Ten: Here Be Monsters

0 84

Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 18. 2. 2022
Produkcija: Gary Hughes
Dolžina albuma: 60.07 min
Zvrst: Melodic Rock
Ocena: 8.5/10


Ten, dolgoživi britanski matadorji ultra-muzikalnega hard rocka, se v letošnjem letu vračajo z novim studijskim dosežkom »Here Be Monsters«, ki je tako že njihov petnajsti po vrsti. Gary Hughes, ustanovitelj skupine ter njen vokalist, glavni komponist in producent, ostaja persona, ki poganja voz nezadržno dalje. Zagon in ustvarjalna sla ne ugašata. »Here Be Monsters« je tako še en vznemirljivo privlačen album, ki ga okarakterizira absolutno samosvoja glasbena avra, ki jo seva glasbena izkaznica skupine. Za Ten lahko rečemo, da kar svojevrstna magija.

Ten so na polju melodičnega hard rocka popolni posebneži. Ali jih ljubiš, ali pa sovražiš – vmesne variante ni. Nekaj podobnega kot na drugi strani npr. konkretno starejši Magnum, ali malo manj starejši Praying Mantis. Pri teh treh naštetih skupinah namreč natanko veš kaj boš dobil. Veš da ne morejo presenetiti več, ker so posneli preveč albumov v karieri, veš pa da bodo zmeraj dostavili najmanj soliden, če ne odličen studijski dosežek. Ker imajo popolnoma izklesan slog, ki je hipno prepoznaven in ponovljiv le z njihove strani. Pri Ten ne le zavoljo komponiranja, pač pa tudi zavoljo samosvoje vokalne karizme Garyja Hughesa.

Gary Hughes je bil od nekdaj obdan s kopico glasbenikov, ki so sodelovali na posameznih Ten albumih. Tudi v zgodnjem obdobju, ko je pri Ten igral še Vinny Burns (Dare). Trenutno so Ten septet, kar ostaja od albuma »Albion« (2014) pri skupini nespremenjeno. S tremi kitaristi, izmed katerih sta dva solerja. Hughesu v komponističnem oziru težko kaj uide. Mož ostaja tudi tokrat v odmerjanju potez na pravem mestu. Na videz še tako mračne trenutke albuma, kot je recimo kitica Strangers On A Distant Shore spreobrne v hipoma vžigajoče refrenske napeve, ki razvijajo izrazito bombastičnost in zlezejo v poslušanju takoj pod kožo. Občasno je v iskanja ultra muzikalnosti že kar nekoliko preveč. Anything You Want bi bil v tem oziru s kakšno staromodno produkcijo vzeto s konca sedemdesetih, izrezan pop rock komad za uvrstitev v tekmovanje na popevko Evrovizije.

Besedila so znova polna misterijev, mistike, spečih zmajev sredi ugaslih vulkanov, avantur za izgubljenimi dragulji, zlatniki in lepoticami. Kar so Ten razvili in osvojili skozi čas do velike perfekcije, je izrazita artistična strukturiranost posameznih skladb. To se odraža posebej v ‘mid-eight’ pasažah, pa tudi v izhodnih in vhodnih delih. Tu se motivi razgibajo skozi modulacije, kar izdatno razgibava tudi razpoloženjska stanja albuma, dogodki pa dosegajo izrazit dinamični razvoj preko albuma. Tudi, če je skladba dolga nad šest minut, nikakor ne krade časa poslušalcu. Instrumentalni deli so zacoprani z raznolikimi okrasnimi motivi, največkrat postavljenimi v dvojne tercetne hamonije. Spet so fraze briljantno uravnovešene s simfoničnimi elementi, bend pa pušča dovolj prostora tudi za to, da je v miksu občasno dobro slišen klasičen klavir. Bend razvija na momente visoko razgibanost v razvoju kompozicij. Vendar pri Ten ni momentov poliritmične notacije, zato se jih oznaka progresivne rock/metal zasedbe nikakor ne more oprijeti. Tako daleč Ten nikakor ne gredo. Ostajajo zvesti svojemu prepoznavnemu slogu, čeprav so zlasti v nizu zadnjih treh albumov dosegli izjemno spravljivost med razgibanostjo komponiranja ter vzdrževanjem visoko nalezljive muzikalnosti ter kompaktnosti. »Here Be Monsters« dokazuje, da se Ten v tem segmentu še vedno niso prenehali razvijati. Daljše instrumentalne pasaže s katerimi so opremljene zlasti otvoritvena Fearless, pa takoj za njo skrajno dramatična Chapter And Psalm (na momente deluje tu Hughes kot šansonjer), pa Strangers On A Distant Shore, The Dream That Fell To Earth in Follow Me Into The Fire,  so v tem elementu prava poslastica.

»Here Be Monsters« je izredno močan album, kar napove takoj otvoritvena Fearless. Že ta točka poseduje vse esencialne elemente, po katerih hipoma spoznaš Ten. Kronano s perfekcijo aranžiranja, ki ji tudi tokrat dušebrižno sledi Gary Hughes. Album se sklene enako močno kot se odpre. Finalni rondo neverjetnega pompa in bombastike, ki spremlja novi Ten album, načne fenomenalna Follow Me Into The Fire, ki velja sama po sebi za enega albumskih vrhuncev, to pa nasledi sklepna The Longest Time v funkciji epiloga, s katerim Ten znova na moč imenitno sklenejo še eno studijsko avanturo. Na vrhunskem nivoju. Vendar pa je tu Hughes dolžan rundo Bryanu Adamsu, saj refrenski napev (zaradi gradacije akordov) zlasti v finalnem krešendu potegne na Adamsov Heaven. Album, ki ga bodo ljubitelji te skupine sprejeli z absolutni odobravanjem. Vse je znova tam, kjer mora pri Ten preprosto biti. Z izkazano zrelostno nadgradnjo izpovednega artizma, ki ponuja ob sicer predvidljivem razvoju dogodkov in občasno že kar pretiranem iskanju muzikalnosti, spoznanje, da ostaja Hughes s svojo tovarišijo glasbeni čarovnik svoje sorte, ki še naprej vrhunsko okopava in neguje svoj glasbeni vrtiček.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Fearless
2. Chapter And Psalm
3. Hurricane
4. Strangers On A Distant Shore
5. The Dream That Fell To Earth
6. The Miracle Of Life
7. Immaculate Friends
8. Anything You Want
9. Follow Me Into The Fire
10. The Longest Time

Zasedba:
Gary Hughes – vokal
Dann Rosingana – kitara
Steve Grocott – kitara
John Halliwell – (samo ritem) kitara
Darrel Treece-Birch – klaviature
Steve McKenna – bas kitara

Gostujoči glasbenik:
Markus Kullman – bobni


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki