične nostalgije, tako značilne za njih ter nekaterih inštrumentalnih fines, ki jih je s svojim slogom prinesel Mitchell, je naslovna skladba, ki je zlahka eno najboljših del na albumu. Interakcija med njegovo kitaro in Johnom Beckom, ki na svojih klaviaturah še vedno ostaja mojster izjemno toplih in večplastnih orkestralnih aranžmajev, je skozi celoten album na zavidljivi ravni.
Odličen primerek skladbe, ki povsem sledi zlatim It Bites časom je visoko nostalgično-romantični “Fahrenheit”, ki bi bila v tistih časih morda celo hit. Mitchell pa tu tudi v visokih legah zelo dobro zadene nekdanjo Dunneryevo magijo. Se pa na “The Tall Ships ves čas zelo pozna njegov prispevek pri ustvarjanju glasbe in posameznih aranžmajev, saj po novem v inštrumentalnih sekcijah zvenijo zaznavno kompleksnejše kot nekoč, najti pa je tudi številne slogovne vzporednice z njegovim preteklim projektom Kino, kar res ni nobeno presenečenje. Gotovo tudi zato, ker je bil Beck nekoč njegov kamerad pri Kino. Da jih po novem vse bolj privlačijo kompleksnejše in bolj ambientalne vode potrjuje zaključna, več kot 13-minutna stvaritev “This Is England”, kjer se najbolj približajo klasičnemu simfoničnemu progresivnemu rocku ala Genesis.
“The Tall Ships” je zelo posrečen izdelek, ki uspešno predstavi novo podobo že skorajda odpisanih mojstrov prog pop fusiona, kateri so z Mitchellom v postavi pridobili več kot potreben nov ustvarjalni elan, ki se na albumu čuti od začetka do konca. Mitchellova inštrumentalno-ustvarjalna naveza z Beckom je resnično sanjska zato se gre v prihodnosti od nje upravičeno nadejati še boljših rezultatov. “The Tall Ships” razen, kot že povedano, večjega ščepca humorja ne primanjkuje prav ničesar, kar ne bi spomnilo na njihove najboljše čase. Njihove pretekle magije je na njem dovolj, da bo zadovoljna večina dolgoletnih privržencev, a bi ga bilo povsem nesmiselno primerjati z albumi iz Dunneryevega obdobja, ki ostajajo v svoji hudomušnosti pojem zase. Slednje bodo zelo težko kdaj presegli.
Kljub temu pa s tem izdelkom prepričljivo dokazujejo, da tudi v svoji novi podobi ostajajo svojevrstni posebneži, ki so dan danes premalo pop, da bi dosegli kakšen večji komercialni uspeh in premalo prog, da bi lahko zadovoljili večne eksperimentalne puriste. Tako kot njihova stara verzija, so tudi novi It Bites svojevrstna poslastica za vse široko razgledane glasbene gurmane in za vse, ki danes pogrešajo skupine kot so Genesis, The Alan Parsons Project, Fish era Marillion in Queen (s tem mislim na tiste prave Queen s Freddiejem Mercuryem in ne na sodobni projekt s Paulom Rodgersom).
Zasedba
John Mitchell – vokal, kitara, bas kitara
John Beck – klaviature, bas kitara, spremljevalni vokal
Bob Dalton – bobni, spremljevalni vokal
Produkcija
It Bites
Seznam skladb
1. Oh My God (5:47)
2. Ghosts (4:45)
3. Playground (5:32)
4. Memory Of Water (4:49)
5. The Tall Ships (6:17)
6. The Wind That Shakes The Barley (8:12)
7. Great Disasters (4:59)
8. Fahrenheit (5:16)
9. For Safekeeping (5:27)
10. Lights (4:54)
11. This Is England (13:34)
Trajanje albuma: 69:32
