Gentle Giant: The Missing Piece

0 12

Založba: Chrysalis Records
Datum izida: 26. 8. 1977
Produkcija: Gentle Giant
Dolžina albuma: 36.28 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 7.5/10


“The Missing Piece” je predstavljal začetek zatona Gentle Giant v vlogi konstruktivne progresivno rockovske zasedbe, katera je v preteklosti navduševala s svojimi unikatnimi in nepredvidljivimi zvočnimi eksperimenti s katerimi so presegali in povezovali številne žanrske ločnice. V turbulentnem obdobju rock glasbe, ko je progresivni rock izgubljal popularnost in se je začel vzpon nekaterih novih glasbenih zvrsti kot so punk, disko in new wave, jih je založba Chrysalis ujela v zanko z zahtevo po pisanju kompaktnejših skladb, če že ne radijskih hitov. Člani skupine so se v nasprotju s svojo eksperimentalistično glasbeno filozofijo, znotraj katere ni manjkalo sarkazma na račun glasbene industrije, odločili stopiti v korak z “novimi časi” ter se spremeniti v melodično hard rockovski/pop band z redkimi opomini na svojo eksperimentalno preteklost. Gentle Giant so bili vedno izjemni glasbeniki, kateri so bili sposobni odigrati kar koli se jim je zahotelo, ne glede na glasbeno zvrst, vendar so se v novi vlogi “pop” banda počutili izjemno utesnjeno, kar se čuti skozi celoten album.

Na “The Missing Piece” so ponudili polovično mero svojih običajnih artističnih sposobnosti. Rezultat te dramatične zvokovne spremembi so bile kompaktnejše skladbe z velikim poudarkom na melodičnosti in spevnih refrenih. Njihovi zaščitni trubadurski aranžmaji, jazzovsko-avantgardne improvizacije, disonantne vokalne harmonije in nagajivi ritmični vzorci, so se na “The Missing Piece” podredili bolj preprostim in neposrednim melodijam. Z naborom številnih melodično rockerskih in baladesknih trenutkov so se sicer približali manj zahtevnemu poslušalstvu, a se skozi večino del čuti, da vsi člani niso bil s celim srcem pri njihovem ustvarjanju. Navkljub vsemu so v besedilih zadržali svoj tipični, pobalinski humor, predvsem pa občutek za neprikrito samoironijo. Tudi na račun prisilne artistične “lobotomije”.

Artistično samoomejevanje nikoli ni obrodilo bleščečih rezultatov. Navkljub temu se jim je posrečilo ustvariti tudi nekaj dobrih del na katerih za kratek čas zaživi njihova pretekla prog rockovska magija in nebrzdani eksperimentalizem. Prva polovica albuma vsebuje precej povprečnih skladb, ki so daleč pod njihovimi običajnimi artističnimi normami, medtem ko druga polovica prinese občutno izboljšavo in ponekod obudi spomin na zlata leta. Pogostokrat se zdi kot, da bi bili aranžmaji nekaterih skladb ustvarjeni nekje napol k čemur dodatno pripomore precej sterilna produkcija. V to kategorijo spada že uvodni hard rockerski eksperiment “Two Weeks in Spain”, kateri je pravcato utelešenje svete preproščine in pomanjkanja navdiha v primerjavi z običajnimi skladateljsko-inštrumentalnimi standardi. Njihovi neprecenljivi virtuozni talenti so prek Derekovega karizmatičnega vokala, Greenovih udarnih kitarskih fraz, Rayeve vsestranske rabe basa, Minnearovih klaviaturskih poskočnic in Weathersove raznovrstne rabe tolkal sicer ves čas prisotni, vendar se jim nikakor ne posreči izgraditi prepričljivega vzdušja.

Eden boljših trenutkov se jim posreči na “I’m Turning Around”, solidni power baladi, kjer pride v ospredje odlično Derekovo petje, podkrepljeno z mogočnimi kitarskimi frazami ter hipnotično spremljavo hammond orgel. Naslov in sporočilo skladbe odražata neprikrit sarkazem na spremembo glasbenega sloga. Na bizarni punk eksperiment “Betcha Thought We Couldn’t Do It”, kateri se jim je najbrž med nastankom zdel hudo zabaven, bi bilo najboljše pozabiti. Vsaj njegov naslov je več kot ustrezen, saj si nihče ne bi mogel predstavljati, da bodo kdaj ustvarili takšno samo-parodijo. “Who Do You Think You Are?” je izjemno povprečni hard rocker z zaspano osrednjo melodijo, katero ustvarjajo Greenove prepoznavne blues pasaže in funkovski ritmi. V podobnem dolgočasnem slogu je tudi “Mountain Time”, kjer ponovno uporabijo klišejske bluesovske manire na klavirju in kitari pri čemer izpadejo precej posiljeno. No, vsaj Derek je dokazal, da ne bi bil napačen v vlogi blues pevca…žalostno.

Stvari se občutno izboljšajo v drugi polovici albuma z “As Old As You’re Young”. Ta zanimiva skladba obudi nekaj pretekle Gentle Giant magije, saj vsebuje stare dobre pobalinske ritmične manire, trubadurske aranžmaje in “angelca” Minnearja na glavnem vokalu. V srednjo sekcijo se jim posreči vpleti tudi zanimiv folk rockerski motiv, medtem ko je transakcija med Kerryevim in Derekovim vokalom prav tako odlično izpeljana. Romantično- nostalgični folk rockovski ep “Memories Of Old Days” je zlahka najboljša stvaritev na celotnem albumu ob kateri se še danes zlahka orosi oko slehernega iskrenega privrženca skupine. S pomočjo Derekovega melanholičnega petja ter veličastnih pastoralno-keltskih aranžmajev na akustični kitari in klaviaturah ustvarijo čarobno vzdušje, znotraj katerega za kratek čas ponovno oživi legenda o prijaznem velikanu. Na “Winning”, kjer cvetijo avantgardni ritmični vložki, nepričakovano, s polno močjo izbruhne njihova eksperimentalna narava. Še posebno navduši prefinjeni zaključni prehod v eterični orientalski motiv. Zaključni “For Nobody” bi se lahko s svojimi razposajenimi harmonijami in raztresenimi ritmi nahajal na katerem koli klasičnemu Gentle Giant, kar zgovorno govori o njegovi odličnosti.

“The Missing Piece” v vlogi prvega dejanja mučnega pop obdobja, sredi katerega so Gentle Giant počasi razpadali in izgubljali artistično samobitnost, kot celota sicer ne izpade slabo, vendar je daleč pod njihovimi običajnimi artistični standardi. V nasprotju z željami založbe jim ni prinesel nobenih hitov, kar pri vsesplošni skladateljsko-inštrumentalni utesnjenosti še zdaleč ni bilo presenečenje. Artistično samoomejevanje in posiljena transformacija v pop band se dandanes zdi skregana z zdravo logiko. V tistem času pa na žalost niso imeli dosti izbire, če niso hoteli potoniti v popolno obskurnost. Zvesti privrženci bodo sicer znali ceniti redke svetle strani albuma s katerim Gentle Giant (še) niso dosegli dna svoje kariere, medtem ko je za ostale bolje, da se mu izognejo, saj jim lahko poda povsem zgrešeno zvočno podobo o resničnih kvalitetah te legendarne skupine.

Avtor: Peter Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Two Weeks In Spain
2. I’m Turning Around
3. Betcha Thought We Couldn’t Do It
4. Who Do You Think You Are?
5. Mountain Time
6. As Old As You’re Young
7. Memories Of Old Days
8. Winning
9. For Nobody

Zasedba:
Derek Shulman – vokal, klaviature
Gary Green – električna in akustična kitara, spremljevalni vokal
Kerry Minnear – klaviature, spremljevalni vokal
Ray Shulman – bas kitara, violina, spremljevalni vokal
John Weathers – bobni, tolkala


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki