Gentle Giant: Free Hand

0 21

Založba: Chrysalis Records
Datum izida: julij 1975
Produkcija: Gentle Giant
Dolžina albuma: 36.50 min
Zvrst: Progressive Rock/Experimental Rock
Ocena: 10/10


“Free Hand” je bil sedmi studijski album v režiji legendarnih veljakov eklektičnega progresivnega rocka. V tem času so Gentle Giant prekinili sodelovanje z založbo World Wide Artists, katera jih je začela siliti k ustvarjanju hit singlov in podpisali pogodbo z založbo Chrysalis Records. Glavno vlogo pri odločitvi za ta drastični korak je odigrala uspešna evropska turneja s progresivno rockovskimi soborci Jethro Tull, vodilno skupino založbe Chrysalis. V nasprotju s prejšnjimi turnejami, ko so Gentle Giant zaradi svojih “posebnih” lastnosti s strani drugih skupin ponavadi naleteli na nerazumevanje ali celo šikaniranje, so se s člani Jethro Tull uspeli hitro spoprijateljiti in izgraditi vzajemno spoštovanje. V krutem svetu glasbenega biznisa so postali njihovi edini pravi prijatelji.

Tvorba tesnih vezi s prvaki progresivnega folk rocka je vplivala tudi na zvočno usmeritev “Free Hand”. Album je vseboval izdatno mero folk rockovskih začimb ter največjo količino aranžmajev srednjeveške trubadurske glasbe v njihovi povesti. V primerjavi z večino predhodnih Gentle Giant albumov so znotraj struktur posameznih skladb vpletli nekaj več melodične senzibilnosti, a ob tem še vedno ohranili visoko mero kompleksnosti in nepredvidljivosti. S svojo edinstveno kombinatoriko raztresenih večglasij, polimetričnih shem, nepredvidljivih časovnih prehodov in goro improvizacij so še vedno spadali med najbolj eklektične skupine svojega časa. Poleg elementov folk rocka in motivov britanske srednjeveške glasbe ponovno niso skoparili z vzorci jazz fusiona in hard rocka, katere so znotraj posameznih del vnesli z izjemno prefinjenostjo in razigranostjo.

Lirične teme znotraj katerih ni manjkalo samoironije in jedke satire na račun glasbene industrije so se tokrat, podobno kot že nekajkrat v njihovi preteklosti, dotikale različnih aspektov povezanih z delovanjem skupine. King Crimson in Pink Floyd tako še zdaleč nista bili edini skupini, ki sta že v času komercialnega vrhunca progresivnega rocka dobili mračne vizije prihodnosti in zaslutili, da se je znotraj glasbene industrije zaredilo nekaj gnilega.

Neverjeten razpon njihovega unikatnega skladateljskega in inštrumentalnega izrazoslovja je razviden od začetka do konca albuma. Ob količini virtuoznih inštrumentalnih sekcij, duhovitih motivov, nekonvencionalnih vokalnih harmonij in ritmični večplastnosti z lahkoto zaigra srce še tako izbirčnega progresivno rockovskega sladokusca. “Just The Same” je odlična uvodna sladica z izobiljem njihovih karakterističnih, ritmičnih polimerov, nepričakovanih preobratov v simfonične motive in zvrhano mero sočnih jazz fusion improvizacij. Ne manjka tudi običajnega Gentle Giant duhovičenja, tokrat s pomočjo vmesnih ploskov rok ter tleskov prstov. Derekova teatralna pevska predstava vsebuje pikro satiro na račun dekadence glasbene industrije in pavšalnega odnosa do skupin, ki ne ustrezajo določenim korporativnim kriterijem.

Izvrstni “On Reflection”, kateri v besedilu ne skriva črnega humorja na račun propadle partnerske zveze, je prepojen s svojstveno keltsko senzibilnostjo in sakralnim vzdušjem. Tovrstno pastoralno magijo ustvarijo s pomočjo raztresenih zborovskih večglasij in nepogrešljivo uporabo vibrafona. V vlogi glavnega vokalista se tokrat izkaže klaviaturist Kerry Minnear s svojo izrazito visoko vokalno predstavo ob kateri bi zardel celo Jon Anderson (Yes). Tudi tokrat ne pozabijo na vnose nagajivih harmonij in razposajene ritmične kombinatorike v slogu motiva za “ciciban čeveljčke”, ki spominja na guganje prijaznega velikana. Naslovna skladba na kateri izražajo občutja ob zamenjavi založbe spada med njihove klasike. Srhljivemu uvodnemu aranžmaju sledijo številni dramatični preobrati v katerih je zaznati obilico trdo rockovskih manir, predvsem s pomočjo udarnih kitarskih fraz v režiji gospoda Greena. Prefinjena tranzicija med elementi simfonike, jazza in trdega rocka je ponovno za vse prste obliznit. Vse skupaj na izjemen način povezuje Derekov karizmatično-paranoični vokal.

“Time to Kill”, kateri se odpre z za tiste čase revolucionarnim elektronskim vzorcem, odlikujejo prefinjeni keltski aranžmaji in neobičajna melodična prefinjenost. Nepričakovanih časovnih prehodov in improvizacij je tudi tokrat v izobilju, vendar  Derekovo petje, podkrepljeno z eteričnimi spremljevalnimi vokalnimi harmonijami in odločnimi kitarskimi frazami, zagotavlja prednost melodičnim aranžmajem. Izvrstni “His Last Voyage”, najbolj kompleksna stvaritev na albumu, je skladba številnih kontrastnih vzdušij. Odpre se v obliki akustično zasoljene keltske balade z angelskimi vokalnimi harmonijami, vendar šegavi ritmični okraski v ozadju, predvsem na vibrafonu, hitro sporočijo, da tudi tokrat ne bo manjkalo čudovito norih inštrumentalnih pustolovščin. Skozi angelska večglasja začnejo vnašati duhovite jazzovske improvizacije, znotraj katerih ne izostane Greenova osupljivo dobra vah-vah solaža. Zaključek povrne svečana večglasja in akustično spremljavo v najboljših keltskih manirah.

Njihovo pečanje z Jethro Tull najboljše ponazori imenitni inštrumental “Talybont”, kateri s pomočjo pihal in violine vsebuje trubadurske elemente renesančnega madrigala iz Tudorskih časov. Tu se lahko poslušalec vrne v čase, ko je prijazni velikan sedel za isto mizo s Henrikom VIII. Zaključni “Mobile” je temperamentna mešanica folka, jazza in trdega rocka v kateri zavzemajo osrednjo mesto duhovičenja na Rayevi volini. Navkljub dominantnosti folk rockovskih aranžmajev tudi tokrat osrečijo z nepričakovanimi zasuki v duhovite fusionistične sekcije. Besedilo se nanaša na življenjski slog nenehnega potepanja po koncertnih turnejah skozi oči skupine.

S “Free Hand” so Gentle Giant zacmarili še eno zimzeleno zvočno kašo izjemne slogovne raznovrstnosti, zabeljeno z izdatno mero njihovega nepogrešljivega pobalinskega humorja in samoironije. Album tudi dandanes ostaja eden izmed najboljših dosežkov v povesti skupine, kateri z lahkoto ovlaži jezikovne brbončice slehernega progresivna rockovskega sladokusca. Poleg osupljive skladateljske in inštrumentalne raznovrstni vedno znova osupne tudi za tiste čase fenomenalna produkcija s pomočjo katere se zdi kot, da bi bil album posnet včeraj. “Free Hand” se je izkazal z najuspešnejšo uvrstitvijo na ameriški glasbeni lestvici najbolj popularnih albumov leta 1975, kar je za člane skupine, katerim je komercialni uspeh pomenil isto kot pljunek v morje, skorajda zanemarljiv podatek. Veliko bolj je zanimiv s stališča, da so nekoč, pred “davnimi časi”, ameriški poslušalci znali nagraditi tudi artistično samobitnost in kreativnost. Na domačih britanskih tleh so, z izjemo četice zvestih pristašev, kot ponavadi ostajali na široko spregledani. Žal jih premik h Crysalis ni odrešil pred tem, da tudi te založbe v naslednjih letih ne bi zagrabila želja po radijskih hitih in komercializaciji skupine, kar je privedlo do njihovega prezgodnjega, a častnega umika iz glasbene industrije.

Avtor: Peter Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Just The Same
2. On Reflection
3. Free Hand
4. Time To Kill
5. His Last Voyage
6. Talybont
7. Mobile

Zasedba:
Derek Shulman – vokal, saksofon, snemalnik
Gary Green – električna in akustična kitara, spremljevalni vokal
Ray Shulman – bas kitara, violina, spemljevalni vokal, snemalnik
Kerry Minear – klaviature, vokal, spremljevalni vokal
John Weathers – bobni, tolkala


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki