Heavy Metal Night 2007

Hell yeah, obrnilo se je leto in spet je bil čas, da se dodobra pretrese mala zaspana vasica v objemu Nanosa, Veliko Ubeljsko pri Postojni! Naši seizmologi že nekaj časa niso zaznali večjih tektonskih premikov. Tretji Heavy Metal Night po vrsti pa je bila prava priložnost, da se tudi njim popestri delavnik. Veliko Ubeljsko se je treslo!

Nogometno igrišče je ob šestih popoldne izgledalo prav idilično – obsijano s soncem je ponujalo prelep pogled na planoto Nanos. A ni prav dolgo trajalo, da so ga zasedli headbangerji, navsezdanje je tudi 150 litrov zastonj bambusa predstavljalo mamljiv bonus pestri četverici nastopajočih – letos je fantom iz Forgotten Eden in ostalim udeleženim pri organizaciji uspel veliki met, saj so na Veliko Ubeljsko povabili precej veliko ime melodičnega rock oz. metala, nemško roza kremico Pink Cream 69. Tu pa so bili seveda še stari znanci Heavy Metal Nighta Divlje Jagode, do HMN meni nepoznani Fosgen in seveda Forgotten Eden. Nek nemški band bi rekel naj se začne Heavy Metal Breakdown!!!

FOSGEN: 21.10 – 21.50
Okrog devete je na prizorišču zadišalo po sveže pokošenem senu in na odru so že stali Fosgen (beri: fosgen je bojni strup, ki ima vonj po senu), ki so brezkompromisno udarili s strupenim napadom thrash/speed/heavy metala! Zasedba, ki obstaja od leta 2003 je v treh kratkih letih zrasla v odlično koncertno skupino, ki se ne ustavlja pred ničemer. V dobrih 40 minutah so nas tako popeljali skozi klasike Motorheadov – Iron Fist, Anthraxov – Antisocial, Diamond Head – Am I Evil (sicer je verjetno bolj znana priredba Metallice) in nas zbombardirali še s Sodom klasiko Ausgebombt. Predstavili so tudi dva avtorska komada, ki obetata veliko, še več, thrasha s slovenskimi besedili ni prav veliko! Kapo dol pred celotno ekipo, še posebej pa gre velika hvala odličnemu kitaristu Ediju Žoržu, ki je briljantno odigral tudi najbolj zahtevne dele (Am I Evil!). Fosgen ’till Death!

DIVLJE JAGODE: 22.30 – 23.55
Po hitri uglasitvi se je pod odrom že zbralo več ljudi, saj je čakal nastop ljubljencev publike Heavy Metal Nighta, hrvaško bošnjaške naveze, legend ex-Yugo scene, Divljih Jagod. Band letos praznuje že svojo trideseto obletnico, tri desetletje romanja po odrih celotne Evrope pa se jim prav nič ne poznajo, saj na odru še vedno delujejo sveže in energično kot dvajsetletni mulci. Na samem začetku so kitarski virtuoz, maestro Zele in njegova banda udarili z večno klasiko vseh motoristov, Motori, in publiki se je utrgalo. Živahnemu in komunikativnemu frontmanu Peru galiću so jedli iz roke in prav vsak refren odpeli z njim, ali pa celo namesto njega. Žal preostanka nastopa Jagod z Alešom nisva ujela, saj so nam prijazni organizatorji, kljub neljubim težavam (PC69 so zaradi nesreče na Karavankah zamujali debeli tri ure), omogočili tiskovno konferenco ter intervju z Nemci. A tudi skozi okna se je slišalo, da Jagode trgajo gate, ujel pa sem ravno še vrnitev na oder in reprizo Motorjev, s to skladbo pa so se Jagode od nas malce pred polnočjo tudi poslovile. Dokaz zakaj se Jagode tako rade vračajo in zakaj jih publika vedno sprejme odprtih rok je bila ura in pol vročega seta!

Divlje Jagode setlista:
1. Motori
2. Dobrodošla ljubavi
3. Mrak za dvoje
4. Konji
5. Autostop
6. Piši mi
7. Rospija (sve iz inata)
8. Šejla
9. Turski marš
10. Stvari lagane
11. Divlje jagode
12. Želim da te imam
13. Kap po kap
14. Let na drugi svijet
15. Ciganka
—dodatek—
16. Motori

PINK CREAM 69: 1.00 – 2.40
Nato pa nas je čakalo mučno, dolgotrajno čakanje, da so roadiji uglasili vse potrebno za prihod Nemcev na oder. Mukotrpno uro je bilo potrebno poslušati spakedrano nemščino v kateri so se sporazumevali tehniki na liniji oder – mešalna miza, pa tudi ropotanje med uglaševanjem bobnov, je postajalo počasi neznosno… No ob enih ponoči, pa so Pink Cream 69, ki so metalski publiki verjetno najbolj poznani kot bivši band v katerem je pel Andi Deris (Helloween), vendarle prikorakali na oder.

 

Že pri prvem komadu Children of the Dawn, iz letošnje sveže izdane nove PC 69 studijske plošče “In10sity” (RockLine recenzija TUKAJ), se je izkazalo, da se je na vsak način splačalo počakati, saj je bil zvok od prvega takta naprej vrhunski. Ni bilo niti posebej pomembno kje si se namestil pod odrom. Spredaj, zadaj, desno, levo,… Povsod se je perfektno slišalo prav vsako odigrano in odpeto noto, skozi celotno uro in štirideset minut, kolikor je trajalo naše druženje s skupino. Pink Cream 69 so se sprehodili po celotni diskografiji in konkretno posegli tudi v svojo “Deris ero”. Tu sta bili, akustična verzija One Step To Paradise, razgreti Welcome The Night (obe s prvenca “Pink Cream 69”, 1989), konkretneje je bil zastopan album “One Size Fits All” (1991) s kar štirimi skladbami: Do You Like It Like This, Hell’s Gone Crazy (obe nastavljeni na začetek, da podžgeta atmosfero), Talk to the Moon ter proti koncu s pesmijo refrena grabežljive melodije Livin’ My Life For You, s Keep Your Eye On The Twisted pa niso zaobšli niti albuma “Games People Play” (1993), s katerim so furiozno zaključili regularni del. Seveda pa so fantje največ poudarka namenili aktualni plošči in z nje odigrali štiri komade. David Readman se je izkazal za frontmana v pravem pomenu besede, saj je z nami vzpostavil pristen stik. Celotna zasedba je bila kljub težavam pri prestopu preko meje (odvozili so dodatni krog od karavanškega predora do Šentilja in se prikobalili na Veliko Ubeljsko iz Štajerske smeri), odlično razpoložena in ves čas nasmejana. David je s stalnim pozivanjem ljudi iz ozadja, “come up to the front we’re having fucking great fun”, bil sprva zelo uspešen. A ker so alkoholni zvarki in pozna ura opravili svoje, je občinstvo iz minute v minuto odtekalo izpod odra. Proti koncu jih je bil pod odrom morda le še borih 200. Med svojimi nagovori ni, karizmatični angleški pevec, pozabil pohvaliti niti Forgotten Eden vokalista Jureta, ki mu je po tiskovni konferenci, v zabavo odpel glavne dele opere Sivilski brivec. Oba kitarista sta blestela, Reitenauer je po pričakovanjih odigral večino najkompleksnejših delov, saj je znano da Koffler trpi že nekaj časa za neuropatijo. Neustavljiva je bila tudi ritem sekcija, z razbesnelim Grkom Kosto in navito poskočnim basistom Američanom Dennisem Wardom, kateri je skrbno podžigal publiko. Fantje so z desetico opravili tudi izvedbo vseh spremljevalnih večdelnih vokalnih harmonij. Po Keep Your Eye on the Twisted, so se fantje od nas poslovili, a se vrnili za obvezen bis, ki so ga zaključili z duhovito priredbo The Police uspešnice So Lonely, med katero so vpletli Marleyevo No Woman No Cry. So fantje pozabili na skladbo s prve plošče z naslovom White Men Do No Reggae, he, he?

 

Jure je prav za konec Davida na oder povabil še enkrat in mu ponudil domač šnopc, ki je Davida kljub njegovemu vztrajnemu zanikanju gotovo dodobra podžgal. Premiera PC69 na slovenskih tleh bo prav gotovo ostala v spominu, po izredni odrski perfekciji ter profesionalizmu (pozabimo na krepko triurno zamudo). kontakt s publiko je bil izjemen, prav tako pa je skupina presenetila z popolnim zvokom. S koncertom so pričeli namreč naravnost iz “soundchecka”!

Pink Cream 69 setlista:
1. Children Of The Dawn
2. Do You Like It Like That
3. Hell’s Gone Crazy
4. Lost In Illusions
5. I’m Not Afraid
6. Talk To The Moon
7. Carnaby Road
8. A New Religion
9. The Spirit
10. One Step Into Paradise (acoustic)
11. Welcome the Night
12. Wanna Hear You Rock
13. The Hour Of Freedom
14. Livin’ My Life For You
15. Seas Of Madness
16. Keep Your Eye On The Twisted
—-dodatek—
17. No Way Out
18. Shame
19. So Lonely

Kot zadnji so na oder stopili še Forgotten Eden. Žal pa je obilica koncertov in utrujenost tudi na ekipi RockLinea pustila svoj davek, tako da smo Forgotten Eden tokrat izpustili. Naslednjič “headbangamo” v prvi vrsti!

 

Posebna zahvala gre pogumu organizatorja, ki si je drznil pripeljati fenomenalno zasedbo iz vrst melodičnega hard rocka Pink Cream 69, ki sicer v letu 2007, ni kdo ve kako aktualen na slovenskih tleh. Heavy Metal Night je po svoji prepoznavnosti tako zrasel še za eno leto! Njegova organizacija je bila odlična! Se vidimo na Heavy Metal Night 2008!!!

 

besedilo:  Rok Klemše

fotografije: Aleš Podbrežnik