Izvajalec: Beastie Boys
Založba: Capitol Records
Izid: year
Trajanje: 44:15
Ocena: 4/5
Beastie Boys so najdlje živeča bela hip hop inkarnacija na Zemlji. Navkljub temu, da so sredi osemdesetih iz NYHC punk jurizdikcije preklopili na hip-hop racanje, pa so njihovi studijski albumi precejšnja rariteta. Kadar izidejo je to znak za pravo pravcato praznovanje, skorajda kot bi zadel sedmico na loteriji. Horowitz, Yauch in Diamond so le spravili k življenju svoj novi studijski izdelek. Po odlašanju s “Hot Sauce Committee Part One” smo dobili tako “Hot Sauce Committee Part Two”. Da. Drugi del je tako izšel prej, kot prvi in sam vrag ve ali bo skupina prva v povesti rocka, ki bo nekoč v prihodnosti izdala prvi del za drugim.
Seveda zahteva slednja stavčna poved krajšo razjasnitev dejanskega stanja, ki ga je diktiralo ozadje razvoja dogodkov kateri so botrovali takšnemu naslovu prvega pravega “raperskega” Beastie Boys naslednika albumu “To the 5 Boroughs” iz leta 2004. Sprva je izdelek bil napovedan, da izide 15.09.2009, a so fantje izid preložili potem, ko je Adam Youch bil diagnoziran za rakom na žlezi slinavki. K sreči je bil tumor benigen, zato se je Yauch srečno izvlekel. No s postopnim prelaganjem datuma, pa so skladbe rasle in se spreminjale. Še več! Beastie Boys so posneli material, ki naj bi jim ga ostalo na pretek, ko so izbrali skladbe namenjene izdaji prvega dela “Hot Sauce Committee”. Tako so pravzaprav prehiteli izdajo s pred-izdajo. Več kot očitno je, da je bil novi material sdkupini precej bolj všečen od tistega kar je bilo izbrano sprva za prvi del “Hot Sauce Committee”. Ali bo pripravljen material za prvi del kdaj izdan v obliki albuma, pa ni jasno. Namigujejo pa fantje na možen “dolpoteg” tega materiala iz njihove uradne spletne strani v prihodnosti.
Novi album potrjuje, da Beastie Boys zorijo. Preko albumov je opazen trend sofistikacije zvoka, a obenem večjega detajliranja, poglabljanja zvočnih struktur in njihove plastovitosti. Fantje so torej artistično odrasli. Da bi sprašili kje kakšen riff, kot je to bila skorajda stalnica na studijskem prvencu “Licensed To III”, je danes utopija. Da so fantje potrebovali popolno prekretnico nekakšno terapijo “pranja možganov” je potrdil izrazni odskok s popolnoma instrumentalnim albumom “The Mix-Up”, ki pa je ob svoji odličnosti prejel celo Grammyja za najboljši album v kategoriji “naj instrumentalni pop album” za leto 2007. Zvočni preskok je nekako začel poglabljati odlični “Hello Nasty” (1998). “Enodimenzionirano”, trivialno, minimalistično spremljavo vokalov je skozi leta vse bolj in bolj nadomeščalo zapolnjevanje multilateralnosti izbranih zvočnih vzorcev in zank in s tem širjenje ter bogatenje samega spektra zvočne slike.
Beastie Boys še vedno ohranjajo čut za hrup, le da ne silijo z njim nujno v ospredje. Tu je neizmerna doza zabavljaštva, ki je pomemben element absolutne prepoznavnosti glasbene špure, kakršne se zvesto držijo, jo pridno “zalivajo in skrbno negujejo”. Otvoritev albuma po nekaj sekundah vzbudi pomislek zaradi dodanega vzorca, da ni povsem jasno ali bodo izpluli fantje v nov instrumentalni album, vendar pa po desetih sekundah hipoma postane jasno, da so z nami vokali! Make Some Noise je potrditev tistega kar sledi na albumu. Ohranja pristno vez zapuščine albumov, vendar pa ponuja hkrati nov zvok, skupine, ki se ne ustavlja in razvija naprej. Agresija je danes ujeta dejansko le v rapanju. Tudi v ritmih sicer ohranjajo bobni tisti kovinsko difuzni zvok, vendar pa je ta opasan v novi dobi s precej bolj toplo donečo kulturo bas linij, o kakršni so lahko nižjih tonov povsem oprani začetni albumi, le sanjali.
Beastie Boys so v novi dobi tudi precej bolj delikatni v izkrivljanju raperskih linij. Niso pomembne le gole menjave različnega stila rapanja med tremi vokali pač, pa tudi vodenje raperskih linij skozi najrazličnejše efekte pačenja verzov. To je le ena od metod s katero zasedba dosega izredno smelo razgibanost celotne zvočne strukture posameznih skladb in posledično izredno dinamičen razvoj dogodkov in nenehno kontrastno nizanje mnogoterih vzdušij.
In kje bi lahko še kaj zadišalo po rocku? Kitara jasneje “zakoplje” le na dveh skladbah novega albuma in sicer na peti skladbi Say It, ki ob agresivnem podajanju lajajočih linij “gang” rapanja, dodanih vzorcih “skratchanja” spominja bežno na dela skupine iz albuma “Check Your Head” (1992). Izhodni del te skladbe pa nosi izjemno smešen zaključek, ki v skombiniranih vzorcih vzbuja solze smeha, hkrati s tem pa dokazujejo Beastie Boys tisto kar je bilo že ugotovljeno. Silno sofistikacijo, ki je plod zorenja. Drug tak “rockerski” dotik, pa je ujet v Lee Majors Come Again (odpre se s sumljivim “soundscapeom”, ki je celo podoben tistim katerih oče je Robert Fripp), kjer se riffovska kitarska vez okusno pajdaši z namrščeno linijo bas kitare. Da. Tu je moč izluščiti nit punkoidne hard core dediščine skupine. Vendar pa je to v miksu umerjeno z jasno distanco in ne rine pred ritmično ogrodje skladbe ter pred izrazoslovje podajanja vokalov.
K “dub” odklonu se fantje nagnejo, ko povabijo na album pevko Santi White (Santigold). Gre za najbolj melodično skladbo albuma, kjer je rapanje dozirano poleg vokala pevke Santi zgolj kot prehodna začimba (pred refrenom). To Many Rappers, skladba podobno uklesana, kot otvoritvena Make Some Noise, je izšla že leta 2009 kot single z gostujočim raperjem Nasem.
Neizmerno zabavna cvetka albuma je Funky Donkey. Še predno se skladba duhovitega sempliranja zaključi že je tu nov vzrok za smeh, ki se imenuje Tadlock’s Glasses. Naj omenim, da so Beastieji sprva želeli dati albumu naslov “Tadlock’s Glasses”. Tadlock je bil šofer Elvisa Presleya in Elvis naj bi mu ob neki priložnosti podaril par sončnih očal. Torej tudi prehodni deli znotraj večine skladb delujejo skrajno lucidno, smisla za pristno norčevanje Beastiejem ne zmanjkuje! Za to navidezno neresnostjo, pa stoji čvrst in jasen fokus premetenega aranžiranja, ki zahteva pretanjenost in visoko mero preudarnosti, kje in kdaj boš uporabil določen vzorec, določen motiv, da bo zabavni princip dosegel svoj optimalni učinek. Crazy A** S**t z dodanim vzorcem otroškega žlobudranja je denimo tip Beastie Boys zafrkljivosti, za katerega ne želiš, da bi se na albumu kdaj končal.
Naslovnica albuma premeteno skriva sočno notranjost embalaže, ki je opremljena znova s v slogu prešernega značaja polnega burkaštva skupine. Karikatur na hitro izrisanih likov ne zmanjka na platnicah in ta bistroumni dotik vizualizacije duha skupine v letu 2011 je pravzaprav skladen z razvojno točko glasbenega izrazoslovja skupine v novi dobi. Oblikovanost nad kakršno še Frank Zappa ne bi skrival navdušenja!
Da so Bestie Boys zrasli danes v skupino široke glasbene dojemljivosti in neomejevanja v plasiranju idej, potrjuje tudi odlični instrumental Multilateral Nuclear Disarment, kjer najbolj sili na površje sofisticirana plat medalje Beastie Boys. Logično je ohranil tudi največ melodije, saj manjka v njej namreč rapanje.
Beastie Boys ohranjajo z novim albumom zdravo bit artističnega zorenja navzgor. Na albumu je jasno izpostavljena vez preteklih del ki segajo prav v prvo polovico devetdesetih, obenem pa je “Hot Sauce Committee Part Two” neposreden manifest, da se Beastie Boys še naprej glasbeno razvijajo in zorijo. Deluje unikatno, izrazno prožno, sveže, motivsko razgibano in kar je glavno. Neizmerno zabavno in duhovito! To je album, ki ga boste z užitkom zapopadli vsi ljubitelji glasbene epopeje skupine in več. Je manifest, ki dokazuje da pač prvo ime belega hip hopa opravičuje svojo veličino. Izrazne pronicljivosti Beastie Boysom nikakor ne zmanjka.
Zasedba
Mike D – vokal, bobni
Ad-Rock – vokal, kitara
MCA – vokal, bas kitara
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Money Mark – klaviature
Nasir Jones (Nas) – vokal na skladbi št. 4
Santi White (Santigold) – vokal na skladbi št. 7
Produkcija
Beastie Boys
Seznam skladb
1. Make Some Noise (3:30)
2. Nonstop Disco Powerpack (4:09)
3. OK (2:49)
4. Too Many Rappers [New Reactionaries Version] (featuring Nas) (4:51)
5. Say It (3:25)
6. The Bill Harper Collection (0:24)
7. Don’t Play No Game That I Can’t Win (featuring Santigold) (4:11)
8. Long Burn the Fire (3:33)
9. Funky Donkey (1:56)
10. The Larry Routine (0:30)
11. Tadlock’s Glasses (2:19)
12. Lee Majors Come Again (3:43)
13. Multilateral Nuclear Disarmament (2:54)
14. Here’s a Little Something for Ya (3:08)
15. Crazy Ass Shit (1:56)
16. The Lisa Lisa/Full Force Routine (0:49)
