Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: RC2
Založba: Progrock Records
Izid: year
Ocena: 3.5/5
RC2 so razmeroma mlada progresivno rockovska zasedba, ki prihaja iz Venezeule, dežele, ki je po svetu ponavadi bolj kot po glasbenih dosežkih poznana po čudovitih tropskih plažah, bujni troski flori in favni ter lepih dekletih, v zadnjem času pa tudi po slikovitih retoričnih “spretnostih” njihovega karizmatičnega državnega poglavarja. Vsekakor ne gre za progresivno rockovsko meko. Njihova najstarejša in že dolgo pokojna prog skupina Estructura datira v konec sedemdesetih, ko je v obdobju komercialnega zatona progresive izginila po dveh obskurnih, a spodobnih albumih. Čas gre naprej in RC2 sodijo v val novejših venezuelskih prog zasedb, ki so se odločile, da njihovo državo kot pomemben dejavnik predstavijo tudi na mednarodnem prog rockovskem zemljevidu.
Po njihovem imenu, ki v računalništvu pomeni šifrirni algoritem z variabilno velikostjo ključa, bi poslušalec sklepal, da gre za neko zelo racionalno naravnano in matematično disciplinirano obliko progresivnega rocka z dolgočasnimi besedili o najnovejših dosežkih elektrotehnike. Vendar temu na srečo ni tako, saj je njihova glasba vse prej kot hladna in racionalna. K temu gotovo v marsičem botrujejo tradicionalni latinski elementi, ki njihovim kompozicijam dajejo nek pečat svojskosti in jih že takoj ločijo od žanrsko sorodnih skupin.
RC2 se pogostokrat ne branijo tudi uporabe nekoliko trših rifov, kar pa niti slučajno ni razlog, da bi se jih uvrščalo med prog metal, kamor jih iz niti malo jasnih razlogov štejejo nekateri kritiki in poslušalci. Njihov glasbeni izraz je zaradi obširne rabe raznovrstnih simfonično-ambientalnih palet na klaviaturah najbližje simfoničnemu prog rocku ter zapuščini legendarnih britanskih prog zasedb kot so Genesis, Camel in Yes, zaradi karakteristične latinske topline pa nekoliko tudi italijanskim zastavonošam na čelu s PFM, Banco Del Mutuo Soccorso ter Le Orme. Zaradi uporabe nekoliko trših kitarskih linij pa se včasih približajo tudi določenim neo prog zasedbam kot sta denimo Arena in Enchant, ki se v svojih izrazih pogostokrat ne branijo elementov hard rocka (in včasih tudi metala). Na srečo od teh vplivov vzamejo samo najboljše in obenem ne sledijo običajnim neo prog klišejem. Hispaniolski melos, predvsem v počasnejših sekcijah, v posamezne kompozicije vnaša veliko že skorajda prisrčne topline, ki je povsem v nasprotju z denimo tisto pogostokrat že skorajda hladno instantnostjo nekaterih sodobnih skandinavskih prog zasedb.
Pevec Felix Duque se lahko pohvali s presenetljivo dobrim petjem v angleščini v kateri se sicer zazna rahel latinski naglas vendar daleč od tega, da bi to delovalo moteče. To je še bolj presenetljivo glede na dejstvo, da je bil “RC2” (2003), njihov prejšnji, debitantni album v celoti odpet v španščini in ponavadi takšne nenadne jezikovne tranzicije (zlasti kadar gre za latinski svet) niso preveč uspešne. Klaviature so ves čas zelo kvalitetne in vselej prehajajo med bolj modernimi zvoki analognih sintetizatorjev ter bolj tradicionalnim plastem klavirja, melotrona in mooga. Pohvaliti gre tudi to, da nihče izmed inštrumentalistov niti za hip ne izpade dominanten ali se začne pretirano predajati solistični demonstraciji svojih tehničnih spretnostih, kar pri sodobnih prog zasedbah pogostokrat lahko deluje tudi odbijajoče. Zelo pomembno je tudi to, da bobni niti za trenutek ne zvenijo generično, temveč se ponašajo z zelo dobro ritmično kombinatoriko. Latinski melos je zelo izrazit tudi po tenkočutnih pasažah na kitari, predvsem na kompozicijah kot sta “El Diablo Suelto” ter “Voice Of The Storm – Part 1”. Na albumu ni nobene šibke kompozicije. Te so po kakovosti zelo izenačene, a seveda po raznovrstnih sekcijah med seboj primerno raznolike v vsej svoji eksperimentalno simfonično pustolovski in meditativno-ambientalni naravi tako, da je brez pomena izpostavljati favorite.
RC2 s “Future Awaits” (za zdaj) niso ustvarili mojstrovine, ampak so zato predstavili zelo dober izdelek, ki se lepo izogiba slepemu sledenju raznim neo prog klišejem ter hkrati sije v vsej svoji latinski unikatnosti in temperamentnosti. Njihove kompozicijske in tehnične spretnosti so se od izida prvenca nedvomno opazno izboljšale in bodo gotovo še napredovale. RC2 so s tem albumom nazorno dokazali, da si nedvomno zaslužijo pozornost sodobnemu prog rocku naklonjenega poslušalstva, saj so prava skupina za vse tiste, ki so siti takšnih in drugačnih neo prog retro klišejev in bi radi preizkusili nekaj novega s ščepcem tropske eksotike. Vsekakor gre za zanimivo skupino, katere napredek se bo v prihodnjih letih kar se da budno spremljal. Lepo je spoznanje, da se je tudi Venezula, kjer se je v zadnjih letih poleg RC2 pojavilo še nekaj mladih in perspektivnih prog zasedb, pridružila seznamu tistih držav, ki rešujejo čast progresivnega rocka v novem tisočletju.
Zasedba
Felix Duque – vokal
Mauricio Barroeta – kitara
Pedro Misle – bas kitara
Rafael Paz – klaviature
Eduardo Benatar – bobni
Seznam skladb
1. Time Pieces (10:58)
2. Future Awaits (7:07)
3. 11 (7:29)
4. Autumn (8:02)
5. El Diablo Suelto (4:02)
6. Coming Down Again (6:12)
7. Voice of the Storm – Part 1 (6:06)
8. Voice of the Storm – Part 2 (9:49)
Trajanje albuma: 59:41
