HammerFall: Hammer Of Dawn

0 152

Založba: Napalm Records
Datum izida: 25. 2. 2022
Produkcija: Fredrik Nordström
Dolžina albuma: 45.50 min
Zvrst: Power Metal
Ocena: 8.5/10


Vračajo se HammerFall. Z novim albumom »Hammer Of Dawn«. Buditeljski naslov! Roko na srce, HammerFall nikdar niso bili domači v skladanju mračne in turobne glasbe. Še takrat, ko so se preizkušali v tej smeri, spomnimo se albuma »Infected (2011)«, jim je to prineslo več škode kot koristi.

»Hammer Of Dawn« ne prinaša nobenega novega odkritja. Ne za skupino, ne za njene privržence. Prinaša pa enega bolj zanimivih in posrečenih albumov po letu 2009, ko je izšel »No Sacrifice, No Victory«. Sicer je bend skušal ujeti ta moment brskanja po značaju prve ere delovanja, ko so izšli kultni prvi štirje albumi skupine, že prej, vendar pa jim je ta met uspel najbolj prepričljivo prav z najnovejšim albumom, to je »Hammer Of Dawn«. Predhodnik »Dominion« iz leta 2019 (RockLine recenzija), je na trenutke kazal celo kar precejšnjo idejno obubožanost. Delovalo je, kot da bend ne more več od sebe spraviti albuma, ki bi skozi novo skomponirani material vzdrževal zadostni minimum kakovostne konsistentce, ki je sicer nujna, da drži zanimanje poslušalca ob sebi (od začetka do konca slehernega albuma).

No, očitno je za HammerFall aksiom ‘drži se preproščine’ končno doživel pravo vrsto materializacije prav z dvanajstim studijskim albumom – »Hammer Of Dawn« torej. Serija izredno zapeljivih himničnih koračnic, s katero treska skupina oziroma novi album, je na vseh nivojih vseskozi zavidljiva in privlačna. Vzbuja asociacije prav na prvo dekado delovanja, ko so HammerFall postreljali glavnino idej, po katerih so sicer v svetu power metala, še danes najbolj cenjeni in spoštovani. Otvoritvena Brotherhood je komad, ki takoj pritegne pozornost. Deluje nostalgično. Rif, ki so ga HammerFall že napisali, le da je prepakiran in ‘malo obrnjen’. Če ste mnenja, da je to eden tistih štirih petih dovolj zanimivo ‘recikliranih’ komadov, ki je nalašč na začetku, da prevzame pozornost, saj preostanek materiala izrazno zvodeni, ste se tokrat ušteli.

Skupina vzdržuje visoko artistično konsistenco skozi celotno minutažo. Na albumu ni balade, ki bi skušala loviti karizmo neulovljive Glory To The Brave. Počasnejša točka je to pot le Not Today, ki se odpira s frazo in kitarskim motivom navdahnjenim nad likom in delom Accept, a se v nadaljevanju se razvija tipsko ‘HammerFallsko’ in ne vleče na kultno, malo prej omenjeno balado skupine. Album želi nagovarjati nostalgično in to mu tudi prepričljivo uspeva. Ne preseneča, da so HammerFall najboljši ravno takrat, ko spominjajo njihove nove skladbe na prvo obdobje delovanja. Ironično dovolj, a tako pač je. Sploh, ko se oklepaš glasbene formule, v kateri je hitro povedano vse in ti taista glasbena receptura niti ne odpira mnogo manevrskega prostora za potencialno preizkušanje nepreizkušenega.

Roko na srce, še dobro da je tako. Ljubitelji skupine bodo tokrat več kot navdušeni, kajti HammerFall so tokratnih (slabih) 46 minut nove glasbe neverjetno prepričljivi v ‘posnemanju samih sebe’ iz ere prvih (štirih do petih) albumov. To velja tudi za odlično naslovno skladbo s klasičnim ritmičnim heavy metalskim maršem, ki ji v bombastiki takoj za njo v ničemer ne ostaja dolžna No Son Of Odin, pa nadalje nasršeno pospešeno Live Free Or Die, sklepni No Mercy šrapnel, pa dramatično, a za uho neverjetno invazivno Venerate Me (z gostujočim Kingom Diamondom), kot tudi za še en epski marš imenovan State Of The W.I.L.D., ki pred zaključkom pripravi pravo vzmetenje za to, da se album s sklepno No Mercy razplete v maniri visoko oktanskega ‘cvretja’, ki razvija prvinsko atmosferično voltažo powermetalskega pravoverja.

Torej, kot povedano. HammerFall so uspeli odlično reciklirati svojo formulo iz prve ere delovanja. So skupine za katere je najbolje, da pristopajo na tak način, saj so takrat najbolj prepričljive. Pontus Norgren ostaja fascinanten kitarski čarodej, ter svoja zgodba pri HammerFall. Njegove solaže so tudi tokrat prvovrstna poslastica. Kitarske fraze grabijo druga za drugo, ritmika je prodorna in podkožno zapeljiva, Joacim Cans pa razvija vokalno predstavo, kot da ni preteklo 25. let od izida prvenca »Glory To The Brave«. Hvale vredno delo fantje.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Brotherhood
2. Hammer Of Dawn
3. No Son Of Odin
4. Venerate Me
5. Reveries
6. Too Old To Die Young
7. Not Today
8. Live Free Or Die
9. State Of The W.I.L.D.
10. No Mercy

Zasedba:
Joacim Cans – vokal
Oscar Dronjak – kitara
Pontus Norgren – kitara
Fredrik Larsson – bas kitara
David Wallin – bobni

Gostujoči glasbeniki:
King Diamond – vokal na skladbi št. 4


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki