Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Wigwam
Založba: Love Records
Izid: year
Trajanje: 65:05
Ocena: 4.5/5
Wigwam so še dandanes najbolj znani in cenjeni predstavniki izjemno obskurne finske progresivnorockovske scene, saj so v prvi polovici sedemdesetih posneli nekaj nadvse zanimivih albumov, ki se lahko po kvaliteti celo enakopravno primerjajo z dosežki nekaterih bolj znanih britanskih prog skupin. Band je nastal leta 1968 na pobudo bobnarja Ronnieja Ӧsterberga, kateremu sta se kmalu pridružila še klaviaturist Jukka ‘Gutsi’ Gustavson ter britanski pevec Jim Pembroke, kateri je bil tudi zadolžen za pisanje besedil, saj so Wigwam imeli vsa besedila izključno v angleščini.
Pembrokejev k funku nagnjeni vokal je imel dovolj svojstvene karizme, razpona in čustvene globine, da se ga ne bi branil marsikateri veliko bolj profiliran band. Pravzaprav je bilo njegovo petje za obskurno skandinavsko prog sceno sedemdesetih naravnost fascinantno, medtem ko je za spremljevalne vokale lepo skrbel Gustavson. Wigwam so kratek čas delovali kot trio, saj se jim je basist Mats Hulden pridružil še preden so začeli snemati svoj prvenec »Hard ‘n’ Horny« (1969), kateri pa še ni odražal njihovega prepoznavnega sloga.
Izven finskih meja so Wigwam nase prvič zares opozorili z drugim albumom »Tombstone Valentine« (1970), katerega je produciral Američan Kim Fowley in na katerem se jim je že pridružil kultni basist/violinist/skladatelj Pekka Pohjola s čimer je bila dopolnjena klasična Wigwam postava, ki je trajala vse do leta 1974. Člani Wigwam so bili vsi po vrsti izjemni glasbeniki, ki so v svoj eklektični zvočni kolaž nadvse spretno mešali elemente simfoničnega prog rocka, jazz fusiona ter (občasno) tudi pop rocka. Gustavson je bil skladateljski mojster za simfoničnorockovske umetnine, Pembroke je bil nagnjen k pisanju kompaktnejših del s pop priokusom, medtem ko je Pohjola oboževal komponiranje kompleksnih, jazzfusionističnih inštrumentalov z izobiljem improviziranja, še posebno na njegovi bas kitari in violini.
Med njihovimi klasičnimi, progresivnorockovskimi dosežki je najboljše izpadel tretji studijski album z naslovom »Fairyport«, ki je originalno izšel kot dvojni LP in je po kvaliteti primerljiv z mojstrovinami nekaterih precej bolj znanih prog skupin iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Kako kakovosten band so bili Wigwam v svojih zgodnjih letih nakaže že uvodna skladba, »Losing Hold«, ki se ponaša z izjemno toplim, skorajda žametnim zvokom nenehno razburkanih Hammond orgel. Orglarske pasaže se harmonično prelivajo z nabrušenimi kitarskimi pasažami in tvorijo ‘okostje’ inštrumentalno zasoljenega uvodnega dela, medtem ko so kompleksni ter prebrisani časovni prehodi nekaj običajnega tudi na preostalih »Fairyport« kompozicijah. Vse skupaj popestrijo mogoče vokalne harmonije, ki se pojavijo na ravno pravih mestih, med duhovitimi orglarskimi improvizacijami.
»Lost With Out A Trace« je melanholična balada z nežnimi, pastoralnimi aranžmaji in Pembrokejevo nadvse čustveno vokalno predstavo. Naslovna skladba je izvrsten mini ep s številnimi sofisticiranimi elementi simfoproga in jazz rock fusiona ter z izobiljem neobičajno sofisticiranega improviziranja, medtem ko rustikalno obarvane harmonije med violino in orglami poskrbijo za nadvse nostalgično atmosfero. Na »Gray Traitors«, kjer vladajo dramatične vokalne harmonije, prebrisani baročni aranžmaji ter jazzovsko začinjene klavirske variacije, Wigwam občasno nekoliko spominjajo na Traffic za kar je nekoliko ‘kriva’ tudi Pembrokejeva barva glasu, ki občasno rahlo spominja na Stevea Winwooda.
»Caffkaff, The Country Psychologist« vsebuje burkaško zasoljene aranžmaje in Pembrokejevo sarkastično obarvano vokalno teatralnost, ki je skorajda na ravni Petra Gabriela (Genesis). Naveza britanskega črnega humorja in temačno obarvanih simfoničnih nians, tako značilnih za skandinavsko prog sceno, je v nadaljevanju prepredena z razvejanimi jazzfusionističnimi improvizacijami, kjer potekajo nenehne ritmične spremembe. »May Your Will Be Done Dear Lord« je utemeljen na rustikalnem violinskem aranžmaju v režiji mojstra Pohjole, medtem ko se Gustavson nenehno zabava z razposajenimi klavirskimi in orglarskimi variacijami. Pembroke sredi napol burkaškega, napol melodramatičnega petja vnovič posreduje precej sarkastično obarvano besedilo.
»How To Make It Big In Hospital« je duhoviti funk rocker z rahlim pop pečatom in nadvse dinamično orglarsko ter električnokitarsko zabelo. »Hot Mice« je simfonično zasoljeni inštrumental s prostranimi orkestralnimi improvizacijami in kompleksnimi ritmičnimi niansami, kjer vlada nezmotljivo skandinavska atmosfera. »P.K:S Supermarket« je avantgardno in jazzfusionistično naravnani inštrumental, ki se ponaša z nenavadnimi, vendar sila zabavnimi časovnimi načini, šegavo rabo tolkal ter duhovitimi aranžmaji. Na tem dosežku se jasno odraža Pohjoleva navdušenost nad jazzfusionističmi deli legendarnega Franka Zappe. »One More Try« navduši s svojo mračno naravo na račun pompoznih simfoničnih aranžmajev in Pembrokejeve enigmatične pevske predstave, medtem ko v nadaljevanju sledi nepričakovan preskok v kompleksno inštrumentalno sekcijo z zblaznelimi orglarskimi in bobnarskimi improvizacijami.
»Rockin’ Ol’ Galway« je šaljivi pop rocker s folk priokusom ter hudomušnimi klavirskimi aranžmaji, razposajenimi vokalnimi harmonijami, navihanimi orglicami in pozibavajočimi se ritmi, ob čemer si res ni težko predstavljati napol oglušelega starega Kosobrina, ki je pravkar prišel iz vaške beznice ter se med ihtavim preštevanjem svojih kokoši in prižiganjem tobačne zeli za svojo pipo usedel nazaj na svoj stari gugalnik. »Every Fold« se odpre kot prelestna balada z melodičnimi orglarskimi aranžmaji, kjer navduši predvsem Pembrokejev globok vokalni doprinos, toda Wigwam ne bi bili Wigwam, če v nadaljevanju stvari ne bi nekoliko zakomplicirali. »Rave-Up For The Roadies« je več kot sedemnajstminutni jam, ki je bil posnet ‘v živo’, se pravi med nekim koncertnim nastopom, zato vsebuje tudi precej slabšo zvočno kvaliteto (na ravni obskurnega, slabo prečiščenega bootlega) od preostalih del na »Fairyport in je predvsem zaradi tega kar nekoliko odvečen in pravzaprav edini minus tega izvrstnega albuma.
»Fairyport« je še dandanes klasika na vzporednem področju jazz rock fusiona in simfoničnega proga ter najbolj ambiciozen dosežek v celotni Wigwam diskografiji. Prava škoda, da je članom Wigwam po naslednjih dveh studijskih dosežkih, »Being« (1974) ter »Nuclear Nightclub« (1975), ki sta še vredna pozornosti ljubiteljev kvalitetnega proga, vzporedno s postopno zvokovno komercializacijo, kmalu pošla sapa, saj so imeli lep potencial, da bi se prebili v elito najbolj vznemirljivih prog bandov sedemdesetih. Ne glede na to pa »Fairyport« še dandanes ostaja eden izmed kronskih draguljev finske rock scene.
Zasedba
Jim Pembroke – glavni vokal, orglice, klavir (2-12)
Jukka Gustavson – vokal, akustični in električni klavir, orgle
Ronnie Österberg – bobni, kongi, tolkala, spremljevalni vokal
Pekka Pohjola – bas kitara, violina, spremljevalni vokal (3), akustična kitara (8), klaviature (8-9)
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Unto Haapa-aho – bas klarinet
Eero Koivistoinen – soprano saksofon
Tapio Louhensalo – fagot
Risto Pensola – klarinet
Pekka Pöyry – soprano saksofon
Hannu Sexelin – klarinet
Jukka Tolonen – kitara (2-7-13)
Ilmari Varila – oboa
Produkcija
Wigwam
Seznam skladb
1. Losing Hold (7:06)
2. Lost Without A Trace (2:29)
3. Fairyport (6:53)
4. Gray Traitors (2:48)
5. Caffkaff, The Country Psychologist (5:22)
6. May Your Will Be Done Dear Lord (5:28)
7. How To Make It Big In Hospital (3:01)
8. Hot Mice (3:19)
9. P.K:S Supermarket (2:20)
10. One More Try (3:26)
11. Rockin’ Ol’ Galway (2:27)
12. Every Fold (3:07)
13. Rave-Up For The Roadies (17:20)
