Gentle Giant: Interview

0 12

Založba: Chrysalis Records
Datum izida: 23. 4. 1976
Produkcija: Gentle Giant
Dolžina albuma: 36.47 min
Zvrst: Progressive Rock /Jazz Rock
Ocena: 8.5/10


“Interview” je zadnji album legendarnih mojstrov eklektičnega progresivnega rocka, kateri si še zasluži pozornost tudi tistih, ki ne sodijo med njihove zveste privržence. Njihov osmi studijski izdelek vsebuje sarkastičen koncept, strukturiran v obliki razglašenega intervjuja, ki povezuje posamezne skladbe. Zvočno-konceptualna vsebina albuma predstavlja bravurozno parodijo na stranpoti glasbene industrije in nadležne intervjuje v katerih so morali nenehno odgovarjati na ena in ista dolgočasna vprašanja. Večina skupin bi status obleganih “rock zvezd” sprejela z odprtimi rokami, toda Gentle Giant so bili od nekdaj grajeni iz popolnoma drugega testa, saj so izhajali iz idealov zlatega obdobja progresivne in eksperimentalne glasbe, katero se je na prelomu 70-ih počasi končevalo v prid nekaterih manj pustolovskih, a tržno donosnejših glasbenih oblik.

Z “Interview”, natančneje njegovim konceptom, so Gentle Giant tako rekoč storili komercialni samomor, saj so že prej ne preveč naklonjene britanske kritike samo še bolj razjezili, medtem ko so si odgovorni pri založbi, potem ko so v sporočilih skladb prepoznali sami sebe, nemočno začeli puliti lase. Večni progresivno rockovski razposajenci in burkači pa so se ob tem zgolj nagajivo namuznili in ustvarili še zadnji klasični Gentle Giant album, katerega je užitek poslušati od začetka do konca, čeprav so na njem že zaznavni nekateri odmiki od njihove zmagovite zvočne tradicije. Njihov zadnji “pravi” progresivno rockovski album je bil zaradi časovnega pritiska posnet hitreje kot katerikoli predhodni Gentle Giant izdelek, zato mu na nekaterih mestih nekoliko manjka običajne zvočne prefinjenosti in pretočnosti, kar se sicer komajda zazna.  

V njihovi skladateljski in inštrumentalni tradiciji vnovič ne manjkajo ultra kompleksne inštrumentalne sekcije, poliritmi, nore improvizacije, nepričakovani časovni prehodi in disonantna večglasja s katerimi so ti glasbeni velemojstri navduševali v svoji preteklosti. Večina aranžmajev se, tako kot se spodobi, še vedno oplaja na elementih jazz rock fuisona, folk rocka, simfonike in trdega rocka. Nekod so zaznavni celo elementi reaggeja in popa, kar pomeni, da so progresivnost v smislu nenehnega vpletanja zvočnih novosti še vedno jemali zelo resno. “Interview” po vzdušju nekoliko zaostaja za njihovimi preteklimi mojstrovinami predvsem zato, ker ne vsebuje običajnega števila ritmičnih duhovičenj, prav tako se pogreša večjo prisotnost razigranih trubadurskih aranžmajev, katerih je bilo na fenomenalnem predhodniku “Free Hand” (1975) v izobilju.

Navkljub temu je na albumu še vedno najti obilo razlogov za zadovoljstvo in sladkanje vseh progresivno rockovskih gurmanov. Glasba se ponovno izogiba strogih žanrskih definicij in omejitev. Vzdušje na posameznih delih je še vedno dovolj šegavo in razposajeno, da v duhu ni težko uzreti prijaznega velikana in njegovih dogodivščin. Naslovna skladba združuje raznovrstno zvočno mešanico jazzovskih improvizacij in nenavadnih časovnih prehodov. Derekov unikatni, paranoični vokal je obogaten z norimi aranžmaji na klaviaturah ter podkrepljen s kaotičnimi ritmi. Posamezne motive povezujejo govorjeni efekti, katere so vzeli iz zvočno popačenih odlomkov intervjujev s čimer so si privoščili pikro satiro na račun pomanjkanja novinarske domišljije. “Give It Back” je nenavaden, a zabaven eksperiment na katerem so več kot očitni tudi ritmični vplivi reaggeja. Pri tovrstnih ritmičnih shemah ne ostanejo dolgo in se hitro pozabavajo z nepogrešljivimi “cicibanski” triki na vibrafonu. Od vseh del na albumu je tu prek ritmične šegavosti še največ asociacij na njihovo zaščitno “premikanje prijaznega velikana”.

Nekoliko srhljivi “Design” je poln zaščitnih disonantnih vokalnih harmonij pri čemer vlogo glavnega, “angelskega” vokala odlično opravlja klaviaturist Kerry Minnear. Bobnar John Weathers se vmes kot majhen otrok igra z mavrično zbirko tolkal prek katerih izvablja kar se da nenavadne zvoke. Naglo tempirani “Another Show” je prava poslastica za vse jazz rock fusion zanesenjake, saj se skozi trdo rockerske kitarske pasaže prebijajo izjemno duhoviti ritmični okraski. Derekovo razkačeno petje v navezi z mogočnimi kitarskimi frazami poskrbi za neobičajno mero agresivnosti. “Empty City”, kateri nadaljuje njihovo tradicijo unikatnih večglasij, je eden najboljših trenutkov celotnega albuma. Na začetku izgradijo zelo lepo pastoralno, keltsko melodijo na akustični kitari in “vesoljskih” klaviaturah, nakar sledijo temperamentne folk rockerske sekcije na violini. Vse to povezuje Derekova kameleonska pevska predstava.

Na “Timing” ne manjka ritmičnih vratolomnosti, katere se odvijajo popolnoma izven osrednje melodije, grajene na Derekovem vokalu. Zaključna skladba “I Lost My Head” je še eden izmed vrhuncev albuma. Grajena je iz dveh med seboj kontrastnih polovic, kateri odražata lahkotno in udarno stran skupine. Začetni del je grajen na nežnih, a virtuoznih pastoralno-baročnih aranžmajih, kakršne se je pogrešalo skozi večino albuma. Zaključni del s svojimi udarnimi kitarskimi frazami, energičnim petjem in masivnimi bobnarskimi prehodi, ustvari podoben učinek kot grom iz oblačnega neba. Metafora za končni rezultat tega svojevrstnega zvočnega kontrasta med “soncem” in “nevihto” je tista čudovita mavrica, katera se nahaja na naslovnici albuma.

“Interview” je kljub temu, da so Gentle Giant na njem že pokazali nekatere znake ranljivosti, predvsem zaradi ostrega časovnega tempa pri njegovem komponiranju, zelo dober album, ki ponuja veliko veselja vsem ljubiteljem eklektičnega progresivnega rocka in visoko virtuozne porabe inštrumentov. Resda se jim z njim ni posrečilo ustvariti še ene mojstrovine, a so vseeno uspeli ustvariti svoj zadnji zanimivi izdelek na področju eklektičnega progresivnega rocka, pred dramatičnim preobratom k melodičnemu rocku in pop rocku s katerim so žrtvovali svoj skladateljski in inštrumentalni intelekt za blagor požrešne založbe. Zato je presenetljivo, da je album še danes velikokrat spregledan tudi s strani ljubiteljev skupine. “Interview” je bil s svojim brezkompromisnim zvočno-liričnim smešenjem skorumpirane glasbene industrije in njihovih pribočnikov izjemno pogumno dejanje, vendar so si z njim že začeli kopati grob v katerega se bodo v naslednjih letih, po precej mučni izkušnji s popom, spokojno ulegli.

Avtor: Peter Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Interview
2. Give It Back
3. Design
4. Another Show
5. Empty City
6. Timing
7. I Lost My Head

Zasedba:
Derek Shulman – vokal, saksofon
Gary Green – kitara
Kerry Minnear – klaviature, spremljevani vokal
Ray Shulman – bas kitara, violina
John Weathers – bobni, tolkala


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki