Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Faust
Založba: Virgin Records
Izid: year
Ocena: 4/5
Faust so bili vedno ena izmed najpomembnejših krautrockerskih skupin zato ni nobeno presenečenje, da je “Faust IV” eden najboljših predstavnikov tega žanra. Album je hkrati tako eksperimentalen kot intenziven, toda še vedno dovolj dostopen, da glasbeno razgledanega poslušalca z lahkoto potegne znotraj, še celo takrat ko se glasbeno nahaja na svojih skrajnih mejah. To je bil poslednji album skupine iz njihovega zgodnjega obdobja oz. pred razpadom in tedaj je njihova založba zahtevala, da nenadoma postanejo nekoliko bolj komercialni. Ta album je nedvomno dosti bolj dostopen in za večino poslušalcev lažje dojemljiv kot pa denimo v marsičem kontroverzni predhodnik “Faust Tapes” (1973). Toda ne glede na to skupina še vedno navdušuje s svojo intenzivnostjo. Faust so se sicer v intervjujih pogosto odrekli večini del na albumu ter jih ožigosali kot “neverodostojni prikaz njihovega glasbenega stila”. Prav tako večina njihovih kompilacij ne vsebuje del iz tega albuma. Kljub vsem negativnim komentarjem s strani skupine pa je to odličen album. “Faust IV” pogumno raziskuje kompozicijske in ustvarjalne meje z več kot očitnim slonenjem na psihadeliki.
Hipnotični “Krautrock” je eden izmed najboljših predstavnikov tega žanra in praktično definicija tovrstne glasbe kot pove že njen naslov. Udarjanje nasnetega monotonega ritma utegne marsikoga, ki ne pozna skupine po prvem poslušanju motiti ali celo odbiti od nadaljnjega poslušanja, čeprav se sčasoma prav lepo ugnezdi v poslušalčevo zavest in služi kot hipnotična uvertura v nadaljnja dela. V osnovi gre za odlično skomponirano delo valovite elektronske glasbe. Ko se bobni prvič pojavijo, tam nekje v sedmi minuti, je to pravi monumentalni trenutek. Faust s tem delom potrjujejo svojo originalnost in izjemno glasbeno širino. “The Sad Skinhead” z reggae ritmom prikazuje smisel skupine za na trenutke odklopljen humor z nemškim pridihom. Ironija sporočila leži v tem, da naj bi skinheadi kljub svojim rasističnim usmeritvam poslušali reggae in ska. Skladba je sicer precej pred svojim časom in napoveduje takrat še prihajajoče glasbene smernice. Brez dvoma je “Jennifer” s svojim preprostim in repetativnim besedilom, utripajočo bas linijo, kakofonično elektroniko čez večino dela in zaključno akustično klavirsko solažo, ki zveni kot da bi bila potegnjena iz kakega salona, najboljše delo na albumu. “Just a Second (Starts Like That)/Picnic On a Frozen River/Deuxeme Tableux” se začne kot standardni hard rocker in, kot že nekako pričakujemo od skupine, kmalu sprevrže v bolj sinthesizerski del, kjer sinth imitira zvoke deroče reke, preden se zopet povrne v rockerski del. Del imenovan “Picnic On a Frozen River”, ki se je v originalni različici pojavil že na albumu “So Far (1972), se odpre s skorajda nadležno in vznemirjajočo, a izjemno nalezljivo blues rockovsko melodijo, preden se prevesi v improvizacijo z odlično solažo na saksofonu. Skupina v tem delu zveni resnično usklajeno, vendar vseeno poslušalcu celotno delo daje nekakšen občutek nedokončanosti. “Giggy Smile” pokaže izjemen vpliv folka na skupino. Gre za eno izmed njihovih najbolj dostopnih del. “Läuft…Heisst Das Es Läuft Oder Es Kommt Bald…Läuft” ni podobno skoraj ničemur. Gre za samo nekaj sinthesizerjev, ki pridobivajo na tonaliteti in vedno znova upadajo navzdol. Služi zgolj kot nekakšen intermezo pred naslednjim delom. Psihadelični “It’s a Bit Of Pain” je popolnoma nepričakovan zaključek albuma saj stilistično meji na country. Elektronsko šumenje na sintih in ženska naracija v francoščini delu dodata še dodaten šarm. Skladba navdušuje predvsem s svojim sanjavim ritmom in na veliko uglašeno kitarsko solažo v njenem zaključku. Bizaren zaključek za v celoti bizaren album, kar je za vsako krautrock skupino prav gotovo dodaten kompliment.
Ponovna izdaja albuma iz leta 2006 vsebuje dodaten bonus disk, ki vsebuje kar nekaj poslastic za vse ljubitelje skupine. Prva tri dela so bila posneta v živo za BBC oddajo Johna Peela. Odlični “The Lurcher” vsebuje številne jazzovske improvizacije, “Krautrock” je klasika žanra medtem ko je psihadelični “Do So” še ena norčava stvaritev polna njihovih značilnih atributov. Tu so še, prej nikdar izdane, alternativne verzije “Jennifer”, “The Sad Skinhead”, “Läuft…Heisst Das Es Läuft Oder Es Kommt Bald…Läuft”, “Giggy Smile” ter “Just a Second (Starts Like That)”. Prej še nikdar slišani ”Piano Piece” pa, kot pove že njegov naslov, temelji predvsem na improvizacijah na klavirju ob številnih elektronskih dodatkih.
Večina ljubiteljev krautrocka ima originalni album gotovo že dolgo v svoji zbirki. Vseeno pa je s ponovno izdajo, ki vsebuje izboljšan zvok in številne dodatne bonus dobrote, nadgradnja albuma zelo priporočljiva. Čeprav “Faust IV” ni tako revolucionaren kot njihova zgodnja dela, je veliko bolj dostopen in za večino tudi dosti lažje poslušljiv. Ravno zaradi tega je “Faust IV” izjemno dobra vstopnica za vse tiste, ki šele spoznavajo svet krautrocka. Predvsem pred nadaljnjim raziskovanjem kompleksnejših del nekaterih ostalih krautrock predstavnikov kot so denimo zgodnji Can ali zgodnji Tangerine Dream. Tako kot Can, Tangerine Dream in Neu!, so tudi Faust skozi leta dobili skoraj mitske proporcije v zgodovini progresivnega rocka. “Faust IV” je bil nedvomno tisti njihov album, ki jim je za vedno zagotovil ta status.
Zasedba
Rudolf Sosna – kitara, klaviature
Jean-Herve Peron – bas kitara
Gunter Wusthoff – sinthesizer, saksofon
Hans-Joachim Irmler – orgle
Werner Diermeier – bobni
Produkcija
Uwe Nettelbeck
Seznam skladb
1. Krautrock (11:47)
2. The Sad Skinhead (2:43)
3. Jennifer (7:11)
4. Just A Second (Starts Like That!) (3:35)
5. Picnic on a Frozen River (Deuxieme Tableux) (7:45)
6. Giggy Smile (4:28)
7. Laüft… Heißt Das es Laüft Oder es Kommt Bald… Laüft (3:40)
8. It’s a Bit of a Pain (3:08)
Trajanje albuma: 44:17
Faust IV – Bonus Disc (2006)
1. The Lurcher
2. Kraut Rock
3. Do So
4. Jennifer (alt)
5. The Sad Skinhead (Alt)
6. Just a Second (Extended)
7. Piano Piece
8. Lauft (Alt)
9. Giggy Smile (Alt)
