Evergrey, Fractal Universe in Virtual Symmetry na vznemirljivem večeru diametralnih glasbenih nasprotij (2022)

foto: SEBASTIJAN VIDEC 2022
0 194

Nastopajoči: Evergrey, Fractal Universe, Virtual Symmetry
Lokacija: Ljubljana, Orto bar, Slovenija
Datum: nedelja, 9. 10. 2022


Pa so prispeli Evergrey naposled tudi v Ljubljano. Švedski melodični progresivni metalci, s konkretiziranim ‘powermetalskim zasunom’, ki pa ga okarakterizira njim lastna kreacija izrazito mračne, melanholične, občasno tudi depresivne atmosfere, so na prizorišču že lep čas sila cenjena zasedba, ki se lahko pohvali s konkretno četo privržencev oziroma častilcev njenega lika in dela. Nenazadnje sodijo danes že med tiste vrste zasedb, ki se jih polagoma oprijemlje predznak progresivnometalskih legend, saj segajo korenine skupine oziroma čas formacije globoko v devetdeseta.

Leta frčijo. Ni še dolgo tega, ko so Evergrey nastopali v Zagrebški Močvari z albumom »The Atlantic« (2019, RockLine recenzija), že je sledil temu naslednik »Escape Of The Phoenix« (2021, RockLine recenzija), ko so se koncerti po svetu znova sprostili, kar je prineslo Evergrey naposled končno tudi v Ljubljano. A z novim in skupno že 13. studijskim albumom kariere, to je letošnjim »A Heartless Portrait (The Oprhean Testament)« – RockLine recenzija.

Evergery so za sopotnike nove turneje izbrali v glasbeni ekspresiji dve dokaj deviantni zasedbi. Obe sta prinesli na prizorišče izjemno popestritev. Prvi, ki so na oder Orto bara krenili že kmalu po sedmi zvečer, so bili švicarsko-italijanski progresivni metalci Virtual Symmetry, ki črpajo navdih iz stare šole progmetala, na čelu z dejanji starih Dream Theater, pri čemer pa še vedno podrejajo format kompozicij kompaktnosti, kar jih zbližuje mdr. z rojaki DGM, ali Skandinavci tipa Seventh Wonder oziroma Circus Maximus. Virtual Symmetry so kvintet, ki mu poveljuje vizionar in ustanovitelj, to je multi-instrumentalist in primarno kitarist Valerio Æsir Villa. Skupina je skrbna, ko gre za pripravo studijskih izdelkov. V letošnjem letu je izšel komaj njen tretji, to je istoimenski studijski album.   Bend se je v dobre pol ure skozi izvedbo skladb najnovejšega izdelka (Butterfly Effect, Come Alive, The Paradise Of Lies) ter starejših (Exodus, Safe, Remember) iz predhodnika »Exoverse« (2020) predstavil, kot čvrsta, silno uigrana entiteta, s članstvom, ki družno in složno diha za isto stvar. Postregli so s pravšnjo kombinacijo tehnično kompleksnega virtuoznega ‘vozlanja’ ter nalezljive (tudi pompozne) muzikalnosti, kjer se je ob nabrušenih instrumentalistih izkazal tudi odlični vokalist Marco Pastorino.

Drugi po vrsti so oder torej zavzeli Fractal Universe. Kar prihaja iz Francije, je večkrat navdano z glasbenim čudaštvom, celo avantgardnimi manevri. Fractal Universe so samosvoja entiteta, ki pravzaprav težko kliče po primerjavah, če sploh. V Ljubljano so prinesli najnovejši album »The Impassable Horizon« (2021). Progresivni tehnični death metalci. Torej sami ‘glasbeni profesorji’, ki v izrazoslovje ekstremnih metalskih potresov vpenjajo zanimive gradacije akordov samega fraziranja, kombiniranje s ‘spotakljivo ritmiko’, se ne sramujejo odkritega pajdašenja z jazzovskimi linijami in vključujejo v aranžmaje tudi alt-saksofone. Bend je med letoma 2017 in 2021 nanizal tri studijske albume, zlasti z drugim »Rhizomes Of Insanity« (2019), pa je skupina opozorila, da razvija izreden razvojni potencial. Z ‘lasersko preciznostjo filigranske finomehanike stroge tehnične dresure’ obvladovanja instrumentov odigrani deli, se vmesno ‘prekinjajo’ lahko tudi z daljšimi – malodane ezoteričnimi pasažami. Bend se ne ogiba niti rabe vokoderja ter omenjenega saksofona. Frontman Vince Wilquin je od vraga. Ob kombiniranih ‘clean’ in ‘growl’ vokalih, skrbi za kitare in saksofon. Slednjega se v miksu med koncertom sploh ni slišalo. ‘Progresivne tehnikalije’ večkrat na meji z znanstveno fantastiko? Če so torej pri Virtual Symmetry prišli na svoj račun ljubitelji stare progmetalske šole, je druženje s Fractal Universe razveselilo ljubitelje modnih dognanj v ekstremnem, tehnično izbrušenem death metalu, ki nagovarja vsekakor strogo progresivno in jih mdr. impresionirajo dela Alkaloid, Gorod, Rivers Of Nihil … Skratka! Mnogim je ljubljanski obisk Fractal Universe vzel sapo.

Evergrey so Evergrey. Dodobra utrjeno in prepoznavno ime na metalskem globusu. Kakih 350 obiskovalcev so tega večera uspeli zbrati v Orto baru. Bere se malo, so bili pa ‘dobro razporejeni’. Med njimi izjemno zavzetih, zagretih, tudi fanatičnih. V prvih vrstah je bilo vseskozi zelo vroče! Iz komada v komad so vztrajno grulili in tulili pravzaprav kar vse verze repertoarja. Družno z vodjo, glavnim vizionarjem in pogonskim motorjem skupine, to je pevcem in kitaristom Tomom S. Englundom. Figuro torej, brez katere si lika in dela Evergrey nikakor ni mogoče predstavljati. Kar nekaj obiskovalcev tega večera je v Orto bar prispelo ponovno iz Hrvaške in Italije. Energija je bila na moč všečna. Karizmatični Englund ni imel težav z vzpostavitvijo čvrste naveze sodelovanja med bendom in publiko. Bend se je osredotočal v repertoarju zlasti na zadnja dva albuma »A Heartless Portrait (The Oprhean Testament)« in »Escape of the Phoenix«, ki sta zastopala kar polovico vsega repertoarja. Evergrey se lahko pohvalijo s formacijo silne muzikalne nalezljivosti, ki pa se vedno in vselej razvija na gradaciji akordov, ki temeljijo na molih. Melanholija in mrakobnost sta pri Evergrey že davno tega prejeli svoje državljanstvo. Englund prinaša v instrumentalno kuliso s svojim odličnim, prepoznavnim, silno podoživetim in strastnim vokalom, vsaj polovico vse te melanholične atmosfere, ki se pne nad likom skupine. Material med privrženci skupine vključno s silno muzikalnim novim albumom, je do prihoda skupine v Orto bar konkretno ponarodel in največji podporniki skupine so z nenehnim navdušenjem sprejemali prav vsako napoved skladb v repertoarju. Roko na srce, pa je material s starejših studijskih izdelkov dopolnjeval sam koncertni repertoar, sicer dokaj predvidljivo. Brez posebnih presenečenj. Najdlje v diskografski opus so Evergrey segli z izvedbama pričakovane »The Inner Circle« (2003) klasike A Touch Of Blessing ter v obveznem dodatku z Recreation Day (»Recreation Day«, 2004).

Evergrey so v izvedbenem smislu odlični. Postava je že lep čas konstantna in čuti se vrhunska uigranost ter nenehna, silno aktivna komunikacija med člani na odru. Englundu pri tem ne uide nič. Svoje mojstrovine kitarskega solerja je polnokrvno razkazoval tudi odlični Henrik Danhag. Dinamita v prstih je bil tega večera vsepoln tudi basist Johan Niemann. Bobnar Jonas Ekdahl ostaja v vsem suverena figura, na katero se lahko ekipa zanese v slehernem trenutku. Englund se je v prvem delu pri kreaciji zvoka opiral na svojo sedemstrunsko Caparision kitaro. Njegov vokal je funkcioniral na nivoju. Z Danhagom si mnogokrat delita kitarske solaže, pri čemer pa Englund tehnično zaostaja za svojim kolegom. To ne pomeni, da ne zna polagati izjemno lepih in kvalitetno odigranih delov kitarskega soliranja. Še najkrajšo je v zvočni sliki potegnil klaviaurist Rikard Zander. Vseskozi pa se je čutila visoka, izvedbena koherenca. Zlasti po plati, da zna bend polnokrvno uživati v izvedbi repertoarja. Englund ni ostajal ravnodušen niti do pripovedovanja anekdot, pri čemer se je vtisnila v spomni zlasti tista o nenehnih pritožbah basista Niemanna, češ da mu Evergrey na koncertih ne dovolijo izvajanja kitarskih solaž.

Ko smo pri zvoku, ta skozi koncert ni bil ravno navdušujoč. To se je poznalo predvsem na slabše slišnem Englundovem vokalu ter posebej klaviaturah, ki ju je ‘šum’ fraziranja kitar večkrat preglasil. Iskati si moral pravo lego. Seveda se je ta nahajala pri mešalni mizi.  

Nastop skupine Evergrey, ki ga je krasila izvedbena energičnost, preciznost ter izkušenost, kot tudi nenehno grabežljivo sodelovanje med prvimi vrstami zbrane publike ter skupino, je kar prehitro mineval. Na dodatek so člani skupine prispeli v opravi s sveže polikanimi, opranimi, belimi srajcami, ki so nadomestile konkretno preznojeno črnino. Dodatek je bil obilno založen s tremi skladbami, je pa skupina ob slovesu z odra namignila zbranim obiskovalcem, naj ji ti dajo vsega 10. minut časa, saj je sledilo druženje z Evergrey še dolgo po tem, za vse prave ljubitelje izpolnjujočem in z intenzivnimi čustvi prežetim nastopom, ki mu z izjemo nekoliko slabše zvočne slike, težko pripišeš kakršnokoli grajo.  

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Sebastijan Videc

Fractal Universe setlista:
1. Sons of Ignorance
2. Oneiric Realisations
3. Symmetrical Masquerade
4. Scar Legacy of Hatred
5. Flashes of Potentialities
6. Fundamental Dividing Principle
7. A Clockwork Expectation

Evergrey setlista:
1. Save Us
2. Weightless
3. Distance
4. Eternal Nocturnal
5. Midwinter Calls
6. Where August Mourn
7. A Silent Arc
8. In the Absence of Sun
9. Call Out the Dark
10. My Allied Ocean
11. A Touch of Blessing
—dodatek—
12. Blindfolded
13. Recreation Day
14. King of Errors


Virtual Symmetry


Fractal Universe


Evergrey

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki