Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Boogaloo / Zagreb / Hrvaška
Datum koncerta: 05.04.2011
Število obiskovalcev: 130
Grave Digger klasični starošolski heavy metal bend iz Nemčije, se nikakor ne ohlaja. Ne glede na trdovratno intrigo, ki jo je prinesla menjava kitarista, zasedbo je namreč septembra 2009 zaradi razlik v razvojni viziji zapustil fenomenalni Manni Schmidt, so se Grave Digger po integraciji Domain člana Axla Ritta kaj hitro pobrali in tako izdali še na jesen leta 2010 novi studijski album “The Clans Will Rise Again” (2010) – RockLine recenzija TUKAJ.
Nova evropska turneja se za “grobokopače” ni začela ravno rožnato. Obe predskupini, Sister Sin in Grand Magus, sta se morali odpovedati turneji zaradi resnih obolenj članov zasedb. Tako so vpoklicali Bochumski metalci na pomoč svoje nemške rojake Orden Ogan, da zapolnijo nastalo vrzel.
Sprva napovedani nastop skupine v Zagrebu za 06.04.2011, je bil tako prestavljen na 05.04.2011 in tako hkrati predstavljal nadomestilo za odpadli ljubljanski termin. Še sreča, kajti vprašanje bi bilo kdo bi sploh prišel na koncert, saj so na isti dan, dne 06.04.2011 v zagrebški Areni rogovili mnogo bolj razvpiti Slayer in Megadeth.
Kakorkoli obračam, prizorišče je bilo še ob pol deveti zvečer povsem prazno. Ko so stopili na oder domačini Infernal Tenebra, istrski tehnični “death” metalci, je bilo v Boogalooju kakih petnajst ljudi, ki so iz velike oddaljenosti opazovali, kaj se dogaja na odru. Fantje so v pol ure uprizorili nastop, ki je odražal spoznanje, da so že dolgo časa vgrajeni v metal sceno in zato izkušena ekipa. Zvok je bil za skupino več kot odličen, prav tako pa ne preglasen, navkljub povsem prazni dvorani. Zadevo je reševala zlasti zavesa z Orden Ogan logotipom, ki je za hrbtišči fantov skrbela za to, da se zvok ne razpršuje. Kvartet v postavi Darko Etinger (kitara, vokal), Ivo Petrović (kitara), Paolo Grižonić (bas kitara), Sandi Orbanić (bobni), ki je izdal leta 2007 svoj studijski prvenec “The Essence Of Chaos”, smo si lahko ogledali že leta 2008 v Komnu in tamkajšnjem festivalu Metal Mania Open Air. Možje so se predstavili kot death metal zasedba, ki je zapisana raziskovanju kompleksnejših in tehnično zahtevnejših vsebin, ki jih prinaša zapuščina na čelu z zasedbo Death. Obenem je Darkov “growl” vokal dejavnik s katerim Infernal Tenebra suvereno premoščajo vprašanje o kompetenci. Ulito se prilega temnim razgledom, temne skupine. Tehnično so namreč višje rangirani, skladbe posedujejo dotik nepredvidljivih obratov atmosfere, ki jo kreira zlasti duhovita in razgibana ritem sekcijam, nasploh je vredno izpostaviti izredno delo bobnov ter slikovito vpletanje dvojne bas boben stopalke v zabeljenih prehodnih pasažah. Kombinacija melodičnih pasaž z neusmiljenim poltonskim masivnim razgrajanjem, v konotaciji progresivne razgibanosti (bežno spominja tudi na pristop skupine tipa Quo Vadis) je orisala odličen nastop skupine, ki v žanru death metala v današnjem času zagotovo izstopa na Hrvaških tleh.
Orden Ogan so “postavili stvari na svoje mesto”. Z njimi je na oder prišla tista klasična heavy metal etiketa, s prepoznavno esenco tevtonske kozmetike, kakršno pač kreirajo tovrstne skupine nemškega porekla. Skupina EMŠO-a in tipa pristopa rojakov Stormwarrior, pa tudi malo mlajših znanih “Blind Guardian posnemovalcev” Savage Circus, je zbrala pod odrom kakih petdeset glav in pevec zasedbe jih je takoj nasmejal s slikovito pripombo. “Dobrodošli v enem izmed najintimnejših večerov naše turneje!” Zasedba je predstavljala na odru sveže izdani studijski album “Easton Hope” (AFM Records, 2010) in narisala veselje na obraze ljubiteljev odrezavega power metala nemške jurizdikcije. Še vedno nikjer ljudi, dvorana povsem izvotljena, kljub temu se je nekaj glav veselo zavrtinčilo v klenih ritmih. Tudi Orden Ogan niso od včeraj, njihovi začetki segajo v sredino devetdesetih. Ne glede na številne spremembe v postavi ter menjave članov zasedbe skozi kariero je novi album že šesti po vrsti, možje pa so se od prve do zadnje sekunde izdelanega nastopa predstavili kot prekaljeni odrski igralci, ki vedo in znajo izkoristiti sleherni košček odrskega prostora, da približajo svojo glasbo obiskovalcu še pristneje. Kvintet se je izkazal za odlično rešitev v vlogi predskupine legendam Grave Digger in po koncu nastopa zagotovo pridobil nekaj novih simpatij v Zagrebu.
Kakih 20. minut do enajste zvečer, pa se je oder le ovil v podobo gorjanskih prostranstev Škotskih višavij in uvodoma naznanil prihod legend nemškega metala. Grave Digger so vsebino novega albuma smiselno povezali z vsebino albuma “Tunes Of War” (1996) ter tako v prvem delu nastopa oživili klasičen album, ki velja še danes za enega najprepoznavnejših Grave Digger albumov v kombiniranju z novimi skladbami. Seveda so primat prevzemale klasike The Bruce (The Lion King), The Ballad Of Mary (Queen Of Scots), Killing Time ter obvezni In The Dark Of The Sun ter neobhodna Rebbellion (The Clans Are Marching).
Najbolj je seveda skelelo vprašanje kako uspešna je tudi odrska integracija Axla Ritta? Mož je povzel Grave Digger konfekcijo odrskega videza obeh predhodnikov Uweja Lulisa in Mannija Schmidta. V primerjavi z obema, pa izstopa tendenca novega kitarista, ki se tako veliko raje nastavlja soju žarometov in vizirju foto aparata. Mož je hkrati tudi šolsko najbolj izpopolnjen kitarist, nasploh v tehničnem smislu, kar so jih kdaj koli imeli v postavi Grave Digger. Tako je doprinesel v zvok skozi prestrukturirane solaže, precej več dlakocepsko hitro urezanega šolskega “lestvičenja” po kitarskem vratu. V tem Axel res ne zmore zatajiti. Ne glede na to, da je zvok riffanja bogato podprt z ostro vsebino kompresiranja in tako grajenega masivnega zidu, se čuti, da je postal bolj profiliran, natančen, celo do neke mere bolj melodičen, že kar preveč lep.
Ritem linija je rušilna kot vselej, Stefan Arnold uničujoč v kotaljenju dvojne stopalke. Zvočna slika mojstrsko zapolnjena in dveh kitar v zasedbi tudi tokrat nikakor ne gre pogrešati. Chris Botlendahl je odlično pel. Njegov specifični krulež, podprt z izrazitim “echo” efektom z mešalne mize, je deloval skozi celotni nastop sveže in niti za hip skrhano. Seveda so možje pol tona nižje uglašeni, kar pomaga šefu skupine in temu karizmatičnemu odrskemu zabavljaču, suvereno prignati repertoar do konca.
Ljudi je bilo komaj tam nekje 130-140 in vseeno je bend igral na polno ter obstreljeval peščico iz vseh razpoložljivih sredstev. Bend torej v top formi. In Axel Ritt, oziroma “Mr. White Stripes”, kot ga je publiki zaradi belo črnih prog na kitarah, predstavil šef zasedbe Chris Boltendahl, je dobil pravico da doda solažam nekaj svojega. Tako je denimo Excalibur zrasel v solaži za pravo malo morje lestvic, medtem ko je bistvo solaže v Knights Of The Cross ostalo tudi po prihodu Axla v ekipo, nespremenjeno. Koliko je v tem “svojega” naj presodijo vaša ušesa, a menim, da so Grave Digger s tipom kitarista, kot je Axel Ritt, izgubili nekaj svoje izvirne odrezavosti, ostrine in tevtonske neposrednosti. V drugem delu je zažgal v repertoarju zlasti venček skombiniran iz skladb “Rheingold” (2003) ter “Heart Of Darkness” (1995), ki jih že dolgo ni bilo v koncertnem repertoarju skupine, lepo popestritev pa je prinesla tudi “Excalibur” klasika Morgane Le Fay. Po pričakovanju pa so Grave Digger zaključili koncert s klasikama The Roundtable (“Excalibur”, 1999) in prazgodovinsko utrgancijo Heavy Metal Breakdown. Iz repertoarja so črtali v dodatku “Ballads Of A Hangman” skladbo Hello Of Dissillusion. Verjetno zaradi premajhnega obiska..
Dovolite mi, da sklenem črto. Grave Digger ostajajo vredni obiska v novi postavi in njihov nastop v Zagrebu je to v vsem 100% opravičil. V kolikor ste njihov oboževalec nekaj mesecev, eno, ali največ dve leti, se vas sprememba na poziciji kitarista ne bo dotaknila. Dolgoletnim ljubiteljem ter poznavalcem skupine, pa bo ta sprememba povzročala več preglavic, zlasti pa se jih bo dotaknila v bodočih studijskih albumih v katerih bo stopnja generičnosti in samorepeticije gotovo v prihodnje še nekoliko narasla.
Čemu slab obisk? Poleg peripetij vezanih na fazo promocije (prestavljanje terminov), je treba tu upoštevati dejstvo, da Grave Digger niso nikdar veljali za skupino, ki bi na Hrvaškem uživala veliko podporo. Pred dvema letoma jih je obiskala na prizorišču Boogalooja komaj tristoglava množica. Tu je še dejstvo, da je koncertov preveč, frekvenca in obsežnost turnej večja, kot nekoč, žepi pa so postali že davno tega preplitvi, da bi povprečni heavy metla zanesenjak obredel prav vse koncerte, ki ga zanimajo. Kljub temu je zasedba tako prekaljena in izurjena, da ne zmore zatajiti na odru. Chris Boltendahl je s svojo karizmo in prepričljivim avtoritativnim vodenjem, hitro pridobil publiko na svojo stran. Pa čeprav peščica dobrih sto ljudi. Nekajkrat so se v zrak vzdignile prav vse roke in narod je vidno užival na koncertu. Zvok zelo soliden, ne popoln, a zelo, zelo soliden. Glede na odlično sodelovanje maloštevilne publike s skupino je vredno omeniti, da so to pot obiskali Grave Digger v Zagrebu, le najbolj vneti privrženci skupine, med njimi celo skupinica iz Splita.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Reportaža je nastala v sodelovanju RockLine in Rock Hard Slovenija.
Setlista
GRAVE DIGGER: PART I. – Scottish History Set: 1. Days of Revenge (intro) 1. Paid in Blood 2. The Dark of the Sun 3. Hammer of the Scots 4. The Bruce (The Lion King) 5. The Ballad of Mary (Queen of Scots) 6. Highland Farewell 7. Killing Time 8. Whom the Gods Love Die Young 9.Rebellion (The Clans are Marching) PART II. – Grave Digger History Set: 11. The Gallows Pole (intro) 12. Ballad of a Hangman 13. Morgane Le Fay 14. MEDLEY: – Twilight of the Gods – Circle of Witches – The Grave Dancer – Twilight of the Gods (outro) 15. The Last Supper 16. Excalibur 17. Knights of the Cross —dodatek— 18.The Round Table (Forever) 19.Heavy Metal Breakdown ORDEN OGAN: 1. Rise and Ruin (intro) 2. To New Shores of Sadness 2. Farewell 3. Welcome Liberty 4. Easton Hope 5. We Are Pirates 6. Angels War
Galerija slik
