Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Twelfth Night
Založba: Cyclops Records
Izid: year
Trajanje: 49:37
Ocena: 4.5/5
Twelfth Night so bili relativno obskurna britanska neoprogresivnorockovska skupina, ki si je v razmeroma kratkem času, na začetku osemdesetih, uspela izgraditi kulten status med ljubitelji progresivnega rocka, pa čeprav nikoli niso dosegli takšnih uspehov kot denimo njihovi dolgoživi in komercialno uspešni vrstniki kot so denimo Marillion, IQ, Pallas in Pendragon. Največ zaslug za to da so Twelfth Night od primerljivih bandov izstopali s povsem specifičnim zvokom in skladateljskim pristopom je imel fantastični pevec, skladatelj in slikar Geoff Mann, kateri sicer ni bil edini pevec v povesti te skupine, vsekakor pa je bil njihov najbolj karizmatičen, zato je bila njegova smrt leta 1993 za posledicami raka še toliko bolj tragična. Mannov slog petja je bil pod močnim vplivom legendarnega Petra Hammilla (Van Der Graaf Generator), kar pomeni, da je lahko na peresno lahek način menjal med visokimi in nizkimi legami, medtem ko je barva glasu prehajala med melodično poetičnostjo in pravcatimi izbruhi surove jeze. Njegov teatralno-poetični stil pripovedovanja se je odlično prilegal epskim aranžmajem in mračni atmosferi večine zgodnjih Twelfth Night skladb. Band so v klasičnem obdobju dopolnjevali še odlični kitarist Andy Revell, vsestranski basist in klaviaturist Clive Mitten in bobnar Brian Devoil.
»Fact And Fiction« je bil, če se ne šteje kaset kot denimo »Skan«, »The First Tape Album«, »Early Material« in »Smiling at Grief«, ki je prav tako izšla leta 1982, prvi uradni Twelfth Night album. Na CD-ju je sicer prvič uradno izšel šele avgusta 2002. Twelfth Night so se še po nečem pomembno razlikovali od večine svojih vrstnikov; v svoje kompozicije so občasno polagali punkovske in novo valovske ritmične sheme, medtem ko so bile udarne kitarske fraze pogosto po težko metalsko zasoljene, manjkale pa niso tudi tercetne harmonije. Tako so na »Fact And Fiction« uspešno združevali simfonično prog rockovske vplive prog legend na čelu z Genesis, Yes in VDGG, čutiti pa je tudi trše vplive Queen, The Who in celo Thin Lizzy. Mannova besedila so izjemno družbeno kritična, socialno ozaveščena in polna besa nad mračno stvarnostjo, diktaturo kapitala ter težko roko ‘velikega brata’, ki visi nad apatično moderno družbo.
Že uvodna mojstrovina »We Are Sane« je epska in kompleksna odisejada po meandrih najbolj črnih fantazij vsake diktatorske duše, polna socialno občutljivega srda nad distopično realnostjo, medtem ko se posamezne sekcije menjavajo skoraj tako pogosto kot Mannov teatralni slog petja. Epski sintetizatorski aranžmaji so večkrat presekani z brutalnimi kitarskimi frazami in ‘punkoidnimi’ ritmi, kar je v navezi z zbadljivimi, ‘metalskimi’ kitarskimi pasažami vsekakor zanimiva kombinacija. Twelfth Night so tu na inteligenten način uporabili nekatere najboljše elemente treh popolnoma različnih žanrov in dosegli zelo zanimiv rezultat. Kompleksne vokalne harmonije in bizarni efekti s človeškimi glasovi večkrat dopolnijo Mannovo mogočno pevsko predstavo, medtem ko epski finale te mojstrovine še danes jemlje sapo s svojo intenzivnostjo. Tudi Revellova zaključna solaža je prava paša za ušesa. Ta prezrti kitarist večkrat na albumu dokaže da se je lahko povsem enakovredno kosal s figurami kot so Steve Rothery (Marillion) in Mike Holmes (IQ).
Tudi »Human Being« se uvršča med najbolj prepoznavne stvaritve v kratkotrajni povesti te skupine. Bizaren uvod, ki se sliši tako kot, da bi Manna posneli med petjem pod tušem, se kmalu umakne grandioznim simfoničnim aranžmajem. Mannov variabilni vokal je vnovič glavni faktor, ki med posameznimi solističnimi variacijami in divjimi ritmičnimi meandri poskrbi za napeto stopnjevanje mračne atmosfere. Z valovanji melotrona prepredeni »This City« uspešno nadaljuje črno podobo albuma, medtem ko Mannov vokal zagotavlja nepozabno dramo. Sintetizatorske teksture in kitarske pasaže so inteligentno prepletene med seboj in dodatno stopnjujejo melodramatično atmosfero. »World Without End« je kratki, na melotronu položeni inštrumental, ki služi za nekakšno uverturo v naslovno skladbo. Slednja s svojim razdraženim refrenom, vendar tudi pozitivistično ambientalno zabelo z vrsto melodičnih sintetizatorskih tekstur poskrbi za izjemen kontrast kar se tiče vsesplošne atmosfere tega albuma. Elementi novega vala in simfo proga so bili vnovič združeni v zanimiv in zabaven zvočni kolaž.
»The Poet Sniffs a Flower«, še en inštrumental, navduši s pastoralnim uvodom na akustični kitari in valovanji melotrona. Posledica je skorajda trubadursko, romantično vzdušje, ki ga ne skazijo niti izrazito elektronske sintetizatorske linije. Kmalu nastopi prehod v epsko sekcijo, kjer poteka prava borba med srditimi kitarskimi in klaviaturskimi variacijami. Twelfth Night so bili vsekakor odlični inštrumentalisti, vseeno pa je bil Mann s svojim nepozabnim vokalom ‘glavni zvezdnik’ tega banda. »Creepshow«, še ena teatralna klasika, je skorajda 12-minutni ep, ki poslušalca uspešno popelje na svetovni ogled ‘galerije spak’. Relativno spokojni in umirjeni uvod se prelije v melodramatično sekcijo z mogočnimi orkestralnimi zavesami, medtem ko Mannov kameleonski vokal uspešno plete kar se da napeto vzdušje. Mračne in pozitivistične ambinetalne nianse se večkrat izmenjujejo med seboj, medtem ko karizmatični pevec kar naprej menja med vlogami angela, vraga, razočaranega poeta in pobesnelega nevrotika. Klaviaturist Mitten navduši z izjemno okusno solažo, medtem ko vrhunec kompozicije predstavlja epski finale, kjer naposled nastopi čas za mogočen refren in še eno sapo jemajočo kitarsko improvizacijo. »Love Song« je na zvokih akustične kitare podprta, socialno angažirana balada, ki Mannov izjemni vokalni talent predstavi v povsem drugačni luči. Kar težko je verjeti, da je postal pevec šele po ‘sili razmer’, ko je začasno prekinil s slikarsko kariero, da bi priskočil na pomoč starim pajdašem.
»Fact And Fiction« je, historično gledano, prva mojstrovina britanskega novega vala progresivnega rocka, saj je izšla eno leto prej kot kultni Marillion prvenec »Script For a Jester’s Tear« (1983). Obenem je to najboljši album v kratkotrajni Twelfth Night povesti. Po Mannovem (drugem) odhodu si namreč niso nikoli opomogli in, po dveh precej bolj komercialno usmerjenih studijskih albumih nihajoče kvalitete, leta 1987 neceremonialno razpadli. Med leti 2007 in 2012 se je zgodil kratkotrajen, koncertno obarvan povratek na sceno, ki pa je služil zgolj za obujanje nostalgije.
Zasedba
Geoff Mann – vokal
Andy Revell – električna in akustična kitara
Clive Mitten – bas kitara, klaviature, klasična kitara
Brian Devoil – bobni, tolkala
GOSTUJOČA GLASBENICA:
Jane Mann – spremljevalni vokal na “World Without End” in “Fact And Fiction”
Produkcija
Twelfth Night, Andy MacPherson
Seznam skladb
1. We Are Sane (10:27)
2. Human Being (7:50)
3. This City (4:01)
4. World Without End (1:55)
5. Fact And Fiction (3:59)
6. The Poet Sniffs A Flower (3:51)
7. Creepshow (11:57)
8. Love Song (5:39)
