Izvajalec: Locanda Delle Fate
Založba: Polydor Records
Izid: year
Locanda delle Fate je še ena tistih italijanskih skupin, ki so znane zgolj po enem albumu. V sedemdesetih je bilo v Italiji takih skupin mnogo, a ni jih bilo tako veliko, ki bi uspeli izdati takšen dragulj, ki je še dandanes med ljubitelji italijanskega simfoničnega rocka sila priljubljen.
Locanda so svoj prvi album izdali leta 1977. Z njim so ustvarili eno zadnjih mojstrovin v Italiji v sedemdesetih letih. Nekoliko prepozno so prišli na sceno, da bi lahko bili bolj popularni, a so zaradi izredne melodičnosti vseeno uspeli podpisati pogodbo z veliko založbo. Večina italijasnkih progresivnih skupin, ki so ustvarjale takrat, te sreče niso imele. Po več kot dvajsetih letih so se glavni skladatelji iz skupine (Vevey, Gaviglia in Conte) ponovno združili in posneli nov album, ki pa brez starega pevca Leonarda Sassa in zaradi pomanjkanja raznolikosti ni bil tako dober.
Album se začne z edinim instrumentalom. Uvod je zelo učinkovito izpeljan na klavirju, počasi pa se priključijo še ostali instrumenti. Izstopa tudi nekaj delov na Hammond orglah in kitarah. Vsekakor gre za eno najboljših kompozicij na plošči, kar pomeni zelo veliko, če pomisliš kako odličen je ta album in kako zelo pomemben je Leonardo Sasso za zvok zasedbe.
Naslovna skladba je naravnost neverjetna. Začne se z nežnim klavirjem, potem se pridruži še sintetizator. Skladba pa resnično zadiha ko prične Leonardo Sasso peti s svojim strastnim in melanholičnim glasom. Po hrbtu mi gredo mravljinci že samo ko pomislim na Sassove vokalne melodije. Skladba gre skozi več delov, ki so odlično povezani, na koncu pa se ponovi uvod.
Na “Profumo” se lahko ponovno čudimo Sassovim sposobnostim. Še ena zanimiva kompozicija s čudovitimi klaviaturami, morda se le del na koncu, kjer prevladuje sintetizator nekoliko preveč vleče, a je melodija tako prijetna, da to skoraj ni opazno.
Pri “Cercando” gre še za eno sodelovanje obeh kitaristov, ki prispevata nekaj odličnih kitarskih delov, a prednost kot ponavadi prepustita klaviaturam.
Na “Sogno di Estunno” je zopet polno čudovitih klavirskih segmentov. Klavir včasih s flavto odigra nekaj izjemnih duetov.
“Non Chiudere” sta zopet napisala oba kitarista in je edina pesem, kjer so kitare v ospredju (pravzaprav tokrat slišimo le kitari in flavto) Težava te pesmi je pomanjkanje Leonarda Sassa. Gaviglia in Vevey sta dobra pevca, vendar ne za tovrstno glasbo. Kot da bi poslušal Geddyja Leeja na heliju.
Na koncu pa še ena mojstrovina. “Vendesi Saggezza” je v smislu strukture podobna kompozicija kot “Forse”. Spet je v ospredju klavir, sliši se tudi čembalo, pesem pa ima spet kompleksne aranžmaje.
Na albumu se nahaja tudi “New York”, bonus komad brez Leonarda Sassa. Ni tako spektakularen kot ostali komadi na albumu, a za bonus je soliden.
Locando bi težko primerjal s katero drugo skupino, če bi pa že bil prisiljen, pa bi omenil Genesis, PFM, Le Orme in morda tudi Banco. A Locanda so več kot le to. Res je, da imajo tisti izjemen občutek za mešanje neverjetne melodičnosti in kompleksnih aranžmajev kot Genesis, imajo tudi zelo dramatičnega pevca kot Genesis in Banco, so podobno čutni kot Le Orme in PFM, vendar pa Locanda dodajo veliko svojih prvin. Gre za precej kompleksno postavljene skladbe nekonvencionalnih struktur, ki pa s svojo melodičnostjo znajo vzbuditi ravno obraten občutek. Ravno takšen bi simfoničen rock moral biti. Melodije so razporejene v zelo težavne vzorce, a so vse tako spevne, da se ta težavnost niti ne opazi. Kot se spodobi za simfonične skupine, je zvok res imeniten, poln klaviaturske magije, vokalne čutnosti in dramatičnosti ter lepih kitarskih delov.
Največji adut albuma so nedvomno božanski vokalni deli Leonarda Sassa. Brez njih bi album bil vreden precej manj. To se še posebej vidi pri pesmih “Non Chiudere” in bonus komadu “New York”, kjer prej omenjeni možakar ni prisoten. Locanda so brez njega še vedno dobri, a nič več kot to. Z njim pa so senzacionalni, ker barva njegovega glasu poudari tudi vse ostale instrumente, ki zaradi tega izpadejo še bolj veličastno. Morda bi si kdo mislil, da hrapav glas Sassa ne bi ustrezal za tako romantično glasbo, vendar pa deluje super. Sasso je sposoben z glasom izraziti največje možno dramatičnost in čutnost, kot da bi igral več vlog v eni sami pesmi. Ni kaj, človek se zna vživeti v skladbo, čeprav ni imel z njenim nastankom prav nič. Lahko bi postal eden največjih italijanskih pevcev, lahko bi bil od boku Frencesca di Giacoma, a po tem albumu o Sassu ni bilo več prav veliko slišati, kar me precej preseneča, glede na njegove prej omenjene kvalitete. Če imaš že tako močnega vokalista, vsi ostali instrumenti pač morajo delovati kot ozadje. A kakšno ozadje! Dva klaviaturista, ki največjo breme za bogat in razkošen zvok prevzameta nase in z dueli med klavirjem, Hammondom, sintetizatorji, čembalom in še čem drugim ponudita Sassu čudovito podporo za njegov čuten glas. Presenetljivo je, da če že imaš v zasedbi dva kitarista, da potemtakem nista bolj opazna. Kitara se precej skriva v ozadju, a je zelo prefinjena, v stilu Steva Hacketta. Kitarista ravno ne pretiravata s hitrimi tehničnim deli, temveč raje igrata počasi in z občutkom. Tudi dejstvo, da drugi kitarist dostikrat raje prime za flavto kot za kitaro pripomore k temu, da brenkala niso tako opazna kot bi lahko sicer bila. Nič zato, smo pa lahko zato priča nekaterim res lepim izmenjavam med flavto in klavirjem. Kaj pa ritem linija? Locanda ima toliko močnih adutov, da se ritem linije skoraj ne opazi, a tako basist in bobnar sta odlična. Bobnar na parih segmentih pokaže, da bi lahko bil imeniten, če bi si dal duška, podobno pa bi lahko trdili tudi za basista.
Torej, Locanda je v glasbenem vidiku izjemna, od drugih italijanskih skupin pa jih loči še nekaj. Tudi njihova besedila so namreč zelo poetična in metaforična. Italijanske skupine so resda znane po svoji melodičnosti in romantičnost, a tisti, ki znajo govoriti italijansko, vedo povedati, da so besedila v glavnem grozna (še posebej pri PFM). Ena redkih izjem naj bi bili Banco in občasno Le Orme. Že sami naslovi pesmi povedo vse. Naslovna pesem pomeni “Morda se kresničke ne ljubijo več”, “Vendesi Sagezza” pomeni “Modrost na prodaj”, itd. Že naslovi so zgovorni, a tudi sama besedila so na nivoju in dokazujejo, da se Italijani niso le “šlepali” na svojo romantičnost in govorništvo.
Moram priznati, da poznam skoraj vsako noto tega albuma na pamet. Tako zelo mi je zlezel pod kožo. Gre za eno tistih plošč, ki se je preprosto ne moreš naveličati. Verjetno gre za enega najbolj romantičnih albumov vseh časov (ne v smislu besedil, temveč po občutku). To je glasba, ki je v najboljših trenutkih praktično perfektna. In teh trenutkov je ogromno! Ni odvečnih not, ni predolgih solaž, vse se ujame in rezultat je nekaj čudovitega. Če še tega album niste slišali in imate radi simfonično progresivno glasbo, vam priporočam, da si ga takoj kupite.
Zasedba
Ezio Vevey – 12-strunske akustične in electrične kitare, vokal, flavta
Alberto Gaviglia – akustične, električne, 12-strunske električne kitare, vokal
Michele Conta – klavirji, Moog, klavinet, sintetizatorji
Oscar Mazzoglio – Hammond orgle, klavir, Moog, sintetizatorji
Leonardo Sasso – vokal
Giorgio Gardino – bobni, vibrafon
Luciano Boero – bas, Hammond orgle
Produkcija
Locanda delle Fate
Seznam skladb
1. A volte un istante di quiete (6:31)
2. Forse le lucciole non si amano più (9:48)
3. Profumo di colla Bianca (8:25)
4. Cercando un nuovo confine (6:41)
5. Sogno di Estunno (4:41)
6. Non chiudere a chiave le stelle (3:34)
7. Vendesi saggezza (9:37)
8. New York (4:35)
Trajanje albuma: 53:52
