Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Jerneja Jerak
Kraj: Ljubljana / Orto bar / Slovenija
Datum koncerta: 13.04.2013
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 8,00€ / 10,00€
Končno je spravil Matevž Šalehar, vsem predobro znani »Hamo« s svojimi Tribute 2 Love skupaj svoj prvi samostojni studijski album. Razvijal se je več let in končni produkt govori s svojo umetniško impresijo sam zase. Gre za posebneža v slovenskem glasbenem prostoru (v svetovnem nikakor ne odkriva »tople vode«), osnovne zaprisege izročilu bluesa, vse pa se vrti seveda okrog Hamovega vokala in karizme. Vključitev nastopa skupine v program letošnjega Ortofesta se je zdela idealna priložnost, saj je zasedba vsega nekaj dni pred nastopom uradno izdala album »Dve« za glasebno založbo Celinka (RockLine recenzija TUKAJ). Sobotni čas je torej prišel kot naročen za praznovanje.
Že dan prej je strop nad pritličjem Ortio bara pokal po šivih, saj so prizorišče razprodali Siddharta, kaj dosti drugače pa ni bilo dan zatem, ko so na oder kakih dvajset minut preko desete zvečer stopili Hamo & Tribute 2 Love. Seveda pred obličje povsem drugačne garniture obiskovalcev. Kanček zrelejše, kanček modrejše. Drug za drugim so zasedali svoje pozicije v smeri urinega kazalca na odru člani zasedbe Tribute 2 Love. Prva dva Martin Janežič Buco, gorostasi tolkalist in bobnar, do tega dne ponarodelo ime v Sloveniji z enigmatično podobo Snaggletootha skupine Motörhead na majici, ob njem je stopal na oder klaviaturist Jani Baš, ki bi po stasu lahko zasedal pozicijo v trio »bratje Vuksanovič«. Pa novo prišlek v ekipi Matej Mršnik, ki je v naročju pestoval impozantno rdečo ES 335 Gibson lepotico – izjemen kitarist za katerega me resnično veseli, da je našel svoje mesto v tem odličnem kombu. Potem pa oba obvezna Uroša ekipe in ko je v klubu resneje završalo, je bilo jasno da se je na odru znašel tudi glavni lik večera. Hamo glavom i bradom. Scotch! Skupina upade v prvi komad! Trdni riffovski primež in še trša kontra-uravnilovka ritem sekcije v kombinaciji žametaste topline božajočih Hammond zvokov zasukanih v leporečje bluesovskih basni je idealni ambient v katerega se zagrize robato postavni, možati raskavo-grleni in nad vsem strastni vokalni pristop Hamota. In ni laž. Je pač dejstvo. In koncert je v to dejstvo dodatno prepričal. Hamo je lahko »Slovenska verzija« kralja soula Joea Cockerja.
Ne glede na to, da je šlo za prvi Mršnikov uradni nastop s skupno, je ob vseh svojih izkušnjah in izrednim arzenalom bogatega znanja v prilagajanju različnim glasbenim okoljem (od Bomb do Laibach in vse vmes) Matej takoj potrdil, da je pri Tribute 2 Love našel svoje pravo mesto. Tribute 2 Love je po novem sekstet, ki ostaja še naprej odlično uigran. Stopnjevanje vzdušja od prve do zadnje minute. Veščina, ki jo fantje modro obvladujejo. Hamo je izjemen frontman. Njegova karizma in nalezljivost sta strupeni znamki njegovega moja. Možakar ni postregel le izredno prepričljive, s čustvenim nabojem prežete interpretacije materiala albuma »Dve«, pač pa s svojo iskrenostjo, prikupno, občasno skoraj rahlo naivno, odkritosrčnostjo, nenehnim plasmajem zabavnih dovtipov v premorih med skladbami, hipoma pridobil zbrane na svojo stran. Velika sproščenost, vseskozi pozitivna naravnanost, občutek izredne predanosti in fokusa, predvsem pa vere v glasbo, ki jo mož ustvarja s svojimi soborci, je generator izjemne energije, ki je polnila tega večera prostore Orto bara. V uri in tričetrt je bila v koncertni glasbeni mineštri vseskozi prisotna tista pomembna začimba, ki jo mnogokrat sicer pogrešamo. Možje uživajo v svojih pozicijah in v glasbi katere del so in katero predstavljajo. Bolj resnično skoraj ne gre.
Niz skladb od omenjene otvoritvene Scotch, preko Wish You Well, Days Like These, LJ Woman, Lost My Faith, Lazy Blueser, Superstar, Falling, Country (Still In Love), Gun In Love, pa tudi Mojo’s Gone (te na albumu »Dve« ni). Tu je baladna blues drama Heart To Play On, kjer prevzema vokal Uroš Primužič in v primerjavi s Hamotom, skoraj nezmanjšano fascinira s sebi lastno vokalno interpretacijo,
Manjkale so »slovenske«. Te smo dobili v dodatku. Na oder se vrne le Hamo, ki se zvito pošali z zbranimi, da so na vrsti Rožice, bila pa je odlična baladna Gremo se igrat boga (novi single) – do tega dne se je zlasti med pripadnicami nežnejšega spola, ki so štele vsaj polovico publike dodobra oprijela, kar je dober kazatelj mainstreamovske privlačnosti skupine v slovenskem glasbenem prostoru. Sledile so seveda razvratne Rožice (pozor – ne gre za priredbo skladbe skupine Dan D, pač pa avtorski komad), tipičen komad za »množice«. Zasedba se za zaključek poslovi še z enim, do tega dne dobro sprejetim singlom Vija vaja ven. Zanimivo, da je izostala v repertoarju odlična pridigarska Do You Believe In Love. Na njo bomo morali verjetno počakati do kakšnega nastopa skupine na večjem odru, kjer bo dovolj prostora tudi za ženski gospelovski vokalni zbor.
Odličen koncertni večer. Hamo & Tribute 2 Love so posebna zgodba na slovenskem. Ne odkrivajo nadgradnje Einsteinove relativnostne teorije, polnokrvno pa impresionirajo z odkritosrčnostjo, pristnostjo, lahko rečemo resnicoljubnostjo v tem kar so in v tem kar počnejo. Jasno je da je blues glasba silno zahtevna v svoji interpretaciji. Če nisi sposoben kreacije polnokrvnega čustvenega učinkovanja, si pač pogorel. Hamo & Tribute 2 Love se tej nevarnosti v celoti izmikajo. Če se ozreš po postavi je to že v startu nemogoče, zagotovo pa se takšna ne bi zbrala ob Hamotu, v kolikor ne bi čutila, da postane Hamo, ko se prelevi v prevodnik glasbene informacije, izreden generator energije, pravi pogonski motor, ki s svojo pozitivno naravnanostjo polni srca lačna topline in sočutja. Redkokdo nam danes prižiga luč. Hamo s svojimi Tribute 2 Love jo pač zna in zmore.
Galerija slik
